Dnevi teka so za vami, so mišice še razbolele?

Letos so posledice še hujše, že drugi dan akcije sem namreč dobil vročino 38,5 stopinje, zato nisem več čutil, kaj vse me boli (smeh).

Letos gre zbrani denar Hiši zavetja Palčica. Kaj jim boste s svojimi pretečenimi kilometri omogočili?

Ti otroci pridejo v Palčico brez vsega. Zelo pomembno je, da preden gredo naprej v rejniško družino, dobijo v tem domu vse, kar se lahko tako majhnim otrokom da. Pa tudi sam dom potrebuje nekaj obnovitvenih del, predvsem pa nova igrala za otroke. Najpomembneje pa je, da ko bodo ti otroci odšli v rejniške družine, bodo s seboj odnesli vsaj en kovček s svojimi novimi stvarmi, oblačili, igračami in podobnim. Da imajo občutek, da jih imajo lahko odrasli še vedno radi in da bo za njih v prihodnosti poskrbljeno.

Vse te zgodbe so me pripeljale do pregorelosti, do tesnobnih in paničnih napadov. Šele po več letih sem se naučil te močne občutke spraviti v predal, ki ga ne odpiram več. Takih zgodb sicer ne pozabiš nikoli, a pomembno je, da greš še isti dan s svojim življenjem naprej.   

Zdi se, da takšna akcija ne bi mogla delovati, če se člani vašega uredništva ne bi dobro razumeli. Ste res tudi prijatelji in ne le sodelavci?

Seveda. Mali koraki nisem samo jaz, Mali koraki so ekipa, ki želi nekaj spremeniti, smo sodelavci, ki se zavedamo svoje družbene odgovornosti in vedno stopimo skupaj.

Kakšne načrte imate za akcijo Mali koraki v prihodnje?

Mali koraki bodo večna stvar, vsaj kar se mene tiče. Moje poslanstvo je pustiti pečat v družbi.



Kot novinar se ves čas srečujete z žalostnimi zgodbami, ste našli kak način, da na to popoldne pozabite, da vas ne prizadene preveč?

Sprva sem imel veliko težav, vse te zgodbe so me pripeljale do pregorelosti, do tesnobnih in paničnih napadov. Šele po več letih sem se naučil te močne občutke spraviti v predal, ki ga ne odpiram več. Takih zgodb sicer ne pozabiš nikoli, a pomembno je, da greš še isti dan s svojim življenjem naprej.

Novembra boste izdali knjigo Slovenci v dnevnih sobah. Od kod ideja? Vas je navdihnila facebook stran Humas of New York?

Za knjigo me ni navdušil projekt Humans of New York, je pa res, da je soroden. A v svojem izražanju ne kopiram stvari. Projekt Slovenci v dnevnih sobah je nastal iz doživljanja družbe skozi moje oči. Gre za zgodbe ljudi. V primerjavi s Humans of New York so Slovenci v dnevnih sobah veliko bolj intimni in osebni. V dnevnih  sobah smo iskreni, smo točno to, kar smo, tam ni igre. Drugače bi bilo, če bi ljudi poslikal sredi ulice, oni pa bi mi zaupali eno svojo zgodbico. Ko te nekdo spusti v svoj intimni prostor, pomeni, da ti zaupa. In pri takem projektu je to najpomembnejše.

Težavo sem imel le pri homosekusalnih parih, pri katerih se eden ni želel izpostaviti. Šest mesecev sem iskal par, ki se je želel izpostaviti.   

Kako ste izbrali ljudi, ki bodo predstavljeni?

V desetih letih novinarstva sem bil v vsaj tisoč slovenskih domovih. Ljudje so se mi vedno zaupali in mi povedali svoje življenjske zgodbe. Kaj kmalu sem ugotovil, da se dejansko nihče ne zaveda, kako zanimiv je, kako zanimivo življenjsko zgodbo ima. Vsak od nas je lahko nekomu navdih. Začutil sem, da se ne cenimo dovolj, da si večina misli, da smo nezanimivi in posledično smo zaradi tega tudi nesamozavestni. Zato sem se odločil, da bom to spremenil. Knjiga Slovenci v dnevnih sobah je prvi korak k temu. K dvigu samozavesti vseh nas. V njej so zgodbe, v katerih se bo našel vsak in upam, da bo skozi te zgodbe spoznal, kdo je. V tej knjigi je prostor za vse Slovenke in Slovence. Če bodo za, bodo v naslednjih izdajah dobili mesto prav vsi. V knjigo sem skušal umestiti čim bolj različne družine iz različnih koncev Slovenije.



So bili vsi pripravljeni sodelovati? Ste jih dolgo prepričevali?

Težavo sem imel le pri homosekusalnih parih, pri katerih se eden ni želel izpostaviti. Šest mesecev sem iskal par, ki se je želel izpostaviti.

Zakaj knjiga in ne le spletna stran ali facebook skupina?

Ker ima knjiga drugačen doseg. Na facebooku in instagramu, kjer gradim veliko skupnost, se zlahka zgodi, da kdo spregleda zgodbo, predvsem pa jo prebere v nekem trenutku dneva, ko si utrga le nekaj trenutkov in je po vsej verjetnosti ne doživi v vsej širini. Knjiga je drugačna. Pomembno je izpostaviti, da to ne bo tanka knjiga, govorimo o knjigi z 250 stranmi večjega formata s trdimi platnicami, oblečenimi v blago in fotografijami na izredno visoki ravni. Gre za umetnostni izdelek, ki bo predstavil Slovence leta 2017. Bo relikvija, ki bo v prihodnosti služila kot zrcalo, kdo smo bili Slovenci leta 2017.