Ste samski, pa čeprav sta samozavestni, uspešni in še verjamete v pravo ljubezen? Navajamo 10 razlogov, zaradi katerih vas ljubezen morda še ni doletela.

Živimo v promiskuitetni družbi. Danes tudi smo mnogo bolj nagnjeni k enonočnim avanturam in s številom spolnih partnerjem se – kljub opozorilom tudi zdravsvene stroke – ne obremenjujemo preveč. Veliko seksa, a malo ljubezni, se danes glasi skupnih imenovalec mnogih, ki zaman poskušajo ustvariti razmerje z osebo, ki jih privlači. Siti smo seksa, a lačni ljubezni.



Poudarek je na hipnem zadovoljstvu. Posebnost sodobne generacija mladih odraslih je prizadevanje za takojšnje rezultate. Tiste, ki takoj prinašajo občutek zadovoljstva. Običajno si prizadevamo za materialne potešitve, denimo, osreči nas nov telefon, inteligenco potrjujejo različnih certifikati s preštevilnih tečajev, duševno stabilnost pa redno prebiranje priročnikov za samopomoč. Ko iščemo naslov, vključimo navigacijsko napravo, ko si želimo seksualne potešitve, sedem pred računalnik in si odpremo pornografske strani. Poglabljanja v odnose ni, kajti to terja čas in trud, tega pa nimamo oziroma nismo pripravljeni vložiti.

Nagnjeni smo k odvisnosti. Alkohol, droga, cigareti, zdravila – vse to nam omogoča takojšnje olajšanje, čeprav dolgoročne rešitve in lagodja še zdaleč ne, ravno nasprotno. A kljub temu se takšnim substancam radi predajamo zaradi občutka iluzije, da je vse v redu. Le zakaj bi se trudili za dolgotrajno srečo, ko je občutek zadovoljstva le kozarček stran, menijo mnogi.



Egoizem je osnovno vodilo. Osebni cilji, lastne želje – to je vedno na prvem mestu. Potrebe in pričakovanja drugih niso pomembni, razen če tudi nam prinašajo korist. Primerov izkoriščanja in zlorabe sočloveka je danes resnično veliko, tako sebični ljudje pa seveda niso pravšnji za odnose.

In prav zaradi egoizma, odpadejo tudi kompromisi. Velja samo stališče enega posameznika, ki drugemu ne bo dal priložnosti, da izrazi svoje želje in potrebe. Če mu ne ustreza, kar je ponujeno, naj odide.



Odnosi so kakor športna disciplina. Čustva in globina so se izgubili. V razmerja vstopamo taktično, z že zastavljenim ciljem in izdelanim načrtom. Če je ta kratkoročni, že vnaprej vemo, da bomo z osebo samo enkrat seksali, če je dolgoročni, bomo storili vse, da bomo uresničili družbene normative: to so resna zveza, družina, vzgoja otrok po izbranih smernicah itn. Kakor v profesionalnem športu je tudi ljubezen zdaj taktično in natančno zasnovana. Brez sanjarjenja, spontanosti, odstopanj, romantike.

Nekateri pa živijo v iluziji. Tistih nekaj sanjačev, ki je še ostalo, pa pričakovanja gradi na hollywoodskih pravljicah s srečnimi konci. Prepričani so, da zadostuje samo ljubezen, vse drugo se potem mora sestaviti samo, brez posebnega truda. Če ne gre tako, je preprosto nesmiselno, saj ljubezen prinaša zgolj bolečino.

Pomembno vlogo imajo tudi mediji, ki nas vztrajno poveličujejo in prepričujejo, da si zaslužimo več. Čeprav je samozavest pomembna vrlina v življenju, ne glede na to, ali smo samski ali ne, je skrajno nezdravo stremeti k lažni popolnosti, ki jo ustvarjajo za nas drugi. To obenem spodbuja ocenjevanje zunanjosti in predsodke in, spet, krepi egoizem.



Ciljna naravnanost je danes eno od osnovnih vodil družbe, zaradi česar mnogi zavračajo prav ljubezen, ki se zdi največja ovira na zahtevni karierni poti. Če se oseba ne ujema z našimi kariernimi vzorci, jo najraje – odslovimo.

Ne znamo več ljubiti. Pozabili smo, kaj je bistvo prave ljubezni: v odnosu smo preračunljivi, nismo pripravljeni na požrtvovalnost, nenehno ocenjujemo, ali je partner dovolj naredil za nas. In kar je najhuje, sram nas je priznati, da ne znamo ljubiti, in se nismo pripravljeni znova osvojiti te čudovite veščine …