Sharafuddin Hashami

Za pravico se bom boril, dokler bom zmogel

V kavarni pri muzeju se dobiva nekaj dni po odprtju razstave Afganistan, slovenski pogledi, kamor je bil povabljen kot Afganistanec v Sloveniji. Povedal naj bi nekaj stavkov in prebral pesem A nisem zmogla afganistanske pesnice F. N. Saleh Noorzanyi (»… Hotela sem ugovarjati krutosti življenja, zavrnitvi ljubega, a nisem zmogla …«). Po nerodnem nesporazumu se je slovesnost zaključila tik pred njegovim prihodom na oder.

Tri tedne se je pripravljal na svoje tri minute, a so se mu v nekaj sekundah izmaknile. A življenje rado ponudi novo priložnost. Intervju priča o vsem nepredstavljivem, kar je Sharafuddin Hashami v rosnih 28 letih preživel.

Vrniva se na začetek, 28 let nazaj, nekam blizu trenutka, ko ste se rodili v to življenje.

Svojega rojstnega datuma ne poznam. Nisem se rodil v porodnišnici, temveč v gorah, sredi vojnega časa. Družina izhaja iz etnične manjšine Hazarov, begunci smo bili v lastni domovini. Otroštvo sem na begu z družino preživel v Pakistanu, Indiji, Tadžikistanu. Oče je zaposlen v vojski in njegova odločitev je bila, da se z družino vrnemo v Afganistan, kajti v svoji domovini je želel pomagati. Nekaj let je deloval v Kabulu, zdaj so ga premestili na misijo v provinco Farah, domov se vrne za en vikend na mesec.



Je vaša družina velika?

Imam dve mami, še enega brata in dve sestri. Oče je poročen z dvema ženskama, vendar smo vsi štirje otroci od iste mame. Drugega brata sem izgubil v vojni.

Mama mi je nekoč rekla: »Poslali te bomo v svet, da se boš naučil biti tiho, da ne boš jezikal.« Pa sem ji rekel, da nikoli ne bom tiho, ko gre za vprašanje človekovih pravic. Najbrž se ni zavedala, da mi je takrat napovedala prihodnost. 

Ste edini, ki ste ubežali? Po lastni odločitvi?

Edini, ja. Pravzaprav ni bila moja odločitev, vendar zaradi problemov v domovini tam nisem mogel ostati. Oče mi je predlagal, da odidem v Moskvo, kjer je on študiral, jaz pa sem se odločil za Evropo. Mislil sem, kot še večina drugih, da je Evropa sanjska, predstavljal sem si življenje brez strahu, svobodno, a sem kmalu spoznal, da je vse prej kot to. V resnici ima moja družina v Afganistanu več svobode kot jaz tu v Evropi. V čolnu, ki se je zlomil, sem 12 ur preživel v vodi med Turčijo in Grčijo, nisem vedel, ali bom preživel, zdelo se mi, je da bom umrl. Nato so me rešili Grki. V Slovenijo sem prišel po naključju. Ko sem policiste tu vprašal, kako grem lahko naprej, so mi rekli, da bom najprej tu ostal šest mesecev, nato me bodo izpustili. V centru za tujce v Postojni sem na azil čakal tri mesece. Nisem se počutil dobro, zato sem kasneje v upanju, da bo bolje, odšel v Italijo in Švico. Iz Švice so me poslali nazaj v Italijo in od tam sem se vrnil v Slovenijo. V Italiji je bila situacija še slabša, tam ni nobene socialne pomoči, ljudje spijo na ulicah.



Bi rekli, da ste naredili napako, ker ste se odločili za Evropo?

(Zavzdihne.) Ne. Življenje je igra. Mama mi je nekoč rekla: »Poslali te bomo v svet, da se boš naučil biti tiho, da ne boš jezikal.« Pa sem ji rekel, da nikoli ne bom tiho, ko gre za vprašanje človekovih pravic. Najbrž se ni zavedala, da mi je takrat napovedala prihodnost. Takoj po šolanju sem bil tri leta v afganistanski vojski skupaj z očetom. Moja družina ima do zdaj na srečo dovolj denarja za življenje, moji sestri sta zdravnici, brat študira elektrotehniko. A v Afganistanu je sicer v navadi, da se začnejo dečki boriti že pri desetih, dvanajstih letih. Družina mora preživeti, socialne pomoči ni. Če je doma deset otrok, je treba poiskati hrano za mamo, sestre.

Kakšna je bila vaša izkušnja v vojski?

Težka. Med drugim so me talibani za 40 dni zaprli, mučili. Skrinjo volilnih lističev sem namreč moral odnesti od glavnega mesta v provinco Farah, kar pomeni 24 ur vožnje. To je bilo moje delo, naloga, ki so mi jo dodelili; 48 ljudi se nas je peljalo z avtom, nad nami je letel helikopter Nata, ki nas je varoval, z nami je šla policija. A ko so mene in še nekatere druge zajeli talibani, nam ni nihče pomagal. Kasneje se je izkazalo, da je bil to politični plan. Po 40 dneh so naredili izmenjavo, izpustili so me, nato me je lastna vlada obsodila, da sem delal za talibane. Tako se to dogaja v Afganistanu, razlogi večinoma ostanejo nepojasnjeni. Po enem mesecu sem se vrnil domov, oče in druga mama, ki dela v parlamentu, sta pomagala, da so me izpustili. Takrat me je oče napotil v Rusijo, saj je vedel, da sem v domovini v veliki nevarnosti.

Poskušal bom, kolikor bom zmogel. Dokler se ne bom do konca utrudil ali umrl. Šestkrat so me spravili v zapor, ne da bi imel v kartoteki eno samo kriminalno dejanje. Popolno kršenje človekovih pravic po ženevski konvenciji. Vsakič sem v zaporu preživel več kot en mesec. Obravnavali so me slabše kot žival. 

Zakaj govorite z mano? Mama vam je vendarle toplo svetovala, da bodite tiho.

Vseeno upam, da bo to, o čemer bom govoril z vami, komu pomagalo. Ne le meni, tudi drugim ljudem v težkih okoliščinah. Od leta 2015, ko sem si zlomil roko, sem v azilnem domu na Viču. Sodišče mi je pred tem dalo dokumente, ki so mi omogočali izhode. Ko sem prišel na Vič, pa so mi izhode iz sobe prepovedali. Ko sem jih vprašal, kako je to mogoče, glede na dokumente, ki mi jih je dalo sodišče, so mi odgovorili, da je to njihova lastna odločitev, da si vsak dan lahko izmislijo nov zakon. Kako lahko nekdo mirno reče kaj takega? Je to sprejemljivo? Potem sem vendarle izhode dosegel. A že štiri leta čakam na odločitev države. Pravijo, da sem nevaren za ljudi in za državo, kajti iz azilnega doma so policiji poslali pritožbo.

Pa veste, zakaj?

Zato, ker nisem tiho. Ljudje pa pogosto nočejo slišati niti videti resnice.



Ste nevarni?

Škodujem lahko le sebi, ne drugim, a to iz lastne nemoči, obupa, ko je enostavno vsega preveč. Policisti so me pred dobrim mesecem brez identifikacije, brez najave, brez vprašanja ujeli, me napadli, pretepli. Ko sem jih na policijski postaji vprašal, kaj delam tu, so mi rekli, da ne vedo. Inšpektorica je poklicala policijo, naj me ujamejo. Če bi hotel, bi tam na tistem mestu obračunal z vsemi in nato še s sabo, tako kot je to storil begunec v Italiji, ki je mesec dni sredi trde zime zmrzoval noč in dan in enostavno ni zmogel več. A to ni moj način boja za pravico. Bojeval se bom v skladu z zakonom.

Se vam zdi vredno boriti se proti raznim sistemom?

Poskušal bom, kolikor bom zmogel. Dokler se ne bom do konca utrudil ali umrl. Šestkrat so me spravili v zapor, ne da bi imel v kartoteki eno samo kriminalno dejanje. Popolno kršenje človekovih pravic po ženevski konvenciji. Vsakič sem v zaporu preživel več kot en mesec. Obravnavali so me slabše kot žival. Ko so mi leta 2016 vzeli prostost, dvanajst dni nisem jedel niti pil, in ko je naposled prišel zdravnik, je ugotovil, da sem bil povsem na koncu. V nekaj urah bi umrl, a me je nekaj spet vrnilo v življenje. Ko sem v bolnišnici, kjer so me za silo oskrbeli, odprl oči, sem si od silnega obupa sam porezal roko. V vseh šestih primerih je urgentna sodba dokazala, da sem bil zaprt nezakonito. Nazadnje so me izpustili, ko so od pravnice, ki me pozna, prejeli pismo. Nato je prispela pošta upravnega sodišča, čeprav je bil moj primer na vrhovnem sodišču. A pred tem devet dni nisem videl nobenega inšpektorja, nihče se ni zanimal zame. V ostalih petih primerih so me izpustili kar tako. Brez dokumentov so me poslali na ulico.

Spoznal sem, da ni vse tako, kot se govori. Nihče od t. i. aktivistov ni bil pripravljen dati od sebe niti deset evrov in v trgovini kupiti nekaj hrane. Minilo me je takšno prijateljstvo. Življenje niso le besede. 

Nekaj časa ste bili tudi v Nemčiji, zakaj niste ostali tam?

Nekaj časa sem preživel v Nemčiji, kajti sredi noči so me ugrabili v sobi tu v Ljubljani policisti s čeladami. Ničesar nisem razumel, ko so me vklenili in me prepeljali v Frankfurt. A sem se vrnil. V Sloveniji se želim boriti za pravico, ne le svojo, temveč našo, afganistansko. Tu so nas zavrnili 99,9 odstotka. Nihče od uradnikov me nikoli ni vprašal niti, zakaj prosim za azil. Od leta 2014 do 2017. so pozitivno rešili le eno osebo.

Kako vidite svoja leta v Evropi? Težko si je zamisliti, kako te zaznamuje en sam mesec takšnega življenja. Koliko ste se spremenili v teh šestih letih?

To je zame velika lekcija. Najprej kulturni šok, nato še vse ostalo. Precej sem se spremenil. Trenutno sem brez identitete. V Afganistanu nimam več osebnih dokumentov, ker sem moral vse v originalu prinesti sem. Tu pa jih tudi nimam, ker so mi jih vzeli. Če jih dobim nazaj, lahko kjerkoli v Evropi dobim status. Ko sem jih vprašal, zakaj mi jih ne vrnejo, so mi rekli, naj napišem prošnjo na sodišče. Tu v azilu so stvari zapletene, na enem pogovoru sediš z enim odvetnikom, na drugem z drugim. Na sodišču dobiš tretjega in nikogar ne poznaš, oni pa tebe ne. Podajajo si me kot nogometno žogo. Nedavno sem slišal, da sem žrtev sistema. Če bi bila priložnost, da bi se vrnil v Afganistan, bi v trenutku odšel. Tam je moja domovina in ne glede na vse je tam moja družina. A zaenkrat tja ne morem, ni varno.



Ste redno v kontaktu z družino?

Šest let se nismo videli. Vsakih nekaj dni se slišim z mamo. Ona sicer ne ve, kje je Slovenija, je nepismena, vendar zelo močna ženska. Še vedno moja najpomembnejša ženska. Ljubezen je zame težka, po vsem, kar sem doživel. Iz srca jo lahko izpovem le mami. V otroštvu mi je ves čas prigovarjala, naj hodim v šolo in se učim. In naj se nikoli ne borim z manjšim ali šibkejšim od sebe. Da bo ponosna name, če se bom v življenju boril za prave stvari, za dobroto in pravičnost. V poštenega človeka me je vzgojila. Od očeta dobivam vso podporo, finančno, čustveno, psihološko, ne dolgo tega mi je rekel: »Odločil si se za Evropo, šest let se nismo videli, a če se boriš za pravico, te bom podpiral tudi še nadaljnjih deset let.« To me osrečuje in mi daje voljo do življenja. Kajti ne glede na razdaljo med nami v sebi nosimo isto željo.

Kdo tu v Sloveniji je dober z vami?

Ljudje. Veliko ljudi, ki jih srečujem. Rad preživljam čas v indijski restavraciji v centru, družimo se. V Ljubljani sem zdaj prost, imam prijatelje. Včasih sem veliko časa preživel v Rogu, vendar sem mnoge stike prekinil. Ogromno debat smo odprli in obravnavali. Ko smo se pogovarjali, so bili vsi veliki aktivisti. Govorili so, kaj vse bodo naredili, kako bodo pomagali. A od tega ni bilo nič. Mislim, da je treba tudi kaj narediti, ne samo govoriti. Spoznal sem, da ni vse tako, kot se govori. Nihče od t. i. aktivistov ni bil pripravljen dati od sebe niti deset evrov in v trgovini kupiti nekaj hrane. Minilo me je takšno prijateljstvo. Življenje niso le besede.

V vseh teh letih, odkar sem zapustil domovino, sem se obračal na Alaha, prosil sem na vse strani neba, a mi nihče ni pomagal. Ali verjamem v boga? Verjamem vase. Ko bom natančno spoznal sebe, bom spoznal boga. 

Imate trenutno kakšno vizijo, kaj boste?

Trenutno ne, le čakam, kaj bodo naredili z mano državni organi. Trenutno ne morem nič, niti delati niti se šolati. Brez dokumentov sem nič. Želim si živeti dostojno življenje. Rad bi se boril za dobro, pomagal ljudem. Ne poznam drugega življenja kot življenje begunca. Kot Hazar, pripadnik etnične manjšine, nikoli nisem imel pravic. Moj oče je bil veliko zdoma, tako da sem živel ves čas z mamo, ki je večino življenjskih bojev preživljala sama. Stric in starejši brat sta mi umrla pred očmi, ubili so ju na ulici. Ko je mama videla, kako so pokončali njenega sina, več kot mesec dni ni spregovorila. Štiriindvajset ur na dan je bila v šoku priklenjena na posteljo. Samo kričala je in v izčrpanosti zaspala in nato spet kričala. Dokler ji ni zmanjkalo glasu. Po dobrem mesecu dni se je začela sestavljati in je živela naprej. Kako ženska v Afganistanu preživi v tako težkih okoliščinah, je velika in pomembna tema. Tako kot je nujno obravnavati in razumeti, kako je preživeti ženski begunki, ki s štirimi majhnimi otroki prebeži v Evropo. To niso enostavne stvari, ki bi se jih dalo rešiti v nekaj stavkih. A je o njih treba govoriti, odpirati pot k rešitvam.

Verjamete v boga ob vsem, kar doživljate? Kje najdete notranjo moč, da preživite?

(Se zamisli.) Znotraj Hazarov je bilo veliko konfliktov, ljudje iste etnične skupine, vendar različne veroizpovedi, so se med seboj bojevali. Zaradi boga? (Me pomenljivo pogleda.) Do leta 2001 v Afganistanu nisem smel povedati, kateri veroizpovedi pripadam, kajti izmailci, pripadniki te islamske veje, smo bili obsojeni za krivoverce. Molili smo skrivaj. V vseh teh letih, odkar sem zapustil domovino, sem se obračal na Alaha, prosil sem na vse strani neba, a mi nihče ni pomagal. Ali verjamem v boga? Verjamem vase. Ko bom natančno spoznal sebe, bom spoznal boga. Nekateri molijo doma, potem pa gredo ven, se napijejo in delajo probleme. Jaz sem vedno enak, zunaj in znotraj, spoštujem zakon po svojih najboljših močeh. Ljudje, ki v sebi nosijo čisto srce, pravijo, da je božji tisti, ki je odkrit, pošten, ki pomaga ubogim. Ljudem, potrebnim pomoči. Strinjam se z njimi.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Konec tedna se v Ljubljani obeta že tretja vseslovenska konferenca o odnosih Ljubezen od A do Ž. S strokovnjaki na področju partnerstva bomo odkrivali odgovore na vprašanja, kako izboljšati in pozitivno vplivati na ljubezenske odnose v naših življenjih. Trem srečnežem pa podarjamo tudi vstopnice, da se bodo tega celodnevnega dogodka v Festivalni dvorani Ljubljana lahko udeležili v paru.

SODELUJ
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE