Rea Kolbl

Zmagoslavje je del mene

Pri 22 letih se je kot soavtorica podpisala pod svoj prvi znanstveni članek, v katerem obravnavajo zvezdo Kepler-62 in ki je izšel v priznani reviji Science. Njena strast je tudi aplikativna fizika, in sicer raziskovanje novih materialov, ki bi lahko postali sestavni del naših življenj. Ima diplomo iz astrofizike z Berkleyja, dela doktorat iz fizike na Stanfordu, na svetovnem prvenstvu v špartanskem oviratlonu, ki traja 24 ur in pri katerem gre za kombinacijo teka in premagovanja zahtevnih ovir, pa je zmagala.

Z možem, Američanom Bunsakom Prajem, nekdanjim pripadnikom ameriške mornarice, živita v stanfordskem kampusu. Stara je 26 let. Študira, dela v laboratoriju in trenira. Vse res s presežki. Ime ji je Rea Kolbl in je Ljubljančanka. Z njo smo se pogovarjali o nedavni zmagi na svetovnem prvenstvu v eni najtežjih disciplin – špartanskem oviratlonu (Spartan Obstacle World Championship). 

Vem, da ne bom vedno najboljša, lahko pa dam vselej vse od sebe in to je res edino, kar si lahko obljubim in obljubo tudi držim. 

Rea, bili ste zelo uspešna gimnastičarka, potem skakalka ob palici, nazadnje pa ste odkrili posebno športno panogo, v kateri tekmovalci plezajo po vrvi, prenašajo vedra s kamni, nosijo hlode, hodijo po tramovih, se plazijo po blatu, plavajo v ledeno mrzlem jezeru, premagujejo razdalje in še več. Kako bi nekomu, ki o tej športni panogi nič ne ve, razložili, za kaj gre?
Gre za preplet teka in premagovanja ovir. Dolžine so zelo različne, hribi, na katere moraš med tekmo priplezati, različno strmi, nanje se moraš povzpeti enkrat ali večkrat, med tekmo moraš nositi težka vedra ali vreče s peskom, prevračati gume ali betonske krogle, nihati po krogih, plezati po vrveh, skakati in plezati prek sten, visokih tudi do dva metra in pol. Običajno je na progi od 20 do 30 ovir. Če katere ne premagaš, dobiš kazen, kar je lahko dodaten tek ali vojaške sklece. A ne vedno, na nekaterih tekmah je premagati oviro obvezno, poskušaš lahko, kolikorkrat hočeš, in če ti ne uspe, moraš odstopiti. 



Gre torej za sila zahtevno disciplino. Kako ste jo odkrili in kako ste začutili, da je to nekaj, v čemer bi se radi preizkusili?
Čisto po naključju. Na internetu sem zasledila oglas za popust za skupinsko prijavo na takšno tekmo. Tako sem se kar prijavila, pa še moža in njegove sestre. Moja prva tekma je bila netekmovalna, a sem kljub temu premagala vse, tudi moške. Na moževo spodbudo sem se naslednjič v elitno kategorijo. Tu so namreč obljubljali tudi denarne nagrade. Na lastno presenečenje sem osvojila četrto mesto in si prislužila kvalifikacijo za svetovno prvenstvo v špartanskem tekmovanju za leto 2016. Po tej tekmi je ta šport postal del mene in za trening sem se prijavila na še nekaj tekem in večinoma zmagala. Opazili so me iz špartanskega Pro Teama in tako se je začela moja kariera v tej disciplini.

Med tekmo si seveda vsi želimo zmagati, ampak tekma se začne na startu in konča na cilju; prej in potem pa smo zelo dobri prijatelji. 

Zakaj si želite tekmovati?
V športu neizmerno uživam. Občutek, ko pritečem na vrh gore, ki me postreže s čudovitim razgledom, in potem splezam še do vrha vrvi ali prek visoke stene in se nato zazibam po krogih, je res izjemen. Tekmovanja so tudi priložnost, da se družim s prijatelji. Sotekmovalci prihajajo od vsepovsod in le tako se lahko srečamo. Tekme rada primerjam z vrtcem – »igramo« se v blatu, obešamo po krogih, pri tem pa najdemo nove prijatelje. Doma takih ovir nimam na voljo, zato so tekmovanja tudi edina priložnost, da se ukvarjam s tem športom.

Vaši izjemni rezultati so zagotovo najboljša motivacija.
Mislim, da bi tekmovala, tudi če ne bi zmagovala. Ker pa so tekme zelo drage, saj moram pogosto leteti na drug konec Amerike, mi zmagovanje pomaga pokrivati stroške in mi omogoča, da se lahko s hobijem ukvarjam dokaj profesionalno. Seveda pa hkrati ne morem mimo občutka, da sem v nečem najboljša na svetu; izjemen je. Že od mladih nog sem bila tekmovalna in zmagovanje je del motivacije. Treniram res ogromno in ko se trening obrestuje, je to zame nekaj, kar je primerljivo le z zelo redkimi drugimi občutki močnega veselja.


Uspešni ste na znanstvenem področju in na športnem. Kaj je po vsem tem za vas še uspeh?
To, da dam vse od sebe za dosego lastnih ciljev. Če pa jih ne dosežem, je uspeh to, da sem se potrudila z vsako žilico svojega telesa. Tekme so tako različne, da se težko meriš z drugimi med eno samo. Mislim, da je potrebno kar celotno tekmovalno leto za oceno svoje uspešnosti proti drugim.
Uspešnost pa je tudi to, ko mi uspe premagati oviro, ki je prej nisem zmogla. Letos je bila to mrzla voda; ko se podhladim, se zelo težko segrejem in v mrzli vodi se mi to zgodi zelo na hitro. Na svetovnem prvenstvu v špartanskem oviratlonu je bila ena izmed ovir plavanje v visokogorskem jezeru, z vodo, mrzlo pet stopinj. Vse leto sem se je bala. Ko pa sem jezero dvakrat preplavala, sem ugotovila, da ni tako grozno; da se da preživeti. Zdaj me je mrzle vode dosti manj strah, tako da že zato lahko rečem, da je bilo 2017 uspešno leto. Enako velja za druge dele mojega življenja; uspeh je zame dosega lastnega cilja. Seveda je super, če hkrati še zmagam ter premagam druge, vendar pa se namerno ne usmerjam na konkurenco. Če tečem lastno tekmo in če jo tečem dobro, je prav vseeno, kako so jo odtekli drugi. Vem, da ne bom vedno najboljša, lahko pa dam vse od sebe na vsaki tekmi, in to je res edino, kar si lahko obljubim in obljubo tudi držim.

Imam precej visoko toleranco do bolečine, a to je blagoslov in prekletstvo hkrati. 

Kako ste dojemali vztrajnostne športe, ko ste bili gimnastičarka in potem tudi atletinja skakalka ob palici? Ste se morda videli v vztrajnostnem teku?
Gimnastika je bila dosti bolj eksplozivna, enako skoki ob palici. Največ, kar sem takrat tekla na tekmi, je bilo sto metrov. Teči sem začela šele v Ameriki, kjer sem imela primernih poti v izobilju, tik pred vrati. Moji tekaški začetki niso bili usmerjeni v vztrajnostni tek, saj sem po opustitvi gimnastike pridobila kar veliko odvečnih kilogramov, tako da sem na začetku tekla le zato, da jih odložim. A to je bilo le kratek čas, kmalu sem se v tek naravnost zaljubila. Zdaj tečem vedno in povsod; ko gremo na počitnice, veliko odkrijem na lastnih nogah, in to vsako jutro, še preden se drugi zbudijo. Vztrajnostni tek mi omogoča, da odkrivam vrhove, mesta ter gozdove, ki bi sicer ostali skriti.

Kako gledate na konkurenco?
To je verjetno moj najljubši del tega športa – moja konkurenca so moji prijatelji! Med tekmo si seveda vsi želimo zmagati, ampak tekma se začne na startu in konča na cilju; prej in potem pa smo zelo dobri prijatelji. Pogosto gostimo drug drugega in se drug od drugega tudi veliko naučimo. Ko sem se pripravljala na svojo prvo 24-urno tekmo, so mi sotekmovalke pomagale: naučile so me, kakšno opremo potrebujem, kaj jesti, kako se obleči itd. Moja konkurenca me tako podpira, uči in spodbuja; ko so dnevi težki, tekma slaba, pa objame in potolaži.


Kakšen je vaš običajni dan čez teden?
Zbudim se okoli 6. ure in se takoj odpravim na 15 kilometrov dolg jutranji tek, opravim ga v dobri uri. Potem naredim nekaj vaj za moč, se raztegnem, pojem zajtrk in se odpravim v laboratorij. Tam je delo vsak dan malo drugačno; včasih delam eksperimente, analiziram podatke, včasih pa berem literaturo. V laboratoriju sem do 17. ure, ko se z možem dobiva v fitnes centru, da naredim drugi trening. Ta je usmerjen na trening moči, še posebno zgornjega dela telesa, in delo na kardionapravah, ki so malo bolj nežne do sklepov (tekoče stopnice, kolo, veslanje ...). Potem povečerjava, kar nama je Bun pripravil, pogledava kakšno oddajo in zaspiva. Vendar pa se bo ta rutina kmalu spremenila. Ugotovila sem, da ne zmorem uspešno trenirati, tekmovati in hkrati napredovati v doktoratu, predvsem zaradi številnih tekem po vsej Ameriki, ki zahtevajo kar veliko potovanja. Zato sva se z možem odločila, da si vzamem leto ali dve študijskega odmora. Z univerze Stanford so mi tak odmor odobrili in tako se ravno čez nekaj dni seliva v mesto Boulder v državo Kolorado, ki je na višini skoraj 3000 metrov. Najino stanovanje bo le dober kilometer od vzpona na okoliške gore, zato bodo moji dnevi prihodnje leto precej drugačni od trenutnih, polni teka, treningov, pohodov ter seveda regeneracije.

V celotni karieri sem imela le eno poškodbo, zaradi katere več kot en teden nisem mogla teči – stresni zlom stopala. Takrat sem si obula škorenj za poškodbe ter z njim kolesarila, plavala, delala za moč, hodila na pohode in nekako preživela. 

Kakšni so vaši kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni cilji?
Najpomembnejši kratkoročni cilj je prav gotovo trenirati in tekmovati brez poškodb. Selitev v Kolorado mi bo omogočila, da se tam popolnoma posvetim športu. Vem, da lahko prihodnje leto dosežem veliko, če se le ne poškodujem. Tekmovati nameravam v vseh treh serijah, tako da me čaka res veliko tekmovanj. Srednjeročni cilji so tudi večinoma športni: zelo si želim, da tek in ovire ostanejo velik del mojega življenja ter da me bodo tekme še naprej peljale po svetu. Pa da si bova z možem še vedno lahko privoščila potovanja, odkrivanje novih gozdnih poti in plezanje na vrhove gora.
Življenje me zadnja leta toliko preseneča, da dolgoročnih specifičnih ciljev nimam. Rada bi samo, da sem srečna. Nekje v prihodnosti si s svojim čudovitim možem želim družino z nekaj otroki, ki bodo imeli radi naravo. Kje, sploh ni pomembno! Glede kariere bom vesela uspeha ali v znanosti ali športu, kar koli mi bo namenjeno.


V tako težkem športu je verjetno eden večjih izzivov ostati nepoškodovan. Ste se že poškodovali?
Oh ja, na žalost velikokrat. Treniram in tekmujem tako intenzivno, da sem vedno na meji med odlično formo na eni strani ter pretiravanjem in s tem poškodbo na drugi; zelo moram biti previdna ter poslušati svoje telo, da zaznam opozorilne znake, preden je prepozno. To leto sem se še posebej usmerila v preventivo; spim od osem do deset ur na noč, dnevno se raztezam, vsak teden obiščem kiropraktika, hodim na krioterapijo ter uporabljam različne masažne pripomočke. Seveda pa tudi to ni vedno dovolj in poleti sem si poškodovala hrbet, zaradi česar dober teden sploh nisem mogla hoditi. Vedra s peskom, ki jih nosim med tekmo, lahko tehtajo tudi okoli 35 kilogramov. Zelo se trudim za dovolj močne mišice, da lahko vse to prenesejo. Imam precej visoko toleranco do bolečine, a to je blagoslov in prekletstvo hkrati. Na srečo se moje poškodbe ponavadi same zacelijo, za kar se lahko verjetno zahvalim le dobri genski osnovi. V celotni karieri sem imela le eno poškodbo, zaradi katere več kot en teden nisem mogla teči – stresni zlom stopala. Takrat sem si obula škorenj za poškodbe ter z njim kolesarila, plavala, delala za moč, hodila na pohode in nekako preživela.

Največjo vlogo imata moja trma ter obsedenost z rutino. Tečem in treniram vsak dan zato, ker pač vsak dan tečem in treniram; in ker imam to rutino, se nikoli niti ne sprašujem, ali bi šla danes teč in trenirat. 

Vaše sotekmovalke so prišle z vsega sveta in zagotovo so bile za tako tekmo zelo pripravljene. Zmagali pa ste vi, ki trenirate brez trenerja, pred službo in po njej. Kako si to razlagate, se imate za nadarjeno osebo ali bolj kot za zelo zavzeto za napredek?
Gotovo oboje, veliko vlogo pa ima tudi moje športno odraščanje. Gimnastika mi je pomagala razviti športno koordinacijo, ki je povsod uporabna. Deset let po zadnjem plezanju po vrvi navzgor sem to še vedno znala. Tudi zgibi, nihanje po krogih ter podobne ovire mi ne delajo težav prav zaradi odraščanja z gimnastiko. Potem sta tu še tekaška nadarjenost in naravna hitrost. Seveda mi to ne bi nič pomagalo, če ne bi pretekla 120 kilometrov tedensko in naredila 30 zgibov dnevno. Največjo vlogo pa imata moja trma ter obsedenost z rutino. Tečem in treniram vsak dan zato, ker pač vsak dan tečem in treniram; in ker imam to rutino, se nikoli niti ne sprašujem, ali bi šla danes teč in trenirat.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE