Takoj po vstopu v salon oko ne more spregledati plakata Marilyn Monroe iz filma Sedem let skomin. Nepozabni filmski prizor iz leta 1955, v katerem ji veter, ki piha skozi rešetke podzemne železnice, privzdigne belo obleko, se je zapisal v zgodovino Hollywooda. »Marilynka je večna ikona, tudi moja. Na najbolj kultni, zanjo značilni fotografiji nosi plisirano krilo, zato mi je še toliko bolj pri srcu. Vemo, da je bila slavna igralka daleč od vitkosti, kot jo razumemo danes, pa vendar je to oblačilo na njej delovalo in še deluje nadvse privlačno. Klasična plisirka res ni za vsako postavo, a nikakor ne drži, da plisirano blago bolj močnim ne pristaja. Pravilna izbira blaga, barve in tehnike gubanja lahko spretno skrije pomanjkljivosti,« v sočnem grosupeljskem narečju razloži Andreja Vidic, ki velja za edino, ki se v Sloveniji še ukvarja s plisiranjem oblačil po svetovno priljubljeni japonski tehniki.
Stroj, drag kot stanovanje
Kmalu po tem, ko je kot izobražena tekstilna konfekcionarka oziroma šivilja leta 1993 odprla svojo obrt, so začela velika slovenska tekstilna podjetja propadati drugo za drugim. »Po stečaju so me zaposleni poklicali in vprašali, ali še plisiram ter bi zato morda odkupila njihove stroje,« se spominja Vidičeva, ko nam pokaže stroj za plisiranje, ki so ga imeli v serijski proizvodnji pri Gorenjskih oblačilih, ter nadaljuje pripoved: »Tega sem si res želela imeti in z direktorjem sva se dolgo pogajala glede cene. Znesek je bil takšen, kot bi kupila stanovanje. Mož mi je takrat rekel – kaj če bi raje kupila vikend na morju.« Pa vendar je zmagal stroj, nepogrešljiv pri večjih naročilih; sicer za posamezne stranke izdeluje gube izključno ročno s pomočjo različnih šablon, ki jih ima kar tisoč. Očitno vidne razlike med ročno in strojno narejenimi gubami sicer skorajda ni, opazijo jo zgolj poznavalci, saj so ročno izdelani pliseji lepše, natančneje oblikovani.
Šestmetrska slovenska zastava
Kot opaža za zdaj poslednja mojstrica pliseja v deželi, ljudje začenjajo spet vse bolj ceniti rokodelstvo. Včasih so plise izdelovali tako, da so ženske med dve deski stisnile prej navlaženo blago, ju prevezale in čez noč pustile v bližini kmečke peči. To je bil po domače narejen plise, ki se ponavadi ni obdržal prav dolgo. Povsem spodobne gube je mogoče oblikovati tudi tako, da jih zalikaš po prej narisanih črtah, a je postopek izjemno dolgotrajen. Gospa Andreja je v svoji karieri naredila že toliko kilometrov pliseja, da jih ne šteje več. Ne le kril – tudi usnjenih – pa šalov, rut, predpasnikov, zaves, kravat in celo spodnjega perila, pred dvema letoma je za navijanje v Planici izdelala celo šestmetrsko slovensko zastavo. To je bil do zdaj največji izdelek izpod njenih spretnih rok.
Ena šablona namesto fitnesa
Na vprašanje, koliko plisiranih oblačil je v njeni garderobni omari, odgovori kar njen mož, ki se na kratko oglasi, ko pomaga iskati ventilator, sicer pa ima tik ob ženini delavnici ključavničarstvo: »Toliko plisirk ima, da sem ji jih lahko pred kratkim ukradel kar dvajset, pa ni opazila!« S prijatelji so ji namreč za abrahama pripravili presenečenje, modno revijo, na kateri so nosili njene kreacije tudi moški. Za svoj 50. rojstni dan si je sešila zlato plisirano krilo, na glavo pa poveznila kronico, kot pričajo fotografije na steni njene delavnice, kjer nam pokaže, kako poteka postopek plisiranja. Prvo polovico šablone pokrije z drugo polovico, nato vsako gubico v njej namesti na roke ter na koncu zvije skupaj v obliki valja. Po končani toplotni obdelavi v komori s sodelavko zavihata rokave in vsaka na svojem koncu previdno odkrivata plise, plast za plastjo. To je trening mišic in potrpežljivosti, po katerem ne potrebujeta več fitnesa, se nasmeje naša sogovornica.
Več poliestra, boljši plise
Med vrstami plisejev sta najbolj znana sončni, ki se na enem robu razširi kot žarki, ter ravni, torej z vzporednimi gubami na obeh koncih materiala. Razdalja med gubami obsega od enega centimetra do pet. »Kadar želimo popolno obstojnost gub, je treba za material izbrati stoodstotni poliester,« poudari Vidičeva in se spet obrne do fotografije Marilyn Monroe: »Zanjo so zagotovo izbrali svileno obleko, vendar so gube na naravnih materialih slabo obstojne. Potem ko tkanino opereš ali na njej le sediš, zadoščata že toplota telesa in vlaga oziroma izpostavljenost padavinam, pa se naborki zmehčajo. Tako oblikovano svilo je zato treba čistiti kemično, ne prati na roke. Več je torej v materialu poliestra, bolj gube držijo. Trenutno so ženske sicer bolj navdušene nad naravnimi materiali, a plisirano oblačilo z viskozno ali bombažno podlogo koži nikakor ne škoduje.«
Brez naslednice ali naslednika
Andreja Vidic sodeluje z modnimi oblikovalci, gledališči, operami, kostumografi v televizijskih oddajah ter seveda vsemi posamezniki, ki jim ugaja plise. Cena enega znaša od 20 do 25 evrov, medtem ko je treba za celo sešito plisirko z materialom vred odšteti stotaka. Petdeset evrov več stane škotsko krilo za moške. Zaupa nam, kako jemlje mero zanj: moški mora poklekniti, nato pa je treba izmeriti dolžino od njegove kolčne kosti do tal. Svoje naslednice ali naslednika v poslu in mojstrstvu še nima, saj 22-letno hčer in 26-letnega sina zanimajo druge stvari, a se ne obremenjuje s tem. Še naprej bo ustvarjala, do konca, dokler bo zdrava, naznani in doda, da tudi nobene druge prostočasne dejavnosti nima: »Moj konjiček je plisiranje in pika.«
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: