Anika Horvat

Nisem vedela, da je v partnerstvu tako pomemben humor

Prvi spomin nanjo seže daleč, v njena najstniška leta, ko je zmagala na velikem festivalu Melodije morja in sonca z zdaj že zimzeleno Lahko noč, Piran. V tem medenem glasu je tlelo veliko strasti! Še danes je druženje z njo dinamično doživetje. Ženska morja in vetra, Koprčanka Anika Horvat, 20 let kasneje še vedno žari na odrih, je dobitnica številnih prestižnih glasbenih priznanj.

Otroška ljubezen, ki jo je v njej prepoznal oče, skladatelj Ferry Horvat, se je poglobila v življenjsko poslanstvo. Konec meseca bo v Festivalni dvorani na svojem koncertu »Anika s prijatelji« praznovala rojstni dan. Dobiva se v družinski optiki v Portorožu, kjer je zaposlena.

Ne vem, zakaj ne morem pozabiti vaše ljubezni do ognja, pripovedovanja o tem, kako posvečeno ste ga, seveda varno, prižigali kje v naravi. In intervju delava na dan, ko po vsej državi gorijo kresovi. Je to naključje?
Ne vem, ali je naključje. Najprej sem pomislila, da bova morali enkrat skupaj to doživeti.

Nočem biti popolna, zadovoljna pa. 

Verjamete v naključja?
Pravzaprav ne vem, kako bi poimenovala te zadeve, nekateri jih imenujejo naključja, drugi slučaji. Verjamem, da je vse tako, kot mora biti. Če zelo dobro čutiš sebe, si slediš, potem se stvari, ki jih nekateri imenujejo naključja, dogajajo. Osebno pa mislim, da jih ni. Kadar greš po poti svojega srca, prihajajo v tvoje življenje pravi ljudje in se ti zgodijo pravilne stvari.


Koliko je torej življenje, kot se kaže vam, začrtano? To vas sprašujem, ker se mi zdite oseba, ki si pusti doživljati.
To je res. Rekla bi, da je začrtano, vendar široko. Po mojem nam je danih več možnosti, od nas pa je odvisno, kaj si bomo izbrali in kaj iz tega skrojili. Zato se mi zdi zelo pomembno, da je starš pozoren pri svojem otroku, mu odpira možnosti in opazuje, kateri talenti so v njem. Tako ga rosno mladega, ko še ne more sam prevzemati odgovornosti, lahko dobro usmeri. In to je velika pomoč človeku, da se kasneje najde. Ni nujno, da so to starši, lahko je tudi profesor ali kdo drug. Ali pa, če si tako močen, se boš našel sam. Mislim, da ima vsak svoje poslanstvo, in tega ne govorim v nobeni institucionalizirani veri.

V življenju sem se dosti predajala ljudem in trenutkom, bila tudi preveč odprta, živahna, vendar ničesar ne obžalujem. A zdaj sem v drugem obdobju. Zadnja leta, odkar sem mama, so se stvari spremenile, moje prioritete so drugje, energijo hranim zase in za svojo hčerko. 

To je vaš oče, glasbenik, skladatelj, izvrstno naredil. Prepoznal je talent in celo ustvarjal z vami in za vas. Bi lahko bili kaj drugega kot pevka? Glede na to, da ste že od devetega leta na odrih.
Lahko bi bila marsikaj, seveda, igralka! To sem si tudi želela biti. Pa se hecam, da mi tam ni uspelo in sem ostala pevka. Igrala sem v celovečernem filmu Reality Dafne Jemeršič. Boris Cavazza osebno me je za ta film pohvalil. Bila sem tudi zloglasna soseda Vanessa v nadaljevanki Lepo je biti sosed. No, potem sem ugotovila, da bi rada igrala samo glavne vloge, in sem se vrnila v svojo glasbo, kjer sem glavna. (smeh) Ko sem bila mlajša, sem govorila tudi, da bom veterinarka. Lahko bi bila.

Govorili že. Zakaj potem niste?
Hm … Ker me je bolj potegnilo v umetnost, glasba je bila preprosto močnejša od mene. Vmes so bili trenutki, ko se mi ni dalo vaditi, vendar kot kaže, sem si izbrala svojo začrtano pot, ja. (Se nasmehne.) Oče mi je veliko pomagal pri vztrajnosti, da je šla mimo faza, ko se mi kdaj ni ljubilo, in sem začela vedno bolj ljubiti to, kar delam. (Anika se opraviči, odide, prihaja stranka in mora jo postreči. Čez nekaj minut se vrne. Zlije hladno mleko v skodelico zdaj tudi hladne kave.)


Imate radi običaje, obrede?
Ne, nobenih obredov, prosim! Niti pitje kave ni moj obred, včasih jo prvič pijem šele ob treh popoldne. Niti te besede ne maram, kar prestrašim se, kot da bi me nekaj želelo omejiti. Imam pa zelo rada premike. Na enem mestu res ne zdržim dosti časa. (V tistem trenutku spet pride stranka, Anika odide. Vrača se nasmejana s povitim prstom na roki.) Pes me je ugriznil, pravkar! Strankin pes, in to pošteno. (Gospe za sosednjo mizo kaže ranjeni prst, medtem ko prihaja k najini mizi.) Kje sva ostali? Pri premikih, ja. Tudi potovanja si začrtam tako, da smo le po en dan na enem kraju, naslednji dan gremo že naprej, nikoli ne bom na dopustu pet dni ležala na isti plaži.

Ne bom več »trpela« ob delu, kajti to zame ni več prava pot. Z ljudmi, ki so strogi in dosledni, imam lahko krasen odnos, a stvari morajo biti v sožitju, energija mora prosto teči. 

In kaj bi se zgodilo, če bi?
Uh, zmešalo bi se mi. Jaz meditiram na poti, ne pri miru. Seveda izberem kraje in datume, da se izognem mravljiščnemu vrvežu, kilometrskim kolonam. Zame je pomembna tudi pot in v njej uživam. V enem tednu dopusta se mi zdi zamudno sedem dni preživeti na istem kraju, ker bi rada videla in spoznala čim več. Avto je moj drugi dom, samo spim ne v njem. Notri imam vse, za nekaj dni preoblek itd.

To se sliši zelo nomadsko. Ste kdaj raziskovali ozadje, imate kaj te krvi?
Seveda, malo za šalo, malo zares vedno pravim, da imam nekaj afriške in nekaj indijanske krvi v sebi in nomadskega duha. Po skupini krvi je razvidno, da imam tisto najstarejšo, ki prihaja s črne celine. Najraje nosim indijanski nakit. V srcu sem tudi Indijanka in čeprav se ne preseljujem in ne živim v šotorih, mi je ta način pisan na kožo. Njihova glasba, ogenj, obredi.



Obredi? Sem prav slišala?
(Smeh.) Pa sem rekla, da jih ne maram! Torej, če je obred povezan s plesom, ognjem in da ne kličemo ničesar slabega, potem je to nekaj drugega. Zdaj sem se zarekla, v bistvu odkrivate v meni … No, zdaj mi boste dali še misliti!

In zakaj imate ogenj tako radi? Konec koncev je tudi vaš veliki hit Ogenj in led.
Zelo ga imam rada! In potem nalagam in nalagam in uživam. Vidite, to je zame meditacija, misli, ki se razpustijo ob ognju, in telo, ki čuti žgočo toploto. In mir v duši, medtem ko plameni vihrajo.

Ne potrebujem več slabe energije; v mlajših letih sem že kaj pogoltnila, zdaj pa mi tega ni treba več početi. Sam moraš narediti slabim stvarem konec, vedeti, kdaj je čas za to, in odrasti! 

