Darja je energično in razigrano dekle, ki svojo pozitivnost oddaja že od daleč. »Rada hodim na sprehode, v gozd, hribe, tečem, kolesarim in rolam.« Uživa v družbi dobrih ljudi, samote ni vajena, čeprav se po diagnozi zaveda, da mora imeti človek tudi čas samo zase. Rada ima potovanja, spoznavanje novih krajev in kultur, zato gre vsako leto kam, kjer še ni bila. V letu 2016 je obiskala kraj, ki je vedno poln, Onkološki inštitut v Ljubljani. Bulica, ki jo je zatipala ob menstruaciji, ni izginila, zato je šla na pregled h ginekologu; odzval se je mirno, sumil je na vodno cisto. 



Začetek popotovanja na Onkološkem inštitutu
Kmalu je prvič obiskala Onkološki inštitut, za katerega prej niti ni vedela, kje je. Spominja se: »Stopila sem v stavbo in zagledala množico ljudi po hodnikih, počutila sem se izgubljeno.« Po punkciji so se ji prvič ulile solze. Izvide je dobila po pošti. Dve pismi, v prvem strokovna razlaga o diagnozi, v drugem laičen opis in vabilo na pregled. »Takrat sem se počutila kot zunanji opazovalec, kot da ne gre zame in da v rokah držim tuje izvide. Nisem dojela, kaj se dogaja. Občutki so bili zelo otopeli, moj obraz brezizrazen.«
Darja je za svojo diagnozo izvedela na nevsakdanji način – po pošti, ne kot večina bolnic osebno od zdravnika. Misli, da je bilo tako prav. Po prvem šoku je bilo treba urediti misli, saj jo je čakal pogovor pri kirurgu: »Če bi šele takrat izvedela za diagnozo, ne bi vedela, kaj mi zdravnik govori o zdravljenju.«
Diagnoza ni bila šok samo zanjo. Najprej se je zaupala partnerju, ostal je brez besed. Za sestro ni našla pravih besed, zato ji je poslala sliko izvida po telefonu. Najteže je bilo povedati mami. Ni je želela prestrašiti, saj bi bil to zanjo ponovni šok po očetovi smrti. »Pred pol leta je tudi oče dobil diagnozo rak želodca in je nekaj dni po operaciji zaradi sepse umrl.« 



Želela sem, da to pošast čim prej odstranijo
Bulica je zelo hitro rasla, »zato sem komaj čakala na operacijo, da izrežejo to pošast iz mene«. Obenem jo je bilo strah, ker še nikoli ni bila na operaciji. V bolnišnico se je odpravila sama. »Naredila sem selfi z nasmehom na obrazu, sporočila domačih, prijateljev so kar deževala, spodbude, naj bom močna in da mislijo name. Počutila sem se lepo in spoznala, da se človek šele v takih trenutkih odpre in čustveno izpove.« Svoj mozaik k pozitivnemu razmišljanju je dodalo osebje na OI, ki je bilo zelo prijazno in jo je pred operacijo bodrilo. Srce je močno razbijalo in strah se je krepil. »Takrat so se mi prikradle besede prijateljice: 'Blagoslavljaj kirurga in vse osebje. Bodi popolnoma mirna, saj si v varnih rokah.' S ponavljanjem teh besed sem se umirila in resnično zaupala, da bo še vse dobro.« 



Bolečine, nihanje razpoloženja
Prebudila se je v bolečinah, kakršnih do takrat ni poznala. »Najteže se je bilo navaditi na spanje na hrbtu.« Histološki izvid je pokazal, da gre za invazivni duktalni karcinom, hormonsko odvisen. Varovalni bezgavki sta bili negativni, kar je bila odlična novica. Na konziliju so se odločili za kemoterapijo in hormonsko terapijo.
Darja in njen partner še nimata otrok, zato je opravila postopek hranjenja jajčnih celic, ki jo bodo čakale do dne, ko bo možna zanositev. Sledilo je šest kemoterapij. »Bila sem utrujena, brez energije, noge so bile težke, a sem se vseeno odpravila na krajše sprehode. Svež zrak in narava sta vedno izboljšala moje počutje. Prišli so tudi dnevi, ko bi samo ležala in počivala. Zastajala mi je voda, kar je povzročilo zabuhlost in posledično mojo slabo voljo in pogosto nezadovoljstvo s samopodobo,« pove Darja, a tudi ti dnevi so minili. Po končani kemoterapiji je začela hormonsko terapijo v obliki tablet in hormonskih injekcij, zaradi česar se dnevno spopada s stranskimi učinki, kot so vročinski oblivi podnevi in ponoči, nespečnost in zato utrujenost čez dan, nihanje razpoloženja in boleči sklepi. 

Po drugi kemoterapiji so Darji začeli izpadati lasje, zato ji jih je partner pobril. Presenetila je sama sebe, solz ni potočila in ko se je pogledala v ogledalo, si je bila všeč, enako domačim in prijateljem. A ni bila tako pogumna, da bi hodila naokrog z golo glavo, zato si je kupila lasuljo. Morda ne toliko zaradi sebe kot zaradi ljudi okoli sebe. »Še ko sem nosila kapice, so nekateri buljili vame, kot da sem padla z Marsa.« 



Družinska obremenitev
Darja je bila ob diagnozi stara 38 let, zato je opravila gensko testiranje. Pokazalo je okvaro gena BRCA1 in odločila se je za preventivno odstranitev druge dojke. »To je pomenilo dvojno bolečino in večkrat sem si rekla, kaj mi je tega treba. Sedaj hodim na polnjenje ekspandrov, sledila bo operacija zamenjave ekspandrov s silikonskimi vsadki.« 



Pomembno je verjeti
»Ko sem dobila diagnozo, sem se morala najprej nehati spraševati, zakaj jaz in kaj je povzročilo bolezen. Spremeniti nisem mogla ničesar, čim prej sem jo morala sprejeti, da sem lahko svoje misli in energijo usmerila v zdravljenje. V prvi vrsti je pomembno, da razčistiš v glavi in verjameš, da ti bo uspelo, da se počutiš močnega in imaš cilje ter se vidiš, kaj vse boš še počel v življenju.«
Ob strani so ji ves čas stali domači, prijatelji in sodelavci. »Pozitivno so me presenetili nekateri ljudje, od katerih nisem niti pričakovala, a so pokazali veliko zanimanja in spodbude, nekateri, od katerih bi pričakovala bistveno več opore, pa so razočarali. Veliko opore, odgovorov in informacij sem imela tudi od naše skupine na facebooku Mlade borke in članic Europe Donne, celotna pot je z njimi dosti lažja, saj veš, da imaš pravega sogovornika. Vesela sem podpore sodelavcev in nadrejenih, ki so mi zagotovili, da me bo delovno mesto čakalo, ne glede na to, koliko časa bo zdravljenje trajalo. Veliko bolnic te sreče nima in se morajo med zdravljenjem obremenjevati tudi s takimi skrbmi,« z optimizmom pove Darja. 



Z zdravljenjem se učim potrpežljivosti
Darjo je diagnoza spremenila. »Pomembne so postale povsem druge stvari in vrednote. Zdravje sem prej jemala kot samoumevno, vedno sem dajala prednost drugim in poskušala vsem ugoditi in ugajati. Zdaj se navajam, da moram sebe postaviti na prvo mesto, si vzeti čas zase in početi stvari, ki me veselijo. Stkala sem nove prijateljske vezi, veliko več se smejim, pogovarjam ... Ne družim se več z osebami, ki samo črpajo energijo in me utrudijo, raje se posvetim energičnim in pozitivnim puncam, s katerimi se veliko smejimo in tudi po več urah druženja pridem domov nabita z dobro energijo. Tudi objemam se bistveno več, opažam, da objemi res delujejo čudežno. A ne le to: »Z zdravljenjem se učim tudi potrpežljivosti, vedno sem bila neučakana in tudi pri bolezni sem pričakovala, da bo vse takoj urejeno, pa se je izkazalo, da je za vse potreben čas. Prav tako so se mi v glavo usedle besede 'Tukaj in zdaj, jutri ni zagotovljen'. Zato poskušam vsak lep trenutek maksimalno zaužiti.«
Predvsem se zaveda, kako malo je treba, da je lahko človek vesel in zadovoljen, samo odpreti je treba oči in videti drobne pozornosti, ki polepšajo dan. Darja, naj bo tvoja pot vsak dan s soncem obsijana. Srečno!