Slovenka v Indiji (23. del)

Z motorjem v višave

Če bi vedela, kakšne ceste naju čakajo na popotovanju po gorovju Himalaje, se na to dogodivščino verjetno nikoli ne bi odpravila. Poti, ki sva jih opravila, se uvrščajo med najnevarnejše na svetu. Ceste, ki vodijo v Himalajo, sestavljajo mreže neasfaltiranih, izjemno ozkih in spolzkih cest, v dolinah pod njimi pa lahko šteješ avtomobile, avtobuse in kamione, ki so strmoglavili v globino. Ne, če bi vedela, kam greva, se na to pot ne bi podala niti v sanjah!

Mož se še vedno rad pošali na moj račun, češ, kako sem jokala zadaj na sedežu. Si lahko predstavljate, kako zelo strah me je bilo? Pot iz Kočija do Čandigarha je z vlakom trajala dobrih 55 ur in v tem času sva izdelala okviren načrt in določila pravila. Recimo,  da ponoči ne bova nikoli potovala, ker je prenevarno zaradi cest in dejstva, da sem svetlopolta ženska in da sva (z)mešan par.



Najin motor je srečno prestal pot z vlakom, napolnila sva tank, nanj natovorila vso prtljago, nadela čelado, komolčnike in kolenčnike, se poljubila in odpravila na noro dogodivščino. Navigacije nisva uporabljala, če sva potrebovala nasvet, sva povprašala voznike kamionov, in kmalu je postalo jasno, da je to najboljši način pridobivanja informacij. Pa tudi zamuden. Kadar sva se ustavila in so ljudje opazili, da za Indijcem sedi svetlopolta ženska, nekaj časa niso izustili ničesar, le buljili so vame. Zato sem čelado raje obdržala na glavi. Ugotovila sem tudi, da vozniki v Indiji spoštujejo drug drugega, si pomagajo in svetujejo na ozkih cestah, nakažejo, ali je pot pred njim varna.



Prvih nekaj dni so bile poti urejene, peljale so skozi čudovite gozdove, podobne našim v Sloveniji. Od sreče sem pod čelado vsake toliko kar zavriskala, kajti v meni so vreli adrenalin, sreča in hvaležnost, da lahko doživljam nekaj, kar ni dano vsakomur. Gladko sva vijugala od ene točke do druge, do sončnega zahoda vedno našla prenočišče in zgodaj zjutraj poskušala nadaljevati pot naprej.



Počasi sva se začela vzpenjati, gozdovi so izginjali, cesta je postajala vse bolj ozka in blatna. Bližala sva se prvemu prelazu, Rohtangu, na nadmorski višini 3978 m. Cesta je vijugala strmo navzgor, motor se je vse težje vzpenjal, saj sva bila dobro natovorjena z osebno prtljago z računalnikom vred, moj pogled pa je uhajal dol, kamor lahko hitro zdrsneš čez nezavarovan rob. »Jaz grem naprej peš! Ustavi, rada bi skočila dol. Kar sam pojdi!« sem vpila. V roki sem stiskala fotoaparat, s katerim sem vestno dokumentirala celotno pot. Cesta je bila izjemno mokra, saj se je topil sneg z vrhov Himalaje in v potokih lil navzdol, kolo motorja se je vrtelo v prazno in blato nosilo naokoli, umazana sva bila do vratu. Partner je komaj čakal, da požene v hrib, saj je o tem sanjal vse življenje in pod dvignjeno čelado si lahko videl iskreče oči in snežno beli nasmeh. Zavpil je »Draga, snemaj!« in se pognal. Tekla sem za njim, snemala, fotografirala in molila, da se ne zvrne kam, in ko sem zadihana prilezla na vrh, me je pričakal zadovoljen s cigareto v ustih. Meni je bilo vseeno, ali sem posnela ali ne, pomembno je bilo, da se je vse končalo srečno in da lahko greva naprej.



Tako sva vsak dan prevozila več sto kilometrov. Tudi višinska bolezen naju je doletela in imela sva srečo, da sva na 5000 metrih naletela na dva indijska para, ki sta prav tako potovala z motorjem, in sta nama dala tablete in vodo, katere nama je prav tako zmanjkalo. S popolnim občudovanjem in spoštovanjem sva vijugala naprej po vznožju Himalaje. Pred nama so se rušile ceste pod večtonskimi skalami, ki so mogoče nekaj minut pred nama priletele z vrha na cesto. Tudi plazovi so odnašali ceste, ampak tega na srečo nisva nikoli doživela od blizu.



Enkrat naju je sredi poti ujel močan dež. Nevihto sva preživela v šotoru mlade družine in se pozno popoldne vseeno odločila, da se odpeljeva naprej proti cilju. Nikoli ne bom pozabila občutka majhnosti, ko sem se ozrla nazaj, pogled je bil neverjeten. Mogočni vrhovi Himalaje so se svetili v mesečini, ki nama je kazala pot, in kot nalašč se je naenkrat ustavil motor, ugasnile so luči, postala je trda tema in izgubila sva ravnotežje. K sreči sva se hitro pobrala in nadaljevala proti lučem v daljavi. Šotorom, kjer naj bi prenočila.



Tudi jokala sem. Ne od sreče, od strahu, ali bova preživela dan. Ob vsakem templju, mimo katerega sva se peljala, sem tiho molila. Ali nama bodo vreme in ceste naklonjeni? Vmes so nama odpovedale zavore, tako tudi zadnji amortizer, in v takem stanju sva prevozila kar dobrih 300 km. Počil nama je tudi nosilec za prtljago, a sva le prilezla na prelaz Khardungla, na nadmorski višini 5359 m. Do naju so pristopili vojaki, se želeli fotografirati z nama in nikakor niso mogli verjeti, da sva opravila pot z motorjem v takem stanju. Pozneje sem ogovorila skupino Nizozemcev, ki so prav tako potovali z motorji, in jih prosila, ali lahko naložijo najino prtljago v njihov kombi, dokler ne doseževa cilja, čudovitega mističnega jezera Pangong tik ob meji s Tibetom. Potovati brez prtljage! To je bilo nekaj čisto drugega!



Na poti sva srečala veliko motoristov, saj je ta adrenalinska pustolovščina zelo priljubljena tako med Indijci kot tujci, po istih poteh pa so meje vzdržljivosti premikali številni kolesarji. Kako hvaležna sem za to neverjetno izkušnjo, za pogum in odličnega voznika motorja, ki mu marsikdo ne seže do kolen. Hvaležna, da je narava pazila na naju in nama pred seboj razprostirala neverjetne razglede, o katerih lahko samo sanjamo. In odločena, da to isto pot ponoviva še enkrat.




*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v petek, 15. septembra 2017.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Če cenite ročno delo, vam snovalka čevljev Ajda Tadel podarja unikatne, pisane usnjene copate po vaši izbiri. Odgovorite na nagradno vprašanje in z malo sreče bo nagrada vaša.

SODELUJ
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE