Okoli mene ni bilo več nasmejanih obrazov, iskrivih oči. Ljudi, ki kljub temu da nimajo nič, uživajo življenje, kolikor se le da. Ljudi, ki niso obremenjeni z deset- in večurnim delavnikom ter zoprnim šefom. Okoli mene ni bilo barv, vse je bilo sivo, zavito v zoprno novembrsko ljubljansko meglo. Potovanje se mi je tako zelo zažrlo pod kožo, da sem se lahko z zaprtimi očmi spominjala vonjav tamkajšnjih ulic. Vonj bidija, ročno zvite cigarete. Slišala zvoke tuk-tuka, troblje avtomobilov. V mislih sem še vedno plesala z Romi, ki tam živijo v enostavnih šotorih. Moški igrajo na glasbila, ženske pa so plesalke in jim ni dovoljeno peti. 



Ponese me nazaj, v dan, ko smo prvič prispeli v Puškar. V tem mestecu se je ravno takrat odvijal znani kamelji sejem, ki okolico preplavi s kamelami in njihovimi prodajalci. Vsepovsod je polno tržnic, kjer ponujajo okrasje za kamele, oblačila, lokalne restavracije se preselijo na prosto, izbirajo celo miss kamel, pa tudi, to sem izvedela kasneje, najlepšo miss belopoltih turistk, ki si nadene indijska tradicionalna in noro pisana oblačila.  



S popotniško skupino smo na sejmišče prišli zgodaj zjutraj še pred sončnim vzhodom. V mraku smo pili prvi chai, ki ga ponujajo na vsakem koraku. Z vzhajajočim soncem so se kmalu pričeli prebujati brkati domačini, oblečeni v belo, na glavah pa je skoraj vsak nosil turban drugačne barve. Tradicionalna radžastanska oblačila. Tako zelo posebna in čudovita. Nenavadni jutranji prizori na kamelji sejem v Puškarju kar vabijo fotografe. Nepozabne trenutke tam v objektiv lovijo profesionalci in ljubiteljski fotografi in tudi sama sem se takrat, pred 13 leti, spoprijateljila s to umetniško zvrstjo. S seboj sem imela majhen Canonov fotoaparat in se prvič spopadala z digitalno tehniko. Kar je bila velika sreča, saj bi z analognim posnela kilometre filma, doma pa obubožala, ko bi hotela razviti vse negative.



Po celodnevnem pohajkovanju na kameljem sejmu smo se tri dekleta ločila od skupine in nemudoma sta nas ogovorila dva brkata, mlada domačina. Namignila sta nam, da poleg kamel obstajajo še drugi zanimivi prizori, in nam predlagala obisk nasadov vrtnic ter ponudila, da nas odpeljeta tudi tja, kjer domujejo pravi pravcati radžastanski Romi. S Sanjo in Gordano smo se spogledale in brez pomisleka odvrnile, zakaj pa ne! Pozabile smo na priljubljena opozorila »Nikar se ne družite z domačini!« in se podale dogodivščini naproti.



Vsi smo se nekako natovorili v manjši avtomobil in fanta sta nas res odpeljala do vrtničnih nasadov, kjer je bil vonj nepopisno močan in poseben. V okolici Puškarja namreč vrtnice in ostalo cvetje gojijo za potrebe obredov ob jezeru in v bližnjih templjih. Odeti v dišeče cvetove vrtnic smo na koncu prispeli še do romskega naselja. Nasmihale so se nam ženske snežno belih zob, medtem, ko so moški že igrali na bobne in posebna trobila. Posedli so nas na tla in naenkrat se je okrog nas zbrala cela romska vas, pred našimi očmi pa so zaplesala tri prelepa dekleta, ki so se v ritmu glasbe vrtela in vrtela. Izvajale so tradicionalni radžastanski folklorni ples kalbeliya, ki izhaja iz puščave Thar. Glavna ženska iz vasi je na koncu za nastop želela prispevek, ko smo zbrale pogum, pa smo se plesalkam med vrtenjem v krogu pridružile še same. Oh, kako smešno smo se počutile. Me, velikanke, v primerjavi z njimi. Dan se je zaključil s smehom, domačina pa sta držala besedo in nas varno odpeljala nazaj do hotela. Konec dober, vse dobro. Zaupale smo srcu in doživele nekaj nepozabnega.  


*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v ponedeljek, 10. julija 2017. Preberite jih tukaj.