Dve vrsti ločitev sta. Po prvi, ki je navadnozelo burna, se odnosi prekinejo vsaj za nekaj let, iz druge, ki ni nasilna, sepo prvem celjenju ran lahko razvije med bivšima partnerjema dosmrtnoprijateljstvo. Vsaj teoretično. Praksa je pokazala, da ima lahko tako prijateljstvoveliko pasti in ovir. Bivši partner A se na primer na vrat na nos po ločitvi nanovo zaljubi. To je za bivšega partnerja B boleče, čeprav se je čustveno želočil od nekdanjega. Boleče je spoznanje, da je po dolgem skupnem življenju tako lahko nadomestljiv. Seveda to ni edina ovira do platonske poljubezni. On je sveže zaljubljen in takoj dela vse, česar s prvo ni hotel. Zakaj dobi onavse, se po pravico sprašuje, za kar je bila sama prikrajšana? Zakaj je bivši kar na lepem strpen, zanesljiv, velikodušen, navdušen za potovanja, zakaj novipomaga v gospodinjstvu, ko pa je v prvem zakonu šele po dolgem prigovarjanju odnesel krožnik v kuhinjo? 

Materinski in očetovski instinkt

Vzrok je in ni enostaven: različni partnerji se dotikajo naših različnih čustvenih strani. To pomeni: čim bolj razigran inotročji je človek, tem hitreje vzbudi materinski (ali očetovski) instinkt vsvojem partnerju. To so lastnosti, ki jih resna in zanesljiva oseba ne zmore. Poglejmo zgodbo Lare in Štefana, ki sta značilen primer »prijazne« ločitve z bolečimi ovirami. 


Larina izpoved

Bolečina je še vedno sveža, tako sveža, da mivčasih vzame sapo. Ne ljubim Štefana in v bistvu bi mi moralo biti vseeno. Daje nova noseča in da se Štefan veseli, česar ne more zanikati, tudi če mi skuša sebe prikazati kot nesrečnika, ki se ga drži smola. Smola? Bedarija! Kateratrapa pa danes zanosi, če noče! S Štefanom sva bila skupaj pet let in en mesec. Zadnji dve leti je bilo vedno pogosteje na dnevnem redu vprašanje o otroku. Ne še, hočem še malo svobode, nisem še pripravljen, se je izgovarjal. Posel, prijatelji, hobiji, vse je bilo pomembnejše. Če sem ga imela za brezsrčnega idiota, se je najprej razjezil, potem kesal, in ko sem nekoč spet načela to vprašanje, me je nadrl, da nikoli v življenju noče imeti otrok! Nisem ga pustila samo zato, čeprav sem si zelo želela naraščaj. Motilo me je, da ni nikdar prevzel odgovornosti, da mu je bilo vse v življenju igra, najino razmerje je delovalo, dokler nisem postavljala svojih zahtev in se je vse vrtelo po njegovem. Načrtovanje prihodnosti? Zapravljanje časa! Stike sprijatelji sem morala vzdrževati sama, Štefan je imel nekaj kolegov, s katerimi je popival po lokalih, ne da bi me enkrat samkrat povabil z njimi. Danes, enoleto po ločitvi, veljajo pri njem popolnoma drugačna pravila. Odkar je z Iris, se več zadržuje doma, kot se je prej; ko sta pred kratkim vabila na večerjo, je Štefan vse skuhal, in to odlično (nisem vedela, da zna speči jajca), in potem sta vsa sijoča razglasila, da je Iris noseča in kako zelo se veselita otroka. Ne ljubim ga, vendar sem se počutila prevarano. Od Štefana, ki sem ga poznala, ni ostalo ničesar. 

Psihološki vzroki

Iris ima popolnoma drugačen značaj kot Lara, od Štefana ničesar ne zahteva, je igriva in vesela. Otroka nista načrtovala, in ker sta v pričakovanju spremembe oba negotova in prestrašena, ju ta čustva združujejo in veselijo. Lara je preveč vztrajala pri svojem, ni znala popuščatiali se vživeti v dušo svojega malo posebnega moža. Vsako partnerstvo deluje drugače, vendar ni takega, v katerem se ne bi pojavljale napetosti in razlike v mišljenju. To je normalno. Kadar pa se fronte utrudijo in je vsak na eni strani, postane partnerstvo vprašljivo. Kdo naj popušča: red proti neredu, točnost proti netočnosti, strogost proti popustljivosti, družabnost proti osami? To je slaba podlaga za pogovore, vedno pogosteje si nasprotujeta in očitata napake. Ogromno napora in dobre volje je treba, da se tak zakon obdrži. Če sledita ločitev in nova zveza, se lahko napake ponovijo, lahko pa se ločeni partner zave, kaj je bilo narobe, in skuša to popraviti. To pa je temelj za srečno življenje. 


Štefanova plat zgodbe

Pri Lari sem imel vedno slabo vest. Ko sem ji povedal novico, je postala bleda in prestrašil sem se, da se bo zrušila. Šele takrat sem spoznal, kaj sem naredil. Lari, s katero nisem hotel imeti otrok, sem v obraz povedal, da je Iris noseča. Vedno se bom počutil krivega, ker nama ni uspelo, ker sem vedno nasprotoval vsem njenim načrtom in ker sem v bistvu jaz kriv, da sva se razšla. Rad bi ji razložil, da se takrat res nisem bil sposoben počutiti kot oče in da sva se vedno bolj ohlajala, tem bolj je vztrajala pri otroku. Že takrat sem se zavedal, kakšna naj bi bila srečna zveza: skupnost, enotnost je tista čarobna beseda, ki je ne maram. Takoj se počutim utesnjenega. Tudi z Iris je tako in o tem sva se že prepirala. Poskušam se poboljšati, kajti dejstvo, da Iris motijo iste napake, kot so motile Laro, mi daje slutiti, da je z mano v določenih pogledih nekaj narobe. Ko mi je Iris povedala, da je noseča, je bil to šok! Ko pa je rekla: »Hej, tudi jaz nisem stoodstotno srečna, kaj pa naj narediva?« sem ugotovil, da je tako prestrašena kot jaz, in bilo mi je laže. Kar na lepem sem pomislil, da nama lahko uspe –skupaj in to je bilo čisto veselje. Če bi kdaj slutil, da bom tako čutil z Laro, bi že pred leti imela otroka.« 

Iz Savla v Pavla, hvalabogu!