Jasmina Jerant

Ali so ločitve problem? Ne vem.

Obstaja družbeni pritisk, ob katerem se že deklice »samosabotirajo«. Obstaja pot, ki je že bila nekoč prehojena, s trdnimi koraki, čeprav trnova. Tistim, ki so jo utrle in prebrodile, se imamo zahvaliti za svobodo, ki jo danes lahko živimo. O kateri so one lahko le sanjale. V Jasmini Jerant je hitro zaznati, da želi ženskam vrniti vse dostojanstvo, od nekdaj se je ukvarjala z ženskim vprašanjem. Po izobrazbi politologinja, po izkušnjah novinarka, zdaj pa vodnica po feministični turi v Ljubljani stresa iz rokava imena številnih znamenitih Slovenk, kot da jim želi z besedami postavljati spomenike. Iz spoštovanja do njihove hrabrosti.

Kako ste začeli voditi feministično turo po Ljubljani, najbrž ni naključje? Po izobrazbi ste politologinja.

Ne, ni. (nasmeh) Tura nastaja znotraj Inštituta za urbane kulture, v katerem deluje Ljubljana Alternative Tours. Name se je spomnil Grega Bulc, ki vodi projekt skupaj s Sandijem Abramom. Takoj sem bila za, ženska vprašanja me od nekdaj zanimajo. Pred leti sem na Radiu Študent vodila oddajo Sektor Ž, ki se še dandanes ukvarja z ženskim vprašanjem. Opravljala sem tudi intervjuje za Dnevnikov Objektiv z ženskami, ki so bile pod družbeno in politično represijo, na primer s Taslimo Nasrin, bangladeško pisateljico, nad katero je bila v času najinega intervjuja razpisana fatva, takrat je bila v hišnem zaporu v Indiji. Mu Sochua je politična voditeljica iz Indonezije, ki so jo zaradi njenega delovanja nameravali zapreti, tudi z njo sem opravila pogovor. Bettina Aptheker pa je znana ameriška profesorica študij spola, sicer v preteklosti preganjana zaradi sodelovanja v Gibanju za državljanske pravice afroameriške skupnosti. Sodelovala sem tudi pri organizaciji feminističnega in queer festivala Rdeče zore. Nič ni naključje, ne.

Vsaka država ima svoje muhe, pluse in minuse. Spoznala sem ogromno ljudi iz vsega sveta in ni bilo izjeme, ki se ne bi na neki točki pritoževala nad zaplankanostjo svoje države, svojega okolja. To je očitno v človeku. 

Ste osebno poznali vse postojanke na poti izjemnih žensk, povezanih z Ljubljano? Okrog 15 jih je.

Še zdaleč ne. Tudi večina ljudi, ki prihaja, jih ne pozna. Kljub temu, da se jih udeležujejo z mišljenjem, da jim bo na poti vse jasno, so pogosto zelo presenečeni. Veseli so novega znanja.



Čeprav ne želite razkriti vseh; obstaja ženska, o kateri govorite z največjim navdihom?

V velik ponos so nam lahko slovenske ženske naše pretekle zgodovine in tudi sedanjosti. Predstavljamo umetnice, kulturnice, arhitektke, znanstvenice, politične voditeljice, narodne buditeljice, v enem trenutku se vrnemo tudi 2000 let nazaj. Vsaka me intrigira po svoje. Predvsem ko vidim žar ali zgroženost pri poslušalcih.


Janez Jurij Hočevar je bil eden naših najhujših sodnikov, krvnikov. Priznan skladatelj, jezuit, pravnik, spoštovan gospod. Tako ga vsaj danes pri nas predstavljajo, kadar je na primer omenjeno, kdo se je rodil na današnji dan. O njegovi sprevrženi krutosti se redkokdaj govori. 


Koliko ljudi ve, da je bil v Tranči zapor, v katerem so t. i. čarovnice čakale na usmrtitev?

Doslej od poslušalcev ni vedel nihče! Zapor je deloval do konca 17. stoletja. Čarovniški procesi pa so v Ljubljani potekali že nekje od 15. stoletja. Najhuje je bilo v 17. stoletju, ko se je vodilnim povsem utrgalo. Na primer Marino Češarek so mučili na coprniškem stolu. Bila je noseča, doma pa je imela še šest otrok. Najprej so obsojali individualno. Potem so šli še dlje, tako so z nepredstavljivim mučenjem dosegli svoje. Ves skupek fizične bolečine in skrbi je povzročil, da so ob strahovitih pritiskih in sili priznavale vpletenost številnih žensk, ki seveda niso bile nič krive. In prihajalo je do množičnega zažiganja in pobijanja. 


Za kaj vse so bile po njihovem krive?

V principu je šlo za krivdo izvirnega greha. Že zgolj rojena je bila kriva. Ženski so pripisovali vse mogoče stvari, da je uročila moškega, ki se je vanjo zaljubil, ona pa ga je zavrnila. Da je vplivala na slabo letino, na vreme. Janez Jurij Hočevar je bil eden naših najhujših sodnikov, krvnikov. Priznan skladatelj, jezuit, pravnik, spoštovan gospod. Tako ga vsaj danes pri nas predstavljajo, kadar je na primer omenjeno, kdo se je rodil na današnji dan. O njegovi sprevrženi krutosti se redkokdaj govori. 


Marino Češarek so mučili na coprniškem stolu. Bila je noseča, doma pa je imela še šest otrok. Najprej so obsojali individualno. Potem so šli še dlje, tako so z nepredstavljivim mučenjem dosegli svoje.


Kako in kje bi lahko v naši sodobni družbi potegnili vzporednico s tistimi časi? Pa če izpustite druge kulture in verstva. Kdo so za vas današnje »čarovnice«? 

Najprej bi vseeno rada omenila, da so »čarovnice« v teh časih tudi begunci. Kar se tiče žensk, še vedno pogosto velja, da naj ne bi imele glasnega mnenja. To vidimo na primeru Svetlane Makarovič. Njena zavrnitev Prešernove nagrade je doživela medijski napad, kot da je treba »zažgati to čarovnico«, čeprav vemo, da se tudi pri Nobelovih nagradah spoštuje odločitev, da jo dobitniki zavrnejo. Ob tem naj poudarim, da se je takrat širila zavajajoča informacija, češ, 10.000 evrov »je pa vzela«. Pa jih ni. Potem so tu samske ženske in njihove reproduktivne pravice, o katerih razpravljajo moški. In seveda, pripadniki in pripadnice skupnosti LGBTQ, tudi oni so čarovnice današnjih časov. In še je tematik, ki ljudi postavljajo v »območje čarovnic«.



Zanimivo je že naše reklo: Za uspešnim moškim stoji uspešna ženska. Ne stoji ob njem, kaj šele pred njim. Zaslužki žensk so še vedno manjši. Neenakopravnosti očitno ne kaže konca.

Meni je pomembno predvsem, da spoznamo, da smo ženske enako sposobne kot moški. Osebno se izogibam pojmovanju, da kdo vodi iz ozadja, kajti tako nadaljujemo klasični vzorec in potiskamo žensko v senco. Že kar se tiče deklic in dečkov pri nas, se deklice še vedno ne vpisujejo v srednje tehniške smeri, čeprav po raziskavi OECD iz leta 2015 rezultati pričajo, da so bile tisto leto 15-letnice boljše na tem področju kot dečki. V družbi je že kar vzpostavljano, da se ženske odločajo za poklice, v katerih se skrbi za druge. Tako obstaja družbeni pritisk, ob katerem se deklice »samosabotirajo«. Ustavijo se pred lastnimi sposobnostmi in stremljenjem. Še vedno na primer pri nas zelo malo nagrad na področju kulture podelijo ženskam. Ne samo Prešernova nagrada za življenjsko delo, tudi kresnik, na primer, ima zelo neenakomerno razmerje, koliko žensk v primerjavi z moškimi prejme nagrado. Tudi zato tako iz srca vodim turo, v kateri se vidi, koliko so ženske sposobne in česa vsega. In kako uspešno premikajo družbo in soustvarjajo prihodnost. Želim, da bi se tega zavedali že otroci, tako deklice kot dečki.


To vidimo na primeru Svetlane Makarovič. Njena zavrnitev Prešernove nagrade je doživela medijski napad, kot da je treba »zažgati to čarovnico«, čeprav vemo, da se tudi pri Nobelovih nagradah spoštuje odločitev, da jo dobitniki zavrnejo. Ob tem naj poudarim, da se je takrat širila zavajajoča informacija, češ, 10.000 evrov »je pa vzela«. Pa jih ni.


Vsaka omemba imena je zahvala prednicam za korake, ki so jih delale na trnovi poti napredka pri pravicah žensk. Kako daleč sega to zavedanje na naših tleh?

V Ljubljani je bilo že v 19. stoletju utemeljeno izredno močno žensko gibanje, o katerem se ve zelo malo. Danes se žal skoraj ne omenja Marije Murnik Horak, ki je bila tudi narodna buditeljica. Ona je močno vplivala na razvoj Društva slovenskih učiteljic, kot kasneje tudi na Splošno slovensko žensko društvo, ki je delovalo za pravice žensk. Borile so se za neporočene matere, vdove, samske, za zapuščene otroke. Na njen pogreb leta 1894 je prišlo do takrat več ljudi kot za katero koli drugo žensko. Na tisoče ljudi, med drugim tudi 200 narodnih dam, ki so spodbujale k ozaveščanju. A narodno zavest tistega časa je vendarle treba razlikovati od današnjega nacionalizma.

 

So se te ženske včasih drugače borile za svoje pravice kot danes? Opažamo zmedenost spolov, govori se, da zaradi boja z moškimi ženska izgublja svojo prvotno moč. Bi porekli, da je šla v utiranju poti k uspehu, svobodi, napredku dandanes predaleč ali v napačno smer? Imamo zato več ločitev?

Ne bi se spuščala v termine, kot sta ženstvenost in možatost, kaj naj bi ženske bile in kaj ne. Meni je najbolj pomembno to, da ima ženska kot družbena skupina pravico do tega, da iz svojega življenja naredi, kar želi, da izrazi in uporabi svoje talente, kakršne koli ima. Zagotovo imamo večjo svobodo in gre zahvala ženskam preteklosti, a še vedno imamo veliko rezerve, kaj lahko naredimo za stanje ženske. Na primer, v parlamentu imamo trenutno zgodovinsko število poslank, več kot 30 odstotkov. Pa vendar, koliko dejansko pride ženskih vprašanj na politične ali strankarske programe? Malo, premalo. V Sloveniji s tradicionalnim poudarjanjem razlike v družbenih vlogah spolov nekako še vedno poveličujemo obdobje, o katerem govori Milena Miklavčič v svoji knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, takrat na primer je bila meja moški-ženska jasno zarezana, kaj je moškost in kakšna je vloga in narava žensk. Ali lahko potem rečemo, da je bila družba res boljša kot danes? Kako so ženske trpele in kaj vse so morale prestati? Seksualna revolucija v 60. letih je v enem delu hvala bogu prišla tudi k nam, da smo se malo osvobodile. Ali imamo zato več ločitev, ne vem. Ali so ločitve problem, ne vem. 


Danes se žal skoraj ne omenja Marije Murnik Horak, ki je bila tudi narodna buditeljica. Ona je močno vplivala na razvoj Društva slovenskih učiteljic, kot kasneje tudi na Splošno slovensko žensko društvo, ki je delovalo za pravice žensk. Borile so se za neporočene matere, vdove, samske, za zapuščene otroke. Na njen pogreb leta 1894 je prišlo do takrat več ljudi kot za katero koli drugo žensko.


Ste ena tistih žensk, ki ne marajo moških priklonov in odpiranja vrat. Tega ste doživeli na pretek na Madžarskem. Zakaj vam to ne godi?

Madžari so obdržali staro meščansko navado »csókolom« – poljubljam vam roko, ki se kaže v vedenju in jo v glavnem uporabljajo v komunikaciji z ženskami. Umikajo se z avtobusa ali tramvaja, in to pri vsej gneči. Ko se ti mudi, čakaš, da se vsa gruča moških umakne, da stopiš notri. Podobno je z dvigali. Tudi če je ženska zadnja v vrsti, se ti bo cela četa moških umaknila in to je res nepraktično ter zamudno. Gre za ceremonial, ki naj bi kazal na spoštovanje žensk. A osebno sem se ob tem počutila zelo nesvobodno. Veliko bolj spoštovano in enakovredno se počutim v družbi, v kateri me ne vrednotijo stereotipno, kot angelsko in ranljivo bitje, na katero je treba paziti. V resnici smo ob tem spet postavljeni pred pozicijo moči, ko je ženska postavljena v podrejen položaj. Menim, da moramo biti enakovredni in da se nas obravnava kot enako sposobne. Potrebna sta spoštovanje med spoloma in stanje, v katerem bosta moški in ženska skupaj lahko ustvarjalna. Ob vseh »lepih starih džentelmenskih navadah« na Madžarskem pa so imeli pred nekaj leti kampanjo, ki jo je plačala policija in je opozarjala na problem posilstev. Ampak ta videoreklama, ki jo je naročilo notranje ministrstvo, se je končala s tem, da je posiljenim dekletom, ki ponoči odhajajo iz kluba, povedala, naj raje razmislijo, kako se oblačijo in vedejo. Neposredno so krivili žrtev posilstev za posilstvo. Moram se cinično vprašati, kolikokrat so se avtorji videa tisti dan umaknili ženski pred dvigalom, se ji priklonili ali ji poljubili roko v izraz spoštovanja »nežnejšega spola«. 



Več kot osem let ste zaradi študija in službe preživeli v tujini, poleg že omenjene Madžarske še v Ameriki. Ali zdaj opažate, da smo v domovini še vedno preveč zaplankani? Ali ste po vrnitvi doživeli olajšanje?

Eno leto je, odkar sem se vrnila. Čeprav se v Sloveniji dogajajo stvari, ob katerih me spreletava srh, živimo, glede na mednarodne raziskave, v eni najbolj socialnih držav na svetu. Hkrati pa bi rada omenila program Botrstvo Zveze prijateljev mladine Moste-Polje, s katerim so v zadnjih šestih letih zbrali približno deset milijonov evrov za več kot 5000 otrok. ZPMS dela tisto, kar bi morala država. Treba je težiti k iskanju novih socialnih politik na državni ravni, ne samo humanitarni. Kajti na drugi strani, po podatkih iz leta 2010, vsak referendum pri nas stane štiri milijone evrov. Sprašujem se, ali včasih malo pozabimo na stvari, ki so zares potrebne rešitev, tukaj in zdaj. In za kaj si je še treba prizadevati. Kar se tiče zaplankanosti, jo je po svoje pravzaprav čutiti povsod. Vsaka država ima svoje muhe, pluse in minuse. Spoznala sem ogromno ljudi iz vsega sveta in ni bilo izjeme, ki se ne bi na neki točki pritoževala nad zaplankanostjo svoje države, svojega okolja. To je očitno v človeku. Hkrati pa verjamem, da smo skupaj, ženske in moški, sposobni ustvarjati boljši svet.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE