Bližina se ustvarja v trenutkih ranljivosti. Ko odpremo vrata v svoj svet in damo drugemu vedeti, da je tam dobrodošel. Ameriška raziskovalka čustvovanja in dojemanja samega sebe, dr. Brené Brown, sicer Teksašanka, je na zemljevid odprtega pripovedovanja o človeških življenjih postavila dva pojma, in sicer ranljivost in sram. Pojma, ki bi se jima na prvo žogo najraje izognili, če le ne bi vedeli, kako pomembna sta. Ko je spraševala ljudi, kaj zanje pomeni pokazati ranljivost, je pogosto slišala odgovor: »Ko pokažem partnerju, da si želim spolnih odnosov.« A ob tem pozabljamo, da tiste prave, čustvene, duhovne intimnosti ni mogoče živeti ravno brez ranljivosti, doživljanje katere je danes velik osebnostni primanjkljaj predvsem zato, ker tega dela sebe preprosto ne znamo zares pokazati.

Ranljivost pomeni biti iskren do tega, kako se počutiš, česa se bojiš, kaj potrebuješ in kako, če sploh, prosiš za pomoč. Je lepilo, ki dva človeka drži skupaj, vendar ga preredko uporabljamo. In če ni ranljivosti, ne more biti radosti. Po njej pa vsi hrepenimo.



Sprejmi vse svoje koščke

In smo že pri zgodbi, ki si jo pripovedujemo. Ko zanikamo svojo, nas določa. Ko si jo (pri)lastimo, ji lahko narišemo pogumen, nov epilog. Kaj pravzaprav to pomeni, kaj naj bi naredili? »Ne moremo se pretvarjati, da v zgodovini naše družine ni odvisnosti ali duševnih težav, če si želimo živeti bolje ter na svoje otroke prenesti iskrenost in pomembnost mentalnega zdravja,« piše. »Sprejeti moramo svoje padce in napake, da bi iz njih lahko zrastli. Da, težko je, a ko enkrat stopimo na to pot, nam pomaga osvoboditi 'duha' kreativnosti, ki ga vsi nosimo v sebi. To početje ni udobno, a pogum običajno nikoli ni. Če si lastiš svojo zgodbo, pomeni, da si zvest resnici. Ta te začne preobražati tako v zasebnem kot profesionalnem življenju.«

Moč preobrazbe

Individualna človekova zgodba ni izčrpnih podatkov polna zgodovina vsega, kar se ti je kdaj zgodilo. Naše zgodbe so osredotočene na bistvene dogodke, ki jih moramo osmisliti, in nas tudi najbolj oblikujejo. Za nekoga je lahko izkušnja tega, da so ga kot otroka preprosto vrgli v vodo, da bi splaval, odlična iztočnica za delo vztrajnega podjetnika recimo, za drugega lahko taisti dogodek kasneje živi v njem kot sovraštvo do vsega, kar plava po morju, in nezaupanje avtoritetam.

Dr. Dan McAdams z ameriške univerze Northwestern preučuje t. i. narativo identitete že 30 let. Osebe, s katerimi je govoril, da bi izvedel več o njihovi osebni zgodbi, ki si jo pripovedujejo, je prosil, naj premislijo o svojem življenju in v njem najdejo epizode, dogodke, ki jih razumejo kot najvišjo točko v njem, ter one, ki jih doživljajo kot nizke. Nato jih je pripravil k premišljevanju o lastnih prepričanjih in vrednotah. Na koncu jih je poprosil, naj skušajo prepoznati rdečo nit, ki se vleče skozi vse njihovo življenje.



Želje majhne deklice

McAdams je ugotovil, da ljudje, ki verjamejo, da so imele njihove izkušnje globlji smisel, živijo življenje globine, skupnosti in prizadevanja. Ljudje, ki se čutijo poklicane, da prispevajo svoj delež k družbi, generacijam, ki prihajajo za njimi, o svojih življenjskih dogodkih govorijo kot izkušnjah prehoda iz nečesa, kar so doživljali kot slabo, v izkušnje, ki so postale dobre. Govori o moškem, ki je odraščal v hudi revščini, a je bilo ravno to tisto, kar ga je oblikovalo v zavedanje pomembnosti ustvarjanja zaupne bližine v družini, ki si jo je ustvaril sam. Govori o ženski, ki je mnogo let skrbela za hudo bolnega partnerja. In čeprav je bila izkušnja tudi polna groze, jo je ravna ona pripeljala do tega, da se je spomnila, česa si je tako zelo želela, ko je bila deklica. Postati medicinska sestra. In je šla po tej poti.

Semena preteklosti

Na drugi strani obstajajo t. i. strupene zgodbe brez presegajočega trenutka doumetja vrednosti svoje osebne zgodovine. McAdams govori o ženski, ki je rojstvo otroka doživela kot vrhunec svojega življenja, a nikoli ni presegla trpljenja ob boleči izgubi soproga tri leta kasneje. Radost ob rojstvu je zastrupila tragedija. In nikoli ni naredila koraka naprej.



Ena bolj revolucionarnih idej v psihologiji in raziskovanju učinkov psihoterapije je zamisel, da je mogoče spremeniti pogled na svoje življenje, ga znova interpretirati, spremeniti, čeprav obstajajo neizpodbitna dejstva, ki kažejo na to, kaj se nam je zgodilo. Tukaj se pokaže pomembna vloga terapevta: ljudem pomaga doumeti, da imajo nadzor nad svojim življenjem. Ne nad tem, kar je bilo, gotovo pa nad tem, kako storjeno doživljajo. Sposobnost, ki se je je mogoče naučiti, in sicer da iz semen preteklosti vzgojiš smisel, ljudi pripravi k tolikšni spremembi življenjskega sloga, da jih ta vseskozi nagrajuje in daje občutek, da je svet vendarle varen. Spreminjanje razumevanja svoje osebne zgodbe počasi, korak za korakom, ustvarja pozitivno podobo o samem sebi. Nujna posledica pa je vsakdan, ki ima svoj namen, večji od individualnih koščkov morebitne žalosti. Če se tako odločimo, nas ne bodo zastrupljali v prihodnje. In živeti dobro, mar si tega ne želimo vsi? Škoda je le, da nam osebno življenje pogosto kaže, tako vsaj verjamemo, da nad tem, kako se počutimo in gledamo nase, nimamo nobenega vpliva. Če je bilo grozno, ne more postati bolje? Smo, kakršni smo se rodili in kakor smo odraščali, v kar smo verjeli? Ne, čas je, da vsi postanemo samosvoji pisatelji zgodbe lastnega življenja.