»Vsako poletje se znova zaljubim v Ljubljano. Res je najlepše mesto na svetu, pa sem veliko prepotovala. Ne samo da se spremeni v oder, zdi se mi, da ima tako posebno energijo, ki pomirja in razburja hkrati. Skušam jo kar se da izkoristiti, pa vendar vedno premalo. Moj drugi dom, Gorica, prav tako poleti kar vleče na plan. Sem preveč nemiren človek, da bi se utegnila dolgočasiti.
Ne spomnim se, kdaj, če sploh, sem letovala z agencijo. Zdi se mi, da je pomemben in vznemirljiv del potovanja ali počitnic tudi načrtovanje, zato se ga najraje lotim sama in ob tem neznansko uživam. Zame je idealen oddih od doma, kamor se seveda neznansko rada vrnem, oddaljen vsaj eno celino, z nahrbtnikom na ramenih in z ljudmi, ki imajo čisto drugačne težave kot jaz, čisto drugačen pogled na svet, odnose, naravo, bogove. V okoljih, kjer ne poznajo stresa, kjer te med pogovorom gledajo v oči, in ne v svoj telefon, še bolje, ga sploh nimajo. Posedajo pred svojimi kolibami ali na plaži in ne razumejo, zakaj bi se komu moralo muditi in kam, se čudijo čisto običajnim zgodbam iz mojega življenja in jaz se čudim njim. To je oddih, odklop in prek drugih kultur spoznavanje sebe in poglabljanja vase. No, pa moj Bol. Tja me vsako poletje, že dvajset let, nekaj pokliče. Tam sva se z možem tudi spoznala in tja se z veseljem vsako poletje vračava. Tudi letos, z malim Premom.«