Hura, ste najboljša ljubiteljska kuharska mojstrica. Boj v premagovanju ovir za kuhinjskem pultom je bil čustven in – krvav. Dobesedno.
Ker sem urezala v prst, pri drugem hodu nisem bila stoodstotno skoncentrirana. Zaostala sem. A sem se pravi čas zbrala. Rekla sem si: To je življenjska priložnost, takšne ne bo najbrž nikoli več. Odločitev je padla. In uspelo mi je premagati samo sebe.

Bližnji, ki so vas in Elvisa Kudića prišli podpret v velikem finalu, so prinesli dodaten pritisk ali so bili zagon za delo?
Ko sem videla moje na balkonu, je nelagodnost splahnela, sproščeno sem se predala kuhariji. 



Sara, vaše vodilo v MasterChef kuhinji je bilo, da premagate samo sebe. Z izzivi in testiranjem, kako visoke so vaše meje, nimate težav?
Ciljate na to, ko sem se leta 2011 odločila za spremembo telesa, s čemer sem na preizkušnjo dala tako svojo vzdržljivost kot voljo?! Veste, na preobrazbo sem se prijavila, ker me je brat izzval, da se česa tako korenitega ne upam lotiti.

S spremembo ste presenetili. Shujšali ste in preoblikovali postavo v telo fitness misice.
Res je. Rada sprejemam izzive, tako je že celo življenje. Če imam pred sabo cilj, me ne ustavi nič. Če je treba, grem tudi z glavo skozi zid. 

Stremim za tem, da se iz napak nekaj naučimo, in jih kasneje ne ponovimo več. To je bistvo vsega. Denimo, sodniki v šovu so pohvalili, a obenem povedali, s kakšnimi prijemi bi lahko bilo še boljše. Njihovi komentarji so bili zlata vredni. 

Za kako visoko ceno?
Sem temperamenta, a realna. Trudim se z obema nogama trdno stati na tleh.

Preden ste si nadeli MasterChef predpasnik ste bili odločni: »Moje vodilo pri tekmovanju je premagati samo sebe.« Kako bi s tremi besedami opisali, kako ste doživeli kuharski resničnostni šov?
Ekstremno. Noro. Zabavno. (Smeh.)



Nastop v oddaji MasterChef Slovenija je bil vaša skrita želja, kajne?
Odkar obstaja, spremljam tekmovanja MasterChef in vedno sem želela biti del zgodbe. Kuhanje je moja strast vse od malega, zanj me je navdušil oče.

A kulinarično ustvarjanje je nekaj drugega kot – kuhanje? In tukaj so še televizijske kamere pa čas, ki je omejen.
Drži. (Prikima.) Tekmovanje je bilo posebna izkušnja, nekaj novega, bombonček, ko greš iz svojih okvirjev, in še v okoliščinah, ki jih nisi vajen. Mene je kar neslo.

Prigovarjam si tudi, da se moram umirit, pretehtati možnosti in se pametno odločiti. Ne smem ravnati brezglavo, se zaleteti. Odpreti restavracijo, denimo, bi bila največja neumnost, kar jo lahko naredim. 

Drži, da nikoli niste imeli blokade, da ne bi vedeli, kaj skuhati ali pripraviti. Denimo ob izzivu s krvavico ste našli Masterchefa v sebi in sestavili izjemen krožnik. Je bila televizijska izkušnja tudi življenjska?
Absolutno, veliko se naučiš tudi o sebi, bolj zaupaš vase in v svoje sposobnosti, da znaš poslušati, ker se dejansko iz vsakega komentarja lahko nekaj naučiš in si lahko samo še boljši. To je pomembno. Stremim za tem, da se iz napak nekaj naučimo, in jih kasneje ne ponovimo več. To je bistvo vsega. Denimo, sodniki v šovu so pohvalili, a obenem povedali, s kakšnimi prijemi bi lahko bilo še boljše. Njihovi komentarji so bili zlata vredni. Tudi s tem lahko prideš do konca. Če pa slišiš samo, da je dobro  in greš v pravo smer, vse drugo pa preslišiš, pomeni, da si vsaj pol kritike prezrl.

Kako komplicirana sestavina v MasterChef kuhinji so bili sotekmovalci?
Ekipa je bil luštna, krasno smo se razumeli. No, vmes se je tudi iskrilo. Ko sem kuhala, sem se ves čas obremenjevala samo s sabo, ne z drugimi. Nisem pa imela težav pomagati konkurentom, če sem le kaj vedela o zadevi.



A nazadnje ste s konkurenco pometli.
To pa ja. Že od prvega dneva sva se navezala z Elvisom, ki mi je kot mlajši brat. Res ga imam rada. Upam, da bo najina vez trajala še naprej. Tudi Lucija in Salome sta oddajali pozitivno energijo. S takimi ljudmi sem si lahko dejansko lahko najbližje. Ne maram negativnih in zamorjenih ljudi. Od takih se raje umaknem.

Kakšni občutki so vas prevevali, ko ste ustvarili najpomembnejši meni v življenju in dvignili kristalni pokal MasterChef Slovenija 2017?
Ostala sem brez besed. Sploh nisem dojela, dvoboj v finalu lahko še najbolj primerjam z vratolomnim spustom po toboganu. (Smeh.) Zelo čustveno je bilo, ker je šlo za zadnje kuhanje, roke so se obema tresle, čutiš lastni srčni utrip ...  A premagala sem meje, postavljene predme. In jih mogoče celo presegla. Ko me je Elvis objel, mi je rekel: »Zaslužiš si.« Občutki so krasni, nikoli jih ne bom pozabila. In ko jih podoživljam, se vsa naježim. V bistvu pa vsega skupaj še ne dojemam najbolje.

Družina mi veliko pomeni, morda sem v določenih točkah celo preveč občutljiva in se preveč razdajam, ampak taka sem: vedno bolj skrbim za zadovoljstvo drugih kot za svoje notranje ugodje. 

Kakšne spremembe boste uvedli v kuhinji? Pri sebi? V vsakdanu?
Zdaj me vsi sprašujejo: »Hej, ali boš kaj skuhala?« Prisegam na zdravo prehrano, posebej sem ponosna na sladice brez sladkorja in moke, namen imam izdati tudi priročnik. Bom videla. (Smeh.) Na koprski tržnici sem prevzela trgovino s prehranskimi športnimi dodatki. Zdela se mi je poslovno dobra priložnost in sem jo izkoristila. V bistvu ne vem, kaj me čaka po MasterChefu. Na trnih sem. Se mi bo življenje čisto obrnilo na glavo? Po drugi strani se sprašujem, kaj, če ne bom dobila nobene ponudbe, da pokažem, kaj znam. Polno idej imam, kaj bi in kaj ne bi. Prigovarjam si tudi, da se moram umirit, pretehtati možnosti in se pametno odločiti. Ne smem ravnati brezglavo, se zaleteti. Odpreti restavracijo, denimo, bi bila največja neumnost, kar jo lahko naredim. Mislim, da se lahko še ogromno naučim, si v kulinariki najprej utrdim hrbtenico. Vizijo imam, a vem, da vse pride ob svojem času.



Za svoja leta razmišljate zelo zrelo.
Življenje me je tako oblikovalo. Samostojna sem od enaindvajsetega leta. Nič takega se ni zgodilo, enostavno sem čutila, da je prav, da grem na svoje. Sicer sem že od osnovne šole vse počitnice delala, prima se mi je zdelo, da kaj sama zaslužim in nisem v breme staršem več kot toliko. Sem tip človeka, da imam rada stvari v življenju urejene in sem odvisna od sebe. V življenju mi nikoli ni bilo nič podarjeno, no, razen odličnih staršev. Družina mi veliko pomeni, morda sem v določenih točkah celo preveč občutljiva in se preveč razdajam, ampak taka sem: vedno bolj skrbim za zadovoljstvo drugih kot za svoje notranje ugodje. A ponavljam, moje merilo je, da nočem biti nikomur v breme.