Pravi, da imajo tako moški kot ženske drugačne predstave o odnosu kakor nekoč. Na partnerstvu bo znova temeljil ljubezenski večer Tančice intime, ki bo letos bo 19. maja v ljubljanskem City Hotelu, udeleženci pa bodo prek predavanj in duhovitih vložkov prejeli napotke za kakovostnejše življenje v katerem koli obdobju.

Pomlad je tu in videti je, da so se pari kakor da prebudili iz zimskega spanja, samski pa si iščejo nove ljubezni. Bi rekli, da je človek povsem sinhroniziran z naravo, pa četudi se temu še toliko upira?

To se mi zdi čudovito, da nas zunanjost prisili k počitku, k notranji inventuri in na pomlad k novim akcijam, idejam, spremembam. Čez zimo, ko smo počivali, smo si nabrali tudi kar veliko življenjske energije, ki jo sedaj lahko investiramo v odnose, pa če smo samski ali v zvezi. Imamo moč, da se soočimo z izzivi, imamo bolj lahkoten pogled in korak. Radi imamo prijetne stvari, zato se ne želimo spreminjati, sploh ko pride čas za umiritev. Ampak se mi zdi škoda, da nismo bolj sprijaznjeni s tem naravnim ritmom, saj nas vsaka sprememba sili k napredku.

Mladi si izkušnje v ljubezni šele nabirajo, tisti zrelejši pa so izkušenj pogosto že siti in si želijo tiste prave ljubezni. Kaj menite, katere so dandanes tiste najpomembnejše vrline, ki jih pričakujemo pri partnerju in ali so te vedno enake ali se s časom spreminjajo? Denimo, ali si današnje ženske v povprečju želijo enakih vrednot kakor njihove matere, babice, ali iščejo nekaj povsem drugega?

Če rečem na pol v šali, ženske cenijo dolge pogovore, moški pa seks in dobro večerjo. Skozi svojo prakso pa opažam, da se je kar nekaj teh vrednot zamenjalo. Danes tudi moški cenijo prostor za pogovor, da so nekje lahko zares iskreni in da niso kritizirani. Na drugi strani pa tudi marsikatera ženska ni več zadovoljna s spolnostjo kot tako, ampak si želi več, več globine.



Ker ste omenjali zrelejše pare, bi rekla, da je prijetno sobivanje nekaj, kar vsi iščemo. Ne da smo postarani z nekom, do katerega čutimo polno jeze ali pa apatičnosti zaradi vsega, kar sva preživela drug ob drugem, ampak da lahko tudi v zrelejših letih ohranjava vitalnost, tako da (p)ostaneva pomembna drug drugemu, da se slišiva, se sprejemava, si deliva iskrenost, veselje do lepih spominov. Takrat je pomembno, da je naš odnos kakovosten.

Želje so povezane z našo vitalnostjo, z našim veseljem do življenja. Če smo čustvene vsebine vse življenje zanikali ali tlačili vase, si nismo vzeli čas za njih, če smo živeli v nasilju, potem nam to izpije veliko življenjske energije in se bojim, da se nekateri celo veselijo starosti, ko se končno takšno življenje, garanje, malo umiri. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki so lahkotni, ki znajo z izzivi operirati sproti, odgovorno postopajo s svojimi čustvi in ostanejo vitalni tudi v zrelejših letih. Takrat se njihove vrednote seveda zamenjajo. Ni več važno, da znava s partnerjem sodelovati glede vzgoje, gradnje hiše, skupnih ciljev, usklajevati službo in zasebnost, ampak je kar naenkrat vrednota skupno doživljanje prostega časa, da se podpiramo pri novih ciljih, ki se seveda z leti spremenijo, da imamo nekoga, ki nam prisluhne.


Slaba razmerja nam lahko pustijo ogromno strahu pred novimi začetki ali pa celo odpor do tega spola in zbližanja z nekom. Slabe stvari lahko razumemo kot učenje, izkušnje in to nam bo pomagalo pri doživljanju vsega v življenju. Zdi se mi, da je najslabše oziroma nam največ škode naredi posploševanje.


Katere so po vaših izkušnjah lahko ovire pri zrelejših osebah, ko iščejo novo ljubezen?

Prva ovira, ki jo vidim z leti, so otroci. Včasih si sami kot starši ne privoščimo uživati svobodno, saj imamo v sebi neki zadržek, nekje so otroci tisti, ki nasprotujejo, nekje pa partner ni pripravljen sprejeti tega dejstva. Druga ovira se mi zdita spolnost oziroma dojemanje spolnosti in strah pred pogovorom. Z leti se spremenijo naše potrebe in tudi sposobnosti. In če ima npr. zrel moški v glavi, da nova partnerica potrebuje aktivnosti kot pri dvajsetih letih, se moti, vseeno pa si zaradi tega lahko ustvari veliko enega pritiska. Starejše ko so generacije, več je sramu okoli teh tem. No, jaz sem govorila o ovirah, ko že spoznamo nekega potencialnega, novega partnerja. Še preden nekoga spoznamo, pa mislim, da danes ni več ovira, kje ali kako se spoznati, ampak je ovira naša naravnanost. Po ločitvi ali smrti partnerja se lahko zapremo vase, v svojo žalost, pozabimo na svet ali pa celo izgubimo željo po novih poznanstvih.

Kako močan dejavnik so torej lahko prejšnja razmerja: kakšno popotnico nam dajo dobra razmerja, kakšno razdejanje nam lahko pustijo slaba?

Slaba razmerja nam lahko pustijo ogromno strahu pred novimi začetki ali pa celo odpor do tega spola in zbližanja z nekom. Slabe stvari lahko razumemo kot učenje, izkušnje in to nam bo pomagalo pri doživljanju vsega v življenju. Zdi se mi, da je najslabše oziroma nam največ škode naredi posploševanje. Celotno razmerje je bilo grozno in slabo, vsi so zanič, vse ženske so iste, nihče me ne razume … ker si na ta način odvzamemo možnosti, da bi kdaj doživeli kaj drugače. Če želimo doživeti spremembo v partnerstvu ali pa na splošno v življenju, je prvi pogoj ta, da v to verjamemo, da dopustimo možnost. Kot npr. čutim, da me nihče ne razume, ampak vidim, da se ta (nekdo) zelo trudi, in če dobro pomislim, je kar nekaj njegovih komentarjev učinkovitih. Mogoče me pa le vsaj malo razume. Dopustili smo možnost!

Dobra razmerja pa so ponavadi tista, od katerih se težko poslovimo in seveda je težko vstopiti v nov odnos, povsem pripravljen na novo doživetje. Včasih se nam zgodi, da razmerje po dobrem razmerju zelo primerjamo z vsemi prejšnjimi dejanji. Če dam še za to primer: z možem sva vedno delala tako in je bilo zares lepo. To je lahko za novega partnerja zelo boleče. Dajte si priložnost, da lahko ustvarite še nekaj lepšega, da, možno je, ampak če se boste poslovili od vsega lepega, kar ste doživeli v prejšnjem lepem razmerju.



Verjetno se nam pogosto na začetku zveze zdi, da bomo težko znova zaupali, če smo bili v prejšnji zvezi razočarani. Kako naredimo korak naprej? Ali lahko tu pričakujemo podporo, razumevanje novega partnerja ali ga je sploh nepošteno vpletati, saj gre vendarle za našo preteklost?

Podpora novega partnerja se mi zdi super! Če se seveda srečata dve zreli osebi, ki sta si sposobni ponuditi sočutje v tem doživljanju, v ločitvi, ki jo imata za sabo. Lahko si delita izkušnje in jim ni treba ponavljati »starih« napak. Ljudje smo socialna bitja in sploh ženske rešujemo svoje stiske na način, da lahko govorimo, zato je partnerjeva pripravljenost, da prisluhne, zelo veliko vredna. Nekateri moški pa res rešujejo svoje stiske tako, da se umaknejo vase ali v svoj kotiček, no, tako tudi nekatere ženske. Pogovor je zagotovo vedno korak naprej, saj iskreno govoriti o sebi, ni vedno lahko.

Kako se izogniti napakam, ki smo jih zagrešili v prejšnjem odnosu oziroma odnosih?

Ne vem, ali imam pravi recept … Mislim, da se težko vsemu izognemo. Bolj življenjsko je pričakovati, da se bo kakšna stvar ponovila ali pa kakšni znaki pred tem, in takrat je pomembno, kako se odzovemo. Ali bomo na tej točki, ko prepoznamo neko stvar iz preteklosti, spet odreagirali kot včasih ali pa bomo zadihali in razmislili, kako lahko sedaj ravnamo drugače?


Zdi se mi, da so danes eden večjih izzivov naša čustva. Včasih so marsikaj čutili, ampak so to v sebi nekako zatrli, ker je bilo pomembno marsikaj postoriti, preživeti. Naše življenje ni bilo tako poenostavljeno kot danes. Danes imamo veliko več časa in svobode, imamo veliko več znanja, ampak premalo »učiteljev«, ki bi nam pomagali čustva tudi ubesediti, začutiti, pomiriti.


Zdi se, da v resne zveze vstopamo čedalje starejši, sploh si pozneje ustvarjamo družino. Lahko bi sklepali, da smo torej bolj zreli in pripravljeni na skupno življenje, kljub temu pa se število ločitev povečuje, vse več otrok odrašča v razbitih družinah ... Kako bi pojasnili ta paradoks?

Menim, da je v nas še vedno veliko strahu pred popolno predajo, in dokler se ne predamo zares, se težko za večno zavežemo. To je mogoče spet en znak, da smo ljudje iskalci ugodja. Včasih bi bilo boljše, da bi kakšni nevšečnosti dovolili, da nas spremeni, da nas oblikuje in da zares doživimo neko izkušnjo, ne samo iz svojega vidika, pač pa tudi s partnerjevega, potem bi v življenje lahko vnesli tudi veliko več hvaležnosti in pozitivnih izkušenj. Lahko bi na partnerja pogledati še z druge strani, ne samo iz svoje bolečine. Zdi se mi, da smo precej razboleni in prestrašeni, da bi se nam še kaj hudega zgodilo, naučili smo se, da imamo moč in pravico sebe zaščititi in to tudi počnemo, kadar se ločujemo. Ampak ne vem, ali dobro razumemo strah. Namreč vsak strah ne zahteva, da se branimo, da se ščitimo, da se borimo, nekateri strahovi zahtevajo, da jih samo spustimo in zaupamo. Če tega ne znamo ločiti, potem imamo v življenju samo borbo in od tega bi se vsi radi ločili. Vse več otrok odrašča v razbitih družinah in vse več otrok se boji bližine, vse več otrok nima podobe pravega partnerstva in popolne predaje, zato tudi kasneje vse več odraslih doživlja svet, kjer partnerji odhajajo, nas zapuščajo. No, če poenostavim, menim da je samo preveč bolečine.

Kako torej sodobni divji življenjski tempo vpliva na razmerje: zdi se, da smo prisotni na vseh mogočih družbenih omrežjih, pravega druženja pa ni prav veliko. Je tudi pogovora med partnerjema manj?

Življenjski stil se je seveda zelo spremenil in nekateri partnerji celo svoje prepire rešujejo preko spleta. To pravzaprav ni nujno slabo, zdi se mi slabše, da se sporov sploh ne rešuje. Vseeno pa je izrednega pomena to, da imata partnerja skupni čas, samo za njiju. To pomeni brez tehnologije, otrok, službe, prijateljev … Bojim se, da partnerstvo jemljemo vsi preveč samoumevno. Vsi se zavedamo, da če želimo imeti dobro (mišičasto) postavo, se moramo dnevno truditi s športnim treningom. Rezultati dobrega treninga bodo vidni po letu dni. Tudi v partnerstvu je tako. Sadove našega dela pobiramo kasneje. Včasih je v vsem tem tempu težko najti še pet minut pred spanjem samo za naju, pa vendar se je pomembno zavedati, da je včasih teh pet, deset minut tistih, ki rešujejo pred terapevtom, ločitvijo v prihodnjih letih.



S katerimi izzivi se soočajo sodobne partnerske zveze in s katerimi so se tiste pred desetletji?

Zdi se mi, da so danes eden večjih izzivov naša čustva. Včasih so marsikaj čutili, ampak so to v sebi nekako zatrli, ker je bilo pomembno marsikaj postoriti, preživeti. Naše življenje ni bilo tako poenostavljeno kot danes. Danes imamo veliko več časa in svobode, imamo veliko več znanja, ampak premalo »učiteljev«, ki bi nam pomagali čustva tudi ubesediti, začutiti, pomiriti. Se pravi, imamo znanje in čas, da se poglabljamo, posvečamo sebi, nimamo pa nobenega (ali pa zelo malo) načina, kako to najbolj učinkovito storiti. Še bolj pa se ta primanjkljaj pozna v partnerstvih. Vemo, da si želimo živeti drugače, kot so živeli naši starši, imamo več znanja, ne vemo pa, kako točno priti do tega drugačnega življenja. To pa še raziskujemo.