Ashton Applewhite, pisateljica

Zgubani starci, ki seksajo? Beh!

Sede za mizo v hotelu s svojim možem in oči ji bliskajo od življenja. Govori kot dež in točno ve, kaj ima povedati. Američanka Ashton Applewhite, avtorica knjige, katere naslov se v slovenskem prevodu glasi Lepota let – Manifest proti starizmu, svoje pričevanje začne s stavkom, da nikoli ni skrivala svojih let.

Šteje jih 65 in s tem nima težav. Iz žepa celo v krohotu potegne darilo, ki ji ga je za rojstni dan pred kratkim dal soprog. Seniorsko kartico popustov za kino vstopnice. Končno bova lahko sedela skupaj, ji je menda prišepnil, ko jo je obdaril. Veliko ljudi obstaja, ki imajo s svojo biološko starostjo ogromno težav. Kakšna škoda, pravzaprav.

Pozna, pravi, ljudi, ki lažejo v življenjepisu, na letalih in na zmenkih. Neko operno pevko, ki si je na začetku kariere dodala nekaj let, da bi dobila vlogo Norme, nato pa obstala pri številki 39. In žensko, ki je rada predstavljala svoje vnukinje kot hčere in je bila na redni zvezi z bančnim oddelkom za prevare, ker se ni mogla spomniti, kateri rojstni datum je navedla. »Podedovala sem materine gene, zato nimam sivih las, vedno sem imela veliko energije in nikakršnih načrtov, da bi se upočasnila, in resnično nisem nikoli čutila, da sodim k tako imenovanim seniorjem, 'kugarkam' ali ženskam določene starosti. Toda zakaj sem sprejemala stavek: 'Res ste dobro videti za svoja leta!' kot kompliment, če sem ob vsem tem ostajala tako ravnodušna? Meglena prihodnost staranja mi je namreč zbujala nekaj med prosto lebdečo tesnobo in grozo, ob kakršni te stiska v želodcu. Nisem hotela misliti nanjo, dokler ne bo nujno, in ko mi je prišla na misel, sem zamenjala kanal. Čemu ne, dokler lahko veljam za mlajšo, ne,« se je spraševala tudi sama.



Na potovanje jo je leta 2007 napotil naključni pogovor ob večerji z Ruth Stein, materjo njenega partnerja. Oba z možem Billom sta 90-letnika in knjigarja. Tistega večera ji je rekla: »Mislim, da bi morala pisati o nečem, po čemer naju ljudje ves čas sprašujejo: 'Kdaj se bosta upokojila?'« Zamisel je bila optimistična in zvenela je mikavno. Začela se je učiti o dolgoživosti, intervjuvala ljudi, ki še zmeraj delajo, čeprav jih imajo čez 80, in pisala blog o teh temah. Njena prva intervjuvanka je bila 88-letna naivna slikarka Marcia Muth. Pogovarjali sta se na verandi njene male hiše iz peščenjaka in gline v senci drevesa, ovenčanega z zgoščenkami in obdanega z zbirko kolesnih pokrovov. »Muthova je odraščala v Fort Waynu v Indiani pri starih starših, za katere je bila razočaranje, ker je ljubila klasično glasbo, Shakespearja in poezijo. Edino delo zanje je bilo imeti trgovino,« piše Ashton. »Delala je v pravni knjižnici, pesnila, objavljala, v petdesetih pa je postala uspešna naivna slikarka in učiteljica. Časopisni izrezek na steni je navajal njen nasvet študentom vseživljenjskega izobraževanja: 'Nikoli niste prestari in nikoli ni prepozno.' V zadregi zaradi pomanjkanja formalne izobrazbe je Marcia deset let slikala skrivaj. Ko jo je obiskal krajevni slikar in jo zasačil pri skrivanju čopičev, ji je svetoval: 'Nikar ne vzemite učnih ur. Kar tako naprej.' Res jih ni, in slikanje je prešlo v življenjski slog. Bila je hvaležna, da ga je odkrila v srednjih letih.«

Vašo knjigo sem prebrala na mah. Seveda me zato zanima, zakaj vas je problematika staranja tako zelo pritegnila. Ni bilo lahko napisati te knjige. Uvodoma zapišete, da je bilo pisanje postopno prebujanje, ki je trajalo osem let, in vsebovalo precej turobnih dni pred tipkovnico ter nekaj neprespanih noči, v katerih ste sicer narekovali v telefon sijajna spoznanja, a večina njih je v jutranji svetlobi izgubila ves sijaj. Pa vendar, knjiga je tukaj, problematika starizma pa z njo pridobiva veljavo.
Starizem je prva oblika diskriminacije, s katero se sooča tudi beli moški. Zdaj čakam, da se bo nekdo od njih »zbudil« s spoznanjem: Aha, to je torej tisto, glede česa ste se ženske in ljudje različnih ras toliko časa pritoževali, to je torej diskriminacija?! Susan Sonntag, ameriška pisateljica, je pogosto opisovala dvojno moralo v dojemanju starajočih se moških in žensk. Moški namreč z vsakim letom postajajo bolj dostojanstveni, ženskam pa pada vrednost. Pogosteje kot moške nas sodijo po tem, kako smo videti, naši zunanji znaki staranja so hitreje označeni kot grdi, kot nekaj, kar znižuje vrednost našega socialnega kapitala. Kar se nato pozna seveda na trgu dela. Starejše ženske se z vsakim letom težje zaposlijo in to postane še očitnejše, če problem primerjamo z zaposljivostjo moških.


Zame je znak staranja, ki sem se ga lotila raziskati, barvanje sivih las. Spoznala sem, da je ravno to, barvanje las namreč, eden od najučinkovitejših načinov, ki starejše ljudi dela nevidne. In ko določen segment populacije postane neviden, z njim postanejo nevidne tudi težave, ki jih ima.


Pri ženskah je problem še toliko večji zato, ker se lahko »problemu« s spolom pridruži še diskriminacija povezana z raso, invalidnostjo. Kdo je na dnu socialne lestvice? Temnopolte invalidke.
Ženske že od plenic naprej dobivajo sporočila, ki jih nato oblikujejo vse življenje. Poslušajo pravljice, v katerih so stare ženske lahko samo čarovnice ali prijazne babice. Ne bom načela debate o tem, kako zelo problematično je reducirati žensko glede na njeno reproduktivno sposobnost, moram pa vprašati, ali ženske, ki nimajo otrok, niso ljudje! Mar njihovo življenje nima pomena? Ko se ženska, ki ima gube in podočnjake, pogleda v ogledalo, se praviloma počuti krivo, pred drugimi pa opravičuje. Pritisk je ogromen, in da bi se mu uprli, zapravimo veliko energije.
Naša vrednost ne pade, ko nismo več sposobne rojevati! Zavedanje tega pa se začne z dojemanjem bogastva, ki ga nosimo med ušesi in mu rečemo možgani. Ženske moramo postati mnogo bolj velikodušne. Najprej do sebe, potem druga do druge. Kajti kdo najbolj surovo ocenjuje ženske po videzu? Druge ženske!




Ne samo to. Ocenjujemo se tudi skozi lečo, koliko imamo pod palcem, da si lahko privoščimo ohranjanje iluzije mladosti. Če si bogat, se lahko predstavljaš, da si mlad tudi takrat, ko si star. Če nimaš denarja, si, ko si star, samo – star.
Menda, tako nam vsaj govorijo, se lahko dostojanstveno staramo, če telovadimo, uporabljamo kakovostno kozmetiko, tu in tam posežemo tudi po lepotnih operacijah. A ob vsem tem ne omenjamo, da za vse to potrebuješ denar. To so drage storitve in le redki si jih lahko privoščijo. Zato jaz pravim, da se dostojanstveno staraš, če se zjutraj zbudiš. (Smeh.)
Ko je staranje predstavljeno kot problem, nam lahko prodajo kopico sranja. Če nam ga prodajajo kot bolezen, prav tako. Res je, da postajamo z leti občutljivejši za določene zdravstvene težave, a staranje je neizogibno, »diagnoza«, ki jo prejmemo že ob rojstvu.
Ko tekmujemo, da bi ostale mlade, dajemo moč ideji, ki nas prepričuje, da je najpomembnejša reč na svetu ta, kako smo videti. Moč dajemu seksizmu, starizmu in seveda patriarhiji. Grizemo druga drugo, kar je vir zla vseh predsodkov, ki obstajajo. Ko namreč obrneš človeka proti človeku, se ljudje niso sposobni organizirati in premakniti statusa quo, v katerem se na nas kuje dobiček.


Ko se starejše ženske trudijo, da bi ostale mlade, potrjujejo seksizem, starizem in ocenjevanje. In spet: Pozdravljen, patriarhat! Si res želimo padati v luknje, ki smo si jih izkopale same? Mar ni bolje zalučati lopato stran in druga drugo podpirati, ko stopamo po tej poti, ki se ji reče življenje?


Medtem ko sem brala knjigo, sem se zavedala, da sem nedavno 70-letno igralko, ki se mi je zdela zelo lepa, v mislih spremljala, kako fino je, ker ni podlegla nobeni lepotni operaciji. In zdaj me je kar malo sram, kajti ko sem videla drugo lepo in enako staro žensko, ki je govorila o svojem obraznem liftingu, sem si mislila tudi: Lepa si, že, a imaš tudi izvrstnega kirurga. Zakaj smo tako kruti?
Ni enostavno biti drugačen. Kar vem, je, da se mora vsak posameznik s staranjem soočiti ob svojem času in na svoj način. Zame je znak staranja, ki sem se ga lotila raziskati, barvanje sivih las. Spoznala sem, da je ravno to, barvanje las namreč, eden od najučinkovitejših načinov, ki starejše ljudi dela nevidne. In ko določen segment populacije postane neviden, z njim postanejo nevidne tudi težave, ki jih ima. Kako čudovito bi bilo, sem pomislila, če bi si kar leto dni dovolile, da nam sivi lasje rastejo, ne da bi jih prekrili z barvo. Da bi svet videl, koliko nas je sivih in kako lepe in raznolike smo, da bi dobile moč in poskrbele zase. Ko sem to idejo objavila na facebooku, sem nazaj dobila bombo. Ženske so mi jezne pisale, da jaz že nisem tista, ki jim imam pravico govoriti, kaj naj počnejo! Da bi bile sive videti grde in naj se najprej pobarvam sama. In sem se. Čeprav nisem siva, sem si rjave lase pobarvala v sive. Kajti poglejte, ko zakrijemo sledi staranja, je to nekaj podobnega, kot bi lezbijka poskušala biti heteroseksualna ali črnec bel. Lahko razumem, zakaj ljudje to počnejo, a resnični problem je, ker vse to počnemo iz sramu, čeprav na teh področjih niti ne bi smel obstajati. Staranje ni sramota!


Smo več kot le skupek kilogramov, telesa nas ne smejo definirati in biti nekaj najpomembnejšega v našem življenju. Ko se starejše ženske trudijo, da bi ostale mlade, potrjujejo seksizem, starizem in ocenjevanje.

Pa reciva še kaj o seksu v starosti, da?
V redu, demografsko gledano starejšim ženskam statistika ne gre na roko. Številčno nas je več kot moških. Nekaj, kar drži kot pribito, je, da so ženske plodne omejen čas, moški pa lahko teoretično zaplodijo otroka do smrti. Ampak takoj zatem se mi postavi vprašanje, v kolikšni meri ljudje seksamo z namenom reprodukcije. Sploh pa, mar izkušnje nič ne štejejo? Proučevalka staranja Margaret Gullette trdi: »Kulture, ki jih užitek res zanima, ne zganjajo romantike o neizkušenosti.« Samo puritanska in sprevržena družba, kot je denimo ameriška, lahko verjame, da je nekaj najbolj čudovitega, kar obstaja, dajati dol device. Pa še nekaj! Če opazuješ prijatelje, ljudi, za katere veš, da so seksualno aktivni, ti hitro postane jasno, da niso ne najmlajši, ne najlepši in ne najvitkejši ljudje, kar jih je.
Samozavest je največji afrodiziak. Če verjameš vase in hodiš po svetu oblečen v ponos, v tebi pa tli želja, da bi bil rad seksualno aktiven, potem boš, in to tako dolgo, kot si boš želel. Če si heteroseksualna ženska stara 60 ali 70 let in si želiš monogamne zveze s samskim moškim, ki nima 17 norih otrok, je zdrav, zmore voziti ponoči in greš lahko z njim tudi na počitnice, bo sicer izbira zahtevnejši projekt. Vseeno, možnosti so. Seksualno oziroma romantično partnerstvo zahteva razumevanje, kaj sploh pomeni odnos, a ti so na voljo, dokler si živ.
Maggie Kuhn, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovila organizacijo Sivi panterji, da bi lobirala proti obvezni upokojitvi pri petinšestdesetih in vietnamski vojni, se je spominjala svojega tridesetega rojstnega dne kot najhujšega od vseh. Živela je v medgeneracijskem gospodinjstvu, umrla je pri 89 letih in njen moto je bil: »Učenje in seks, dokler ne nastopi rigor mortis.« (Smeh.) To je tudi moj življenjski načrt.




Ob starizmu se pojavljajo tudi posamezniki, ki staranje opredeljujejo kot nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Saj veste, modrost, izkušnje in te reči. A obenem obstaja veliko starih ljudi, ki so bolni in ob sebi nimajo drugega, ki bi jim stal ob strani.
Me veseli, da ste to omenili. Ni mi všeč, ko me opisujejo kot žensko, ki propagira staranje. Vsako obdobje ima svoje lepe in slabe plati. A ne smemo pozabiti, da vendarle živimo v svetu, ki večinoma kaže le na slabe plati staranja. Strah pred staranjem pomeni tudi, da o tem, kaj doživljaš, ne govoriš. Posledica tega pa je zapiranje poti kakršni koli komunikaciji, ki bi z iskrenostjo lahko nastala, trgu pa se ponuja prosta pot za prodajo izdelkov, ki te lahko »pozdravijo« in »popravijo«. Strah nas dela neumne. So slabe plati, res je, a tudi dobre. Velika resnica je, da z leti postajamo vse bolj notranje bogati.


Ko je staranje predstavljeno kot problem, nam lahko prodajo kopico sranja. Če nam ga prodajajo kot bolezen, prav tako. Res je, da postajamo z leti občutljivejši za določene zdravstvene težave, a staranje je neizogibno, »diagnoza«, ki jo prejmemo že ob rojstvu.



Kako začeti pri sebi?

Ne razumem žensk moje starosti, ki v največji vročini nosijo dolge rokave, da bi zakrile svoje nadlahti. Meni je prav vseeno, če so moje videti kot slonovi uhlji, nočem, da mi je vroče. Ne bom trpela zgolj zato, ker bi me bilo sram pokazati svoje roke.

Če nas pot zanese v skupino starih posameznikov, se velikokrat ne znamo izogniti prepričanju, da so enodimenzionalna bitja, ki ne čustvujejo tako kot mlajši, ki nimajo več zlomljenih src ali pa ne poznajo zaljubljenosti, ki krotoviči želodec. No, če pa si hočemo obenem predstavljati še babico, ki masturbira, se nam takoj odprejo vrata v Mordor.
Zgubani starci, ki seksajo? Beh! Ampak ne boste verjeli, vsi starci ne igrajo binga v sobah s plastičnimi mizami. Starejši ko smo, bolj različni smo si in manj sama starost in letnica rojstva povesta o tem, kdo smo. Res je, da je dolgoživost precej nov fenomen ter da se morajo institucije in vloge, ki jih imajo v družbi, šele razviti, da bi ustrezale dejanskemu stanju. Ko se bodo, bomo dobili povsem drugačen pogled, ki bo vseboval tudi zavedanje, da je staranje sicer izziv, a tudi čas, ki ponuja nove priložnosti. Tudi mi, ki nas že kvalificirajo kot stare, imamo pomembno nalogo. Bistveno lahko prispevamo k temu, kdaj in kako se bodo odprla vrata v novo družbo, ki bo enakopravno vključevala tako stare kot mlade. Rešitev je vedno v povezovanju generacij.
Saj vem, veliko lažje je parkirati babico v gugalnik, kot pa imeti opravka s tistim, kar ima še ponuditi ali pravico zahtevati. Starejše imamo radi mirne in vesele. Močna čustva nas spravljajo v zadrego in jezo zelo hitro degradiramo v jeznoritost ali vzkipljivost. Kathleen Woodward, profesorica na Washingtonski univerzi, pogosto navaja odlomek iz knjige Senescence psihologa G. Stanleya Halla, prvo pomembnejšo študijo o drugi polovici življenja (danes bi lahko rekli drugih dveh tretjinah), kot jo opredeljuje avtor: »Starost ima enako pravico do čustvenih vznemirjanj kot mladost in nič manj jim ni izpostavljena.«


Naša vrednost ne pade, ko nismo več sposobne rojevati! Zavedanje tega pa se začne z dojemanjem bogastva, ki ga nosimo med ušesi, in mu rečemo možgani. Ženske moramo postati veliko bolj velikodušne. Najprej do sebe potem druga do druge.



Ženske znamo biti grozne druga do druge. Sodimo se bolj kruto kot kdor koli. Kaj predlagate?
Zamislimo se. Veliko se lahko naučimo od gibanja, ki opozarja na sprejemanje različnosti teles. Smo več kot le skupek kilogramov, telesa nas ne smejo definirati in biti nekaj najpomembnejšega v našem življenju. Ko se starejše ženske trudijo, da bi ostale mlade, potrjujejo seksizem, starizem in ocenjevanje. In spet: Pozdravljen, patriarhat! Si res želimo padati v luknje, ki smo si jih izkopale same? Mar ni bolje zalučati lopato stran in druga drugo podpirati, ko stopamo po tej poti, ki se ji reče življenje? Nimam odgovorov, imam pa vprašanja. Staranje je življenje. In nasprotuješ mu lahko ravno toliko, kot lahko nasprotuješ dihanju. Ne moreš.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Če cenite ročno delo, vam snovalka čevljev Ajda Tadel podarja unikatne, pisane usnjene copate po vaši izbiri. Odgovorite na nagradno vprašanje in z malo sreče bo nagrada vaša.

SODELUJ
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE