Ana Tavčar Pirkovič

Ko doživiš vse mogoče, dobiš viteški oklep

»Od racionalnega k intuiciji, tega se učim. Torej poslušam svoje občutke, zelo konkretno, svoje telo. Če začutim nelagodje, rečem ne, če začutim ugodje, rečem da,« odgovori, ko jo vprašam, zakaj ni sprejela ponudbe za vodenje kake druge oddaje, ki bi ji morda prinesla nov izziv. Že dolgo namreč vodi oddajo Dobro jutro, a v pogovoru, v katerem se ozre tudi v čas začetkov svoje kariere, razkrije, da je počela še marsikaj zanimivega.

Kaj ste želeli postati, ko ste bili otrok?

Učiteljica. Obula sem nonine črne lakaste čevlje s peto iz Trsta, mizo v jedilnici spremenila v kateder in predavala, učila in razlagala, tudi če ni bilo na drugi strani mize nikogar. Ure in ure. Ko sem bila še mlajša, pa napovedovalka. Snemala sem se na kaseto, vodila intervjuje, tudi če ni bilo nikogar na drugi strani mikrofona. Ure in ure.

Kaj je bila vaša prva služba?

Turistična vodnica za angleško in nemško govoreče turiste v Lipici, že kot dijakinja sem to delala. Bilo je lepo, živahno in dinamično delo, hkrati pa velik izziv za mlado dekle. Dobila sem veliko, tudi zahtevnih, vprašanj obiskovalcev, tu pa so bili še tuji jeziki in tuje kulture ter prve napitnine, ki so takrat pomenile celo bogastvo. Je pa delo potekalo v prekrasnem ambientu, med Lipicanci, drevoredi lip in na sveži burji. Še danes se spomnim romantičnih prizorov, ko sem zjutraj prišla pred vsemi in v jutranji meglici gledala čredo konj, ki je oddirjala na pašo. In ko se je vse umirilo in sem vrata za turiste zaprla, sem v večernem rdečem mraku zrla te iste bele lepotce, ki so se v počasnem hodu vračali domov. Zvok kopit, bele grive, pokrajina. Božansko. Kot turistična vodnica sem delala tudi na fakulteti, hkrati pa učila jezike v jezikovni šoli in klavir v glasbeni šoli.

Nedavno sem med svetovalnim pogovorom v rokah držala ogromnega rdečerepega udava, dolgo veliko sikajočo kačo, ki se je iz mojega naročja začela zvijati po nogah in se sukala in ovijala okrog mojega telesa, vsa mrzla in zvedava. Skoraj nisem slišala, kaj je gost govori (smeh).  

Od koga ste dobili najboljši karierni nasvet in kako se glasi?

Nikakor se ne morem spomniti, mi je pa na pamet padla misel z vogala moje pisalne mize, ki se glasi: edini cilj v življenju je, da si to, kar si, in da postaneš tisto, kar si sposoben biti. Avtor je Robert Louis Stevenson, nahaja pa se v zbirki Helen Exley: 365 Modrosti. No, je pa na naslednji strani še ena izvrstna: prava sreča je zadržane narave in sovraži pomp in hrup. Pod njo se podpisuje Joseph Addison. Uh, kako resnično, kako temeljno.

Vaš poklic nima urnika od osmih do štirih, na delo pa se odpravite zelo zgodaj zjutraj, ko marsikdo še spi. Si predstavljate, da bi šli zdaj v »običajno službo«?

Bilo bi lepo, če jutranji program ne bil zjutraj (smeh). Ker vstanem ob pol štirih, sredi noči. Ampak saj ni tako hudo, ostale dni, ko pripravljam oddajo in zjutraj ne vodim, je to »običajna služba«, na delo pridem okoli osmih zjutraj. Pa tudi sicer dojemam svojo službo kot precej običajno.

Ste kdaj delali v tujini? 

Ja, kot raziskovalka na jezikovnem inštitutu v Nemčiji. To je bila izjemno prijetna izkušnja, dali so mi svoje delovno mesto, pa čeprav za določen čas, mizo z lučko in vztrajali, da na njej piše, kdo sem in kakšen znanstveni naziv imam, mi ponujali piškote in kavo, direktorica, zaposleni raziskovalci in tudi tehniki so me med delom prihajali spraševat, če je vse v redu in ali še kaj potrebujem. In čeprav sem vztrajala, da še nič takega nisem dosegla v življenju, so se le nasmihali in bili še bolj spoštljivi, mirni in prijetni. Takega delovnega okolja si človek želi.



V oddaji Dobro jutro mora voditelj pred kamero početi najrazličnejše stvari, kuhati, telovaditi, peti … Voditelj se tega verjetno ne sme ustrašiti?

Ja, zelo »univerzalen« moraš biti. Na začetku se mi je zdelo zelo nenavadno, tremo sem imela, kadar sem morala igrati klavir – najprej jingle oddaje, potem skladbo, ki so jo gledalci ugibali, potem še spremljavo pevcev na klavirju. In to je že za glasbenike izziv, kaj šele zame (smeh). Brez vaje, prvič in v živo, pa še voditi je treba hkrati program Kako sem sploh imela pogum za to? Potem pa sem se spomnila na besede učiteljice klavirja: »Ana, uživaj, samo uživaj! Ko imaš naštudirano partituro, zaupaj vase in uživaj.« In deluje!

Kaj pa je bila najbolj nenavadna stvar, ki vas je pred kamero doletela?

Nedavno sem med svetovalnim pogovorom v rokah držala ogromnega rdečerepega udava, dolgo veliko sikajočo kačo, ki se je iz mojega naročja začela zvijati po nogah in se sukala in ovijala okrog mojega telesa, vsa mrzla in zvedava. Skoraj nisem slišala, kaj je gost govoril (smeh).

Velik izziv v oddaji so tudi klici poslušalcev v eter, saj kličejo z najrazličnejšimi vprašanji, kdo je tudi nesramen, kdo si samo želi slišati kako prijazno besedo. Imate kdaj tremo, preden režija v eter spusti klice?

Ne več, zaradi kilometrine. Ko doživiš vse mogoče, dobiš viteški oklep. Trden jeklen oklep, ki odbije zlobo in ne pusti, da seže tja, kamor ne spada. Zaupam si in se ne bojim več – sprejemam toplino in ljubezen. Če bi prišle nizke vibracije, pa bi se odzvala, kot bi pač v tistem trenutku začutila in zmogla. Težko je, ni pa nemogoče.

Starejši sin je enkrat že bil pri nas v studiu z otroki, svojimi vrstniki, drugič pa, ko si je na vso moč želel v živo videti Challeta Salleta (smeh). Srečal ga je in ostal brez besed. Tako nekako kot mi, ki smo kot najstniki videli Kelly Family in obnemeli. Jaz sem del te generacije.   

V oddaji Dobro jutro delate že dolgo, gotovo so vas vabili tudi že kam drugam, verjetno tako v vaši hiši kot izven nje. Zakaj vabila niste sprejeli?

Ne vem, očitno do sedaj še ni prišlo bolj pravo ali bolj ustrezno vabilo. Od racionalnega k intuiciji, tega se učim. Torej poslušam svoje občutke, zelo konkretno, svoje telo. Če začutim nelagodje, rečem ne, če začutim ugodje, rečem da.

Imate dva sinova, ju kdaj pripeljete s seboj v službo, kjer lahko spoznata čar adrenalina v studiu, televizijske maske in vsega v zakulisju, ali bi raje videli, da ju ne premami ta svet?

Ne! Še dobro, da ju ne zanima televizija, celo nasprotno, sin mi večkrat reče: »Mama, a boš še dolgo to gledala?« Doma namreč s pomočjo časovnega zamika pregledam kar veliko televizijskih formatov, predvsem tujih, se učim, gledam njihovo produkcijo, montažo, način dela in podajanja. Starejši sin je enkrat že bil pri nas v studiu z otroki, svojimi vrstniki, drugič pa, ko si je na vso moč želel v živo videti Challeta Salleta (smeh). Srečal ga je in ostal brez besed. Tako nekako kot mi, ki smo kot najstniki videli Kelly Family in obnemeli. Jaz sem del te generacije (smeh). Ne bi želela vplivati na sinova ali soditi, kaj in kako bosta počela v življenju, vzgajam ju tako, da bosta to, kar bosta izbrala, delala s strastjo, iskrenostjo, predanostjo in ljubeznijo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE