Glede na splošno sprejemljivost najrazličnejših oblik partnerstva, od življenja skupaj-narazen do poliamorije, me zanima, kaj vam pomeni stara, dobra poroka?

Mislim, da si vse te načine življenja, ki jih sama imenujem variacije na temo »manj kot vse«, izmislijo ljudje, ki ne verjamejo, da lahko dobijo celoten paket. Sprejmejo kompromis, to kislo grozdje, ker so se naveličali čakati, da bi jih kdo izbral v celoti. Verjamem, da je želja srečati nekoga, s katerim se lahko popolnoma povežeš, predano, brez možnosti stranskih izhodov v sili, nam vsem skupna. Vsi si želimo najti nekoga, ki bo, kot pravi moj učitelj Patrick Carnes, poštena priča mojega življenja. Ki me bo izbral, videl, kdo sem jaz, za kaj si v tem življenju prizadevam, ki me bo odslikoval. Želja ostaja, spreminjajo pa se okoliščine, v katerih ustvarjamo družine.

Zgodi se, da so ljudje v sebi razdvojeni, kot bi imeli dve osebnosti. In potem je ena od osebnosti zaljubljena v enega človeka, druga v drugega. Nastane bermudski trikotnik, ki je travma za vse vpletene. Izkušnje mi kažejo, da je travma, ko se to zgodi, običajno ponovitev travme iz zgodnjega otroštva. 

Še »nedavno« so bile dogovorjene poroke povsem običajne; nihče si ne upa trditi, da so bili ti zakoni kaj manj zvesti, manj trajni, manj srečni kot danes. Ideja, da more romantična ljubezen našega življenja trajati vse dni in se končati tako, kot se končajo pravljice, srečno in s kupom otrok, izvira iz trubadurske ljubezni. Pod vplivom Hollywooda in potrošništva skušamo to hrepenenje stlačiti v bolj ali manj sprejemljive oblike. Še vedno mislim, da sta zakon in družina, ki iz njega izhaja, oblika, ki bi jo verjetno izbrali vsi ljudje, če se je ne bi bali, če jih ne bi bilo strah, da bodo ostali sami. Če živiš v strahu, skušaš vsakič na novo iznajti način, kako bi imel vse, a hkrati vsega ne dal. Takšno življenje hitro postane čudno.

Včasih se obrnemo k primatom, da bi razumeli človeka, da bi razumeli zvestobo, promiskuiteto, skrb za otroke ...

To počne dr. Helen Fisher, ne vsi. Pogled k živalim velikokrat uporabimo kot opravičilo, kot povabilo celo. Kot v tisti pesmi: Birds do it, bugs do it, even educated flees do it. Let's do it! Let's fall in love (To se dogaja med ptički, med žužki, celo med izobraženimi bolhami; naj se zgodi še med nama, zaljubiva se! Op. p.).



Dr. Fisher pravi, da naj bi se naša biološka pogojenost dvojine končala takrat, ko potomec, ki ga zaplodimo, v nekaj letih postane dovolj »samostojen«, da preživi sam. Kaj pravite na pomislek, ali ni morda tudi idealiziranje izbire za vse življenje enega človeka, s katerim si ustvariš družino, nič več kot le še eden v nizu vsiljenih družbenih konstruktov, ki ne zdrži pritiska časa?

Poznam delo dr. Fisher. Priznam, da jo z velikim veseljem berem. A v življenju sem prišla do pomembnega spoznanja, da človek ni samo telo, ni samo biologija. Če po drugi strani skušaš sebe razumeti in videti kot bitje, ki išče ljubezen, pod pojmom katere ne razume samo čustev in forme, temveč vsebino in smisel našega življenja, postane življenje malce drugačno. Potem Helenina razlaga ne zadošča več.

Verjamem, da smo na svetu zato, da izumljamo svoje edinstvene načine, kako to božansko ljubezen, to transcendenco, tisto, kar čutimo v vzvišenih trenutkih našega življenja, ko se nam rodi otrok, ko se močno zaljubimo, živeti v vsakdanjem materialnem svetu, ki pred vsebino postavlja obliko. Oblikujemo se glede na to, kako smo živeli, v kakšno družino smo se rodili, v katero idejo o ljubezni. A življenje nas prisili, da marsikatero svoje prepričanje – ki postane predsodek, če ga ne korigiramo – ovržemo in najdemo svojo formulo. Šole za ljubezen žal ni. Včasih se skušamo učiti na napakah, a imamo ob sebi človeka s tempom, ki je drugačen od našega. Zgodi se, da gre eden v paru naprej, da bi začel spoznavati bolj zrelo obliko ljubezni. Kajti tisto, kar nam je bilo ljubo, ko smo bili otroci, ni več primerno, ko smo stari 50 let. Zato se marsikdaj zgodi, da se poti dveh ločita, da ti v nekem drugem delu življenju ustreza nova oseba. To pa ne pomeni, da bi morali približno vsake štiri leta zamenjati partnerja. Stvar zrelosti in sposobnosti za ljubezen je tudi sposobnost zvestobe.

Če se nekdo počuti v zvestobi ujetega, ujetega v mislih, da bo, če bo izbral enega, moral spustiti toliko drugih, živi v prisili, ki je na dolgi rok ni mogoče zdržati. Temu bo biološka razlaga dala odpustek za kakršno koli ravnanje. Če pa si človek, ki se zaveda, da je to, da si te nekdo izbere in ti njega, tisto, kar naredi ljubezen pravo, potem razumeš, da vztrajanje pri izboru lahko poglobi ljubezen do ravni, na kateri menjavanje partnerjev kot srajc ni več sprejemljivo. Takrat ne pomaga niti najbolj temeljita racionalizacija skakanja čez plot, kajti spodaj tli želja, ki jo je spesnil že Adi Smolar: »Danes stara sva in siva ...« In ideja nas vsakič znova gane.

Na laži ni mogoče graditi. Da bi jo skril, moraš izumljati vedno nove. Tega na dolgi rok ni mogoče zdržati. 

Kakšne so bile vaše želje glede ljubezni, še preden ste si nabrali vse te izkušnje, ki jih imate danes?

Moje glavno vodilo je bilo vselej izraziti samo sebe v popolnosti, tudi v ljubezni. Samo biti z nekom je bila zame vedno prenizka raven. Kot psihoterapevtki mi pride na pot veliko takšnih zakonov. Če bi bila to zame edina možnost, bi bila raje sama.

Izraziti se v ljubezni je bil vedno moj imperativ. Nisem si mislila, da bo moja pot takšna, kot je bila. Da se bom poročila in nato zaradi zasvojenosti ločila. Da se bom nato zaljubila, a bo po letu dni umrl. Da bom šele nato srečala moškega in se ponovno poročila. Nisem si mislila, da bom šele v tretje ustvarila obliko živeti ljubezen, ki mi bo ustrezala. Predstavljala sem si idealno zgodbo, a nimamo vsi te milosti, da bi srečali pravega človeka že v gimnaziji.

Moški, s katerim ste zdaj poročeni že več kot 20 let, je bil najboljši prijatelj človeka, ki je po letu dni vajine ljubezni umrl za posledicami raka. Kako se je rodila vajina zveza po boleči izgubi človeka, ki sta ga imela rada oba?

Bil je človek, ki mi je, ko mi je bilo najteže, stal ob strani. Zelo globoko sem ga začutila. Ko je minilo dovolj časa, da so se rane zacelile, se je najino prijateljstvo oblikovalo v ljubezen.



Psihoterapevti nimate »privilegija« imeti predsodke. V kilometrini parov, ki so šli skozi vašo ordinacijo, ste bili najbrž tudi sami velikokrat presenečeni; kot priča temu, kaj dva zmoreta preseči, če se tako odločita. Kako je z varanjem? Kakšne so vaše izkušnje z vzroki zanj? Lahko moža in ženo celo zbliža?

Biologijo dajva na stran, prav? Kajti tako plitvi pa ljudje le nismo. Vsakemu človeku se lahko zgodi, da se zaljubi, kot se mu lahko zgodi, da se zaljubi v povsem napačnih okoliščinah, v povsem napačnem času. Na to imamo minimalen vpliv. Psihoterapevti skušamo premišljevati o tem, da je izpraznjenost odnosa z možem, ženo tisto, kar ustvari plodna tla za morebiten razvoj vzporedne ljubezni. A moje izkušnje tega ne kažejo. Zgodi se, da so ljudje v sebi razdvojeni, kot bi imeli dve osebnosti. A ne tako dramatično, da ima vsaka osebnost svoje ime, temveč da smo ljudje bitja, ki skušamo paradokse, ki nastajajo ob trudu živeti duhovno v materialnem svetu, včasih rešiti tako, da se razdelimo na več podosebnosti. In potem je ena od osebnosti zaljubljena v enega človeka, druga v drugega. Nastane bermudski trikotnik, ki je travma za vse vpletene. Izkušnje mi kažejo, da je travma, ko se to zgodi, običajno ponovitev travme iz zgodnjega otroštva. To pomeni, da je ta oseba že zgodaj doživljala zapuščanje, občutek, da se mora za ljubezen boriti. Poznam primere, ko je kdo tako razdvojen, da se ne more odločiti ne za enega ne za drugega, ne za ženo ne za ljubico.

Tudi če je prevara bolj »lahkotna« in ni dejanje zaljubljenosti, lahko pusti zakonu neizbrisne posledice. Ljudje je ne morejo odpustiti. Lahko se dvajset, trideset let grizejo in uničujejo drug drugega za nekaj, kar je minilo v tednu dni. Če bi vedeli vnaprej, da imajo dejanja posledice, bi morda dvakrat premislili, preden bi se odločili za skok čez plot. Na laži ni mogoče graditi. Da bi jo skril, moraš izumljati vedno nove. Tega na dolgi rok ni mogoče zdržati.

Kaj bi svetovali človeku, ki se zave, da je z varanjem uničil zakon, a se odloči, da se bo, če ne drugega, vsaj poročil z ljubico?

To ni redek pojav, zelo resničen celo. Takšnih zakonov je vedno več.

Ljudje se odzivamo na to, kar se nam v življenju zgodi, na dva načina: ljubeče ali s strahom. Strah pred zapuščanjem, separacijo je prvinski strah vsakega človeškega bitja; življenje ni nič drugega kot niz separacij. 

Mar statistika ne govori drugače, da le majhen odstotek onih, ki varajo, za zakonca izbere človeka, ki je bil prej v vlogi ljubice, ljubimca?

Prevladujoči stil odnosov pri nas je t. i. serijska monogamija. Ali varaš ali čakaš, da se neka zgodba izpoje, jaz v tem ne vidim velike razlike, le toliko, da je nepoštena do tistega, ki še upa, da bo zakon obstal. Če se mož poroči z ljubico, a ne spremeni ničesar drugega, to pomeni le to, da je nekdaj ljubica postala žena, a doživela bo podobno, kot je žena pred njo. Če je struktura moškega taka – naj poudarim, seveda, da niso samo moški tisti, ki varajo – da ni sposoben biti monogamen, da mora imeti nekoga za čustveno, drugega za materialno plat, bo ljubica šla v zakon z zaupanjem, da bo zdaj ona tista, ki bo imela vse. V resnici jo čaka le spoznanje, da žena pred njo ni imela veliko.

V knjigi Sanje o rdečem oblaku ste ganljivo opisali ljubezen do moškega, ki je bila takrat še v procesu razveze. Čakali ste ga.

Čakanje je bil moj problem, še preden sem ga srečala, del moje soodvisnosti. Moja zgodba opisuje prehod iz soodvisniškega načina doživljanja ljubezni do bolj zrelega. Opredelila sem se, da je zame bistveno, in za tem stojim, da nikogar ne obsojam. To ni lahko, potrudila sem se, veliko vložila v to, da skušam tudi na storilce dejanj, ki jih družba obsoja, gledati z razumevanjem. Verjamem, da so vsi ljudje dobri, seveda tudi zmotljivi. Tako je, in včasih na začetku ne vidiš smeri, v katero gre pot. Še vedno, tudi po 23 letih, sem prepričana, da je bilo to, kar sem naredila takrat, edino prav, edino, kar sem zmogla. Ničesar ne bi spremenila.



Moški, v katerega ste bili zaljubljeni, je po letu vajine zveze umrl. Kaj je umrlo skupaj z njim?

Iluzije. Prepričanje, da me bodo, če bom le dovolj pridna, imeli radi. Spoznala sem, da človek nima nadzora nad tem, ali bo ljubljen. Ne glede na to, kako se vedeš, kako zelo priden in vesten si, lep in ustrežljiv, je ljubezen, če ti je dana, čudež, dejanje višje sile.

Ljudje se odzivamo na to, kar se nam v življenju zgodi, na dva načina: ljubeče ali s strahom. Ko se odzivamo ljubeče, skušamo človeka sprejeti v svoj notranji svet in z njim živeti povezano. Ko se odzivamo s strahom, skušamo racionalizirati, potlačiti strah pred tem, da bi ljubili, ki ni nič drugega kot strah pred tem, da bi bili zapuščeni. Strah pred zapuščanjem, separacijo je prvinski strah vsakega človeškega bitja; življenje ni nič drugega kot niz separacij.

Ko se rodimo, smo zliti v eno z mamo, morda tudi z Bogom, v skupno zavest, iz katere moramo izločiti svojo kapljico in ji najti obliko. Z vsako stopnjo zorenja opažamo, da ta oblika ni dokončna, dokler ne zaobjame vseh ljudi. Zorimo od popolne ljubezni mama-otrok, prek projekcije te popolnosti v drugo konkretno osebo v stališče, ki je zrelo – zdaj to lahko rečem, ko imam več kot šestdeset let. Koncept ljubezni, ki ne zaobjame vseh ljudi brez izjeme, ni popoln. Šele celota je smiselna.

Človek, ki leta s cveta na cvet, bo nekega dne neizogibno naletel na misel, ki jo je zapisal že Prešeren: »Ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.« In takrat bo doživel bolečino, ki ga bo streznila, zresnila in zaradi katere se bo primoran poglobiti. 

Kot terapevtka skušate razumeti. Pa vendar, kdaj lahko razumevanje postane past v medosebnih odnosih? Kdaj je recimo za žensko ali moškega poskus drugega scela razumeti past? Kdaj je treba potegniti črto in reči: Razumem tvoje dejanje, a to še ne pomeni, da ga moram tudi sprejeti?

Kot terapevtka ne postavljam te meje. Ko pride k meni oseba, ji jo le pomagam postaviti. Če pride k meni par, skušam delati za ohranitev njune zveze. A že prvi dan se dogovorimo, da bom, če se eden od njiju odloči, da želi iz partnerske zveze izstopiti, z njim delala na dokončanju odnosa. Ni moja naloga, da postavljam meje ljudem in sodim, kdo mora ostati skupaj, katera zveza je vredna ohranitve in katera ne.

In kaj je tisti notranji kompas, ki ga je treba upoštevati, da razumevanje ni poguba, zanikanje lastnih potreb?

Ljudje imajo pravico do svojih iluzij. Sistem Življenje, Bog, kar koli, pozna način, kako se odzove na tisto, za kar se je človek odločil. Če je naredil napako, bo pripeljan na izhodišče, s katerega bo treba začeti na novo. Temu se reče pot okrevanja. Greš po cesti, prideš do križišča, ne veš, kam gre kateri odcep, a izbereš tistega, ki se sklada s tem, kako si do tega trenutka razumel svet, v katerem si se znašel. Če si izbral pravega, greš naprej. Če si izbral napačnega, te življenje vrne v križišče, od koder je treba začeti znova. Zaupam v življenje, da ve, kaj dela, zato se ne vpletam v izbore. Vse, kar lahko naredim, je, da ljudem pokažem odsev v ogledalu, ki jim bo povedal, kje se slepijo.



Lepo bi bilo, če bi zmogli vsako svoje dejanje ozavestiti, da bi nam bilo treba čim manjkrat na začetno izhodišče. Imate način, morda »sistemsko preverbo«, ki vas usmerja in jo lahko delite z nami?

O, ja! Sledi svojemu srcu, intelekt te bo zafrknil! Ko govorim o srcu, seveda nimam v mislih površinske strasti, temveč globok glas v sebi, ki vedno ve, kaj je prav in kaj ne. Ko dvomim, se zmeraj obračam nanj. A da ta glas zmoreš slišati, ga moraš negovati, sicer vse prehitro podležeš sili, ki te vodi k površinskim užitkom. Življenje ne obstaja samo na gladini, temveč predvsem v globini, ki nas vse bolj srka vase. Človek, ki leta s cveta na cvet, bo nekega dne neizogibno naletel na misel, ki jo je zapisal že Prešeren: »Ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.« In takrat bo doživel bolečino, ki ga bo streznila, zresnila in zaradi katere se bo primoran poglobiti. Ta bolečina, trpljenje zaradi separacije od nekoga, ki ga imaš rad, je resnična in velika in zaradi nje se v odnosih brzdamo in delamo korake le takrat, ko začutimo, da nam je življenje na pot postavilo izziv, ki se mu ne moremo in ne smemo izogniti.