Je res, da vas nekateri – ki vas zasebno bolje poznajo – kličejo Anika ptica?
Res! (Smeh.) Moj oče je bil strašen navdušenec nad vsemi živalmi, najbolj pa nad pticami. Ko sem bila majhna, je z drevesa pri noni v Istri padlo gnezdo z majhnimi vranami, veter je bil močan, drevo pa je bilo visoko in tanko. To so zelo inteligentne ptice, ki se naučijo tudi govoriti. Oče me je spodbujal, naj jih naučim klicati naša imena. Nekega dne je nekaj delal na vrtu in naenkrat zaslišal vreščeče »ata, ata!«. Mislil je, da ga kličem jaz, in me vprašal, kaj hočem. Vrana ga je še naprej klicala »ata, ata«, ko je končno ugotovil, da nisem bila jaz. Taki ljubitelji vran smo postali, da je šel moj oče vsako leto, ko je bil čas, opazovat gnezda in po vrane, in tako smo udomačili dve, tri generacije. Kasneje mi je gospa, ki je poznala mojo ljubezen do ptic, dala poškodovano vrano, da jo oskrbim. A jaz nisem pustila, da jih do konca udomačimo; ko so si opomogle, sem vztrajala, da jih izpustimo na prostost. Enkrat sem na plaži našla ogromnega galeba s poškodovanim krilom, ga zavila v brisačo in odnesla po pomoč v edino zavetišče za divje živali, ki ga vodi dr. Golob. Od takrat sem v zavetišče peljala še kar nekaj ptic; rešili smo jih in izpustili nazaj v divjino.


Koliko anekdot si dovolite v svojem življenju? Zanimivih dogodivščin, ki jih doživite, ker si dovolite biti svobodni in spontani?
V življenju sem se dosti predajala ljudem in trenutkom, bila tudi preveč odprta, živahna, vendar ničesar ne obžalujem. A zdaj sem v drugem obdobju. Zadnja leta, odkar sem mama, so se stvari spremenile, moje prioritete so drugje, energijo hranim zase in za svojo hčerko. Še vedno sem živahna, vendar z bolj zaprtim krogom ljudi. Prosti čas, ki mi ostane, posvetim glasbi, grem na vajo ali ustvarjam. Združujem prijetno s koristnim. Spoznala sem, da je bolje, če imaš omejen čas, ker si bolj osredotočen.

Razmeroma mlada sem izgubila očeta, ki je bil moj vodnik, moja desna roka, prijatelj; in zdaj me varuje, to vem. 

Greste zaradi ustvarjanja do roba, kdaj čez?
Rada hodim po robu, preizkušam se v veliko stvareh. Kljub temu, da pojem z Big bendom, da sem za klasiko, delam tudi elektronsko glasbo. Skoraj ni zvrsti, v kateri se ne bi preizkusila, celo v šansonu. Moja zvrst je pravzaprav moja barva glasu in petje, drugače pa je pop zame širok pojem. V glasbi zagotovo hodim po robu! Veste, koliko imam posnetih in dokončanih pesmi, ki niso prišle v javnost. Nekatere so šle res v skrajnost, nekaterih kasneje nisem začutila. Včasih pa nisem začutila človeka, s katerim sem ustvarjala, in jih zato nisem vzela za svoje.


Kako se spravite v ustvarjalno vzdušje, v tisto stanje ekstra zaznav in čiste pretočnosti energije, kot si ga predstavljamo pri umetnikih velikih stvaritev?
Tega pri meni ni. Vse življenje že pojem, sicer pustim, da mi pesmi prinese življenje, ne stojim pa križem rok. Delam, hodim na nastope, snemam. Tam vidim koga, začutim njegovo pesem in tako pridejo nova sodelovanja. Tudi v avtorstvu sem se že nekajkrat preizkusila, tako v tekstih kot melodiji, vendar je težko stopiti ob bok najboljšim, ki delajo zame, in njihovim mojstrovinam. Drago Mislej Mef me zelo čuti, v zadnjih nekaj pesmih tudi Leon Oblak, pesmi so, kot bi jih pisala sama, kot bi me ta moška brala. Resda se veliko pogovarjamo in očitno tako steče tok. Ruleta Leona Oblaka je ena najlepših pesmi v mojem življenju in na zadnjem festivalu Melodije morja in sonca je tekst zmagal, kar to samo še potrjuje. Ko slišim pesem, že zagledam sebe, takoj. Meni jih ponujajo veliko za najrazličnejše festivale in vsakemu povem, da moram slediti sebi. Lahko je pesem krasna, a če mi ni pisana na kožo, je ne bom sprejela. Ko slišim pesem, ki jo začutim, takoj tudi vidim, kako bom oblečena zanjo.

V življenju prehitro odprte karte niso vedno najboljša poteza. Ko enkrat verjameš sam vase, se ti ni treba več tako hitro odpirati, ker so odgovori v tebi. 

Očitno odlično prepoznate, kaj je za vas in kaj ni; samo v glasbi ali tudi v življenju?
Prav tako v življenju, takoj začutim ljudi. V preteklosti sem se tudi opekla, seveda, a potem se to spremeni. Ko imaš otroka, nimaš več veliko časa in ljudem ne daješ več toliko možnosti za popravne izpite. Niti se ne poglabljam več dosti v »moteče dejavnike«, preprosto grem naprej. Niti ni nujno, da človeka dlje odkrivam, že pri enem običajnem vedenju za mizo lahko vidim, kam pes taco moli. Ali pri njegovem odnosu do drugih. Te stvari, če dobro opazuješ, so vidne na vsakem koraku.


Svet se danes, vsaj v poslu, vrti drugače. Marsikdo popusti, ko vidi, da mu ta oseba lahko odpre številna vrata; njeno problematičnost, nepravičnost, morda celo poniževanje bo za to ceno pogoltnil. Vi res ne boste šli prek svojih občutkov? Preračunali?
Ni govora! Spoznala sem tudi to. Videla sem svoj cilj – nisem šla prek trupel, da ne bo pomote – in sledila sem mu. Takrat je bilo to nabiranje izkušenj in ne obžalujem, a danes je vse drugače. Ne bom več »trpela« ob delu, kajti to zame ni več prava pot. Z ljudmi, ki so strogi in dosledni, imam lahko krasen odnos, a stvari morajo biti v sožitju, energija mora prosto teči. Ne potrebujem več slabe energije; v mlajših letih sem že kaj pogoltnila, zdaj pa mi tega ni treba več početi. Sam moraš narediti slabim stvarem konec, vedeti, kdaj je čas za to, in odrasti! Jaz sem še vedno rada otroška in odštekana in takšna želim ostati za vedno, a vem, kje so meje, in ko delam, delam, tedaj sem resna. Hitro sem tudi ugotovila, da se moram postaviti zase, se ohraniti takšno, kot sem. Spomnim se, ko so mi pri pesmi Ogenj in led številni govorili, kako bi naredili to in ono drugače. Dala sem jo namreč v poslušanje, preden sem jo izdala. Takrat sem to naredila zadnjič. Začela sem ceniti svoje mnenje, kajti ko ceniš svoje mnenje, ceniš in sprejemaš vse, kar prihaja iz tebe.

Srečna ženska je tista, ki skrbi za telo in duha, to pomeni, da se ukvarja s športom, ki ga ljubi, in da si poleg časa, ki ga porabi za službo, vzame tudi čas za dušo, naj bo to fotografiranje, ples, petje, risanje; in to počne zase, da si polni duha. 

Kako vidite mlajšo generacijo, dvajsetletnike, ki vstopajo na sceno, polnijo festivale? Jih srečujete?
Pogrešam oddaje, v katerih smo glasbeniki skupaj nastopali. Zadnje čase jih je zelo malo, zato se redko srečujemo, sem pa zelo zadovoljna, da se toliko mladih zdaj ukvarja z glasbo. A zdi se mi, da je danes teže, kot je bilo recimo pred 15 leti, ko si lahko poklical na radio in si zaželel glasbeno željo. Tako so nastajali hiti, po ljudeh. Zdaj je vse skupaj zelo načrtovano, teže iskreno nastane hit. Veliko je muh enodnevnic, no, niso glasbeniki takšni, svet jih dela takšne. Toliko je navala, da težko poslušaš isto ploščo več mesecev, kot si jo nekoč. Vse je preveč preračunano in premalo je ostalo iskrenosti v glasbi. Zame je pomembna stalnica. Na sceni sem vsa ta leta obstala, ker sem ves čas delala in še zdaj delam, z enako ljubeznijo, če ne še večjo. In to bi svetovala tudi mladim. (Anika predlaga, da nadaljujeva pogovor v optiki, da nečakinji, ki je medtem prišla, splete kito. Tako se zdaj »seliva« obe.)


Vas je v življenju bolj izučila poslovna ali zasebna pot?
Obe, vsaka po svoje, ampak zagotovo bolj osebna. V glasbi mi pravzaprav gladko teče, veliko mi je naklonjeno. V osebnem življenju je bilo več težjega. Razmeroma mlada sem izgubila očeta, ki je bil moj vodnik, moja desna roka, prijatelj; in zdaj me varuje, to vem. Lahko pa mirno rečem, da mi je prav glasba pomagala prek vseh osebnih stisk. Vrgla sem se v ustvarjanje in izplavala na površje. Ljudje na nastopih so mi spet vlili upanje, ko sem jih videla, koliko jim pomeni moja glasba. Tudi iz vseh ljubezenskih težav me je izvlekla.

Vzorci preteklosti v ljubezni velikokrat povzročajo težave. Ali pa je moškemu težko slediti stalnim spremembam divje ženske?
Kdo pa je rekel, da mu je? (Se nasmehne.) Absolutno verjamem v vzorce, a jih najbrž težko čisto vse prerasteš, lahko se pa trudiš. In jaz se.

Spoznala sem, da ti kot materi ni treba prebrati tisoč knjig in vseh forumov, ker potem zamudiš tisto, kar je resnično v tebi. Nikoli v življenju ne smeš imeti preveč informacij, kajti potem sebe ne čutiš. 

Kaj so bile vaše glavne zmote v zvezi z moškimi?
Prehitro sem bila zadovoljna. (Smeh.) Nisem bila dovolj izkušena in nisem vedela, da je v partnerstvu zelo pomemben humor. Tako, samo to bom povedala! (Želi končati to temo, a nadaljuje.) Premalo je, če sem bila v razmerju samo jaz smešna ali celo če sem bila samo sama sebi smešna! (Smeh.) Humor pomeni, da sta dva na isti valovni dolžini, in to je ogromno! Tudi na splošno sem odprt človek, a v življenju prehitro odprte karte niso vedno najboljša poteza. Ko enkrat verjameš sam vase, se ti ni treba več tako hitro odpirati, ker so odgovori v tebi. Šla sem čez mnogo faz ženske, upam, da še ne čez vse, a dovolj, da vem, kako iz sebe narediti zadovoljno žensko.


No?
Nočem biti popolna, zadovoljna pa. Zame je velika ljubezen tudi šport, s katerim se ukvarjam, kikboks. Tam sprostim vse pritiske, ki se naberejo čez dan, in ob tem poskrbim za svoje telo. Ugotovila sem, da mi je zelo pomembno imeti lepo negovano telo. Srečna ženska je tista, ki skrbi za telo in duha, to pomeni, da se ukvarja s športom, ki ga ljubi, in da si poleg časa, ki ga porabi za službo, vzame tudi čas za dušo, naj bo to fotografiranje, ples, petje, risanje; in to počne zase, da si polni duha. Jaz rada kuham, v tem letnem času delam odličen bezgov sirup, nabiram šparglje. In srečna ženska ima okrog sebe ljudi, naj bo le eden ali pa pet, ki jo spoštujejo, dopolnjujejo. Ona že ve, kaj to pomeni, ker to čuti.

Sijete, očitno veste.
Hm, torej … (Skrivnostno utiša glas, zaljubljeno pogleda.) Ko sem najmanj pričakovala ljubezen, je prišla.

Pri otroku ni blefa, za vedno ga imaš in ves čas. Hitro se vidi, kje je tvoj prag jeze, tolerance. 

In ko sva že pri ljubezni, materinstvo, mimo tega za konec ne moreva.
Oh, tega se sploh ne da opisati. Že ko sem bila noseča, sem se počutila kot medvedka. Odločena, da zavarujem svojega mladička. To je prišlo samo od sebe, neverjetni občutki. Postala sem boljši človek in predvsem spoznala, kakšna oseba sem. Pri otroku ni blefa, za vedno ga imaš in ves čas. Hitro se vidi, kje je tvoj prag jeze, tolerance. Spoznala sem, da ti kot materi ni treba prebrati tisoč knjig in vseh forumov, ker potem zamudiš tisto, kar je resnično v tebi. Nikoli v življenju ne smeš imeti preveč informacij, kajti potem sebe ne čutiš. Pri vzgoji je enostavno treba biti poln trikov in jaz sem jih polna, dobrih (smeh), to mi je prirojeno! Kregati se z otrokom nima smisla, ker ne prideš nikamor. Že preden se razvijeta histerija in obojestranska jeza, lahko obrneš situacijo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE