Danes sem nekako vzdržala brez tablet. Ne maram jih. Ne prenesem jih. 

Spet me je klical. Popoldan, ko je vedel, da sem sama. Kdo pa bi bil ob meni. Ko si želim, da bi se mu predala, me zgrabi panika in kričim. Mislim, da me razume, ampak … se le obrne in gre. In spet sem sama. Le spomin in jaz. Le senca in jaz. Dve senci. Tudi jaz sem le še senca sebe. Tresem se. Poprej sem se mu predala in je bilo konec, sedaj to ne gre več. Večni strah čutim v sebi. Hočem se mu predati, čutim ga ob sebi, v sebi … ampak ni konca … Sploh ni več konca. 

Dihal je po telefonu. Dihal, globoko, vzburjeno … kot je vedno. Šepetal, da sem njegov metuljček. Da sem njegova, da me ščiti, da ne smem govoriti, razmišljati. 

Pa saj nočem, ampak nekaj me vedno in vedno sili v razmišljanje. Me razumeš? Ti me, ane. Ane da me? Saj ti, dnevnik, ti me ne boš zapustil. Ane, da me ne boš. 

Pomagaš mi, ti si edini, ki mi pomaga. 

Ali pa le bežim. Pred sabo, pred njim, pred vsemi … 

Nekaj dni ti nisem pisala. Priznam, dala sem te nekam, in sploh nisem več vedela, kam. Iskala  sem te. Živčno, kot iščem sebe. Skrivam te, da te ne najde. Ne on, in ne on. Saj veš, o kom govorim. 

Mil skrbi zame. Mi kuha. Skrbi zame, pa bi v bistvu jaz morala zanj. Me ljubi? Prvič nekaj čutim. Dokler nisem, niti nisem vedela, kaj sem doživljala. Sedaj pa … Jezna sem nanj, ker me je na vse to spomnil. Ker mi je oživel spomin. Včeraj sem ga nadrla in nagnala. Kričala sem nanj. Mislim, da me ni razumel in me ima za noro … 

Vsega je kriv on. Ne, on ni nič kriv, kriva sem jaz. Še vedno se zavedam tega. Le zakaj se moram spominjati vsega tega. Le zakaj mi ne more dati miru. Zakaj se tega nisem zavedala poprej. Zakaj šele sedaj. 

Vesela sem, da sem te našla, veš. Da sem lahko to danes napisala, pa četudi le par besed. Ko pišem, nisem nihče. Ne jaz, ne otrok, ne … sem nekaj tretjega, lahkega, razmišljajočega … 

Ali ti veš, kdo ti piše, kdo ti zaupa? Me ti ločuješ. Sem zate otrok, sem zate … Pa saj si le dnevnik … 

Nekaj bom morala ukreniti. Že cel teden nisem bila na terapiji. Nočem. Sili me, da grem. Saj vem, da ne sili, prosi me. Hoče mi pomagati, ampak ta otrok v meni … Ne dovoli tega … Nikamor noče. Bojim se, da če bom zunaj, da me bo videl… Mi sledil … Me zavlekel v … Me prisilil, da … Ali pa me za vedno utišal … 

Danes sem kratka. Ne vem, kdaj se ti ponovno javim. Ne vem, kaj bom počela jutri. Sploh ne vem več, kaj bom počela …. 

Spet je klical. Par minut nazaj. Bila sem metuljček, čebelica … njegova … govoril mi je, da moram biti tiho. Saj nikomur ne govorim … Le česa ga je strah. Ne, mene je  strah … 

Odvrgla sem telefon. Nekaj je piskal … Zgrabila sem nož. Poškodovati sem se hotela. Potem vsaj vem, kaj me boli. Nič me ne boli. 


*Z zgodbo Zlorabljenka na trinajstem Oninem natečaju leta 2009 zmagal avtor Iztok Majhenič. Rdeča nit natečaja je bila Moj skrivni dnevnik.  

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe.