Tako malo žensk premore ta planet in tiste, ki jim je uspelo to postati ali to v sebi obdržati, so obsijane kot z žarometi odrskih luči. Ne moremo jih spregledati, ne moremo jih ne opaziti, jih ne občudovati. Prepoznamo jih po sijaju v očeh. Kljub vsem maskam, ki jih premoremo ženske, da lahko ugajamo temu svetu, nas izdajo oči. Ne obstajajo ličila, ki bi to popravila, zakrila, poudarila. Oči nas izdajo, pokažejo našo pravo bit. Vedno so in vedno bodo. Pravo Žensko spoznamo po očeh, po njihovi globini, žaru, iskri, barvi, resnici.

Ženske dajemo, dajemo, dajemo … A kaj se zgodi, ko nimaš več kaj dati in ugotoviš, da ne znaš več sprejeti? Kaj se zgodi, ko vidiš slike žensk, njihovih obrazov, vidiš pod njihove maske, katerih se ne zavedajo, ko čutiš njihov nemir, grizenje nohtov, plitko dihanje, njihovo osamljenost, izčrpanost, jezo, bes, bolečino?

Tako polno nas je povsod, kjer iščemo izgubljeni del sebe, po katalogih, trgovinah, kozmetičnih salonih, v večernih klubih, na  televiziji … povsod, le s svojem središču ne. 

Ženske smo posebna bitja. Dana nam je moč rojstva in dano nam je doživeti več orgazmov hkrati. A ker so moški to občutili kot grožnjo, so šli v boj. Vedeli so, da so fizično močnejši. In tu je njihov boj dobljen. Pustimo jim tisto, kar jim pripada. Me imamo druge darove, po katerih današnja družba hrepeni, kar nam naši hiperaktivni otroci in otroci z motnjami sporočajo vsak dan, a mi jih ne slišimo. Mi iščemo pomoč zunaj. A tako blizu je. Bolj kot si znamo predstavljati. Bolj kot si upamo misliti.

Smo se res iz vsemogočnih bitij, ki imajo v sebi moč rojstva, spremenile v osebe, ki jemljejo življenja, in to z nasmehom na obrazu, tišino, ignoranco, s svojimi pričakovanji, zahtevami? Vse to smo prejele od sodobne družbe v lepo zapakiranih darilnih škatlicah. V upanju na presenečenje, ki bi nas osrečilo, se je zgodilo ravno nasprotno. Iz škatlice se je zaslišalo - pok! Ja, res je bil pok, a bil je pok našega srca. In ker je preveč bolelo, smo rekle NIKOLI VEČ. In smo jih zaprle, naša zlata srca. Ne čutimo jih več. Le tako smo lahko obstale na tem divjem svetu. Čeprav ne živimo in nikoli ne bomo zaživele na tak način. Tako polno nas je povsod, kjer iščemo izgubljeni del sebe, po katalogih, trgovinah, kozmetičnih salonih, v večernih klubih, na  televiziji … povsod, le s svojem središču ne.

Če se ne bomo prebudile in začutile teh besed, se vzele v roke, rekle dovolj, to nisem jaz, to so moje maske, nočem jih več, hočem biti jaz, bomo izumrle kot dinozavri. 

Svet je nesrečen, apatičen, depresiven, agresiven, ker smo me take. In če se ne bomo prebudile in začutile teh besed, se vzele v roke, rekle dovolj, to nisem jaz, to so moje maske, nočem jih več, hočem biti jaz, čeprav ne vem, kdo sem, čeprav nimam pojma, kaj pomeni biti ženska, kaj pomeni biti žena, kaj pomeni biti mama, učiteljica, bomo izumrle kot dinozavri. A tako ne bomo izumrle le me, izumrlo bo vse ostalo in za to bomo tudi odgovorne.  

Pridružite se mi na poti do resnice, naslednjič po poteh sodobne ženske z vprašanjem, kako smo prišle do te točke nenehne negotovosti. Je vse res le iluzija? 


* Avtorica Branka Bilbija - Katarina je mati, partnerka, prijateljica, poslušalka, uslužbenka, pisateljica, umetnica, učiteljica in učenka v enem. Zase pravi, da je bila nekoč dekle, ki so jo želeli "izbrisati z obličja", danes pa je ženska s peresom v roki, ki sama določa vsebino in sliko svojega življenja.