Slovenka v Indiji (7. del)

Vrnitev v Indijo

Pred dnevi sem pospravljala predale svoje sobe na domu mojih staršev in našla škatlo, v kateri so bili spominki s prvega potovanja po Indiji. Vanjo sem shranila vsak kamenček, vrvico, listek, celo napol preperelo škatlico vžigalic. Na dnu sta celo ležala stara izpiska letalskih vozovnic do Delhija, kamor sem odletela tri leta po svojem prvem stiku z deželo, ki mi je tako segla v srce.

Med prvim in drugim obiskom Indije se je zgodilo veliko, za ponovno potovanje pa je bilo treba prihraniti kar nekaj denarja. Našla sem prvo redno zaposlitev, ki mi je bila v veselje in predvsem izziv, bila sem v resni partnerski vezi, imela veliko prijateljev, življenje je teklo po ustaljenih tirih. Spomnim se, da je steno takratnega stanovanja v Ljubljani krasila ogromna fotografija, moja prva, ki sem jo naredila v Varanasiju na letališču. Uspelo mi je ujeti trenutek, ko je pred izhodom letališča stala gruča moških, pogled vseh pa je bil usmerjen vame. Neštetokrat smo s prijatelji stali pred njo in vsak zase šteli brkate postave ujetih gospodov. Vsakič znova smo odkrili nov rezultat. Nekaterim ni bila všeč, celo malce srhljiva se jim je zdela, meni pa je bila vsakdanji opomnik, da me Indija čaka.



Tri leta so minila, da sem zbrala pogum in se odpravila nazaj. Tokrat v lastni režiji. Želela sem izkusiti, kako je potovati brez pastirja. Kako je, ko moraš sam organizirati celo pot, od prevoza do prenočišča, in se pogajati za vsako rupijo. Biti sam v tako ogromni neznani deželi. Ali bo še vedno tako lepo kot prvič? Takšne misli mi niso dale miru, in ko mi je končno uspelo pripraviti nahrbtnik, se mi je na potovanju pridružil tudi partner.



Prvih nekaj dni sva preživela v Delhiju, kjer sva se soočala z dolgimi urami čakanja in prerivanja na železniški postaji ter tekom z enega okenca na drugega. Ko nama je uspelo uskladiti želje s časom, ki sva ga imela na razpolago, sva se napotila v Puškar in Varanasi, kraja, ki sta me že ob prvem obisku tako navdušila. Za konec pa sva pustila rajske Andamanske otoke, ki skupaj z Nikobarskimi predstavljajo skupino 576 otokov, lociranih v skrajnem južnem predelu Bengalskega zaliva v Indijskem oceanu, kar 26 izmed teh pa je še vedno nenaseljenih in neokrnjenih.



A najprej nepozabna vožnja z vlakom do Puškarja. Najina sedeža sta bila tik pod klimatsko napravo, ki naju je ohladila, pa tudi prehladila. Na tej sedemurni poti sva bila kar polovico časa tiho, v mislih pa premlevala, ali sva se sploh vkrcala na pravi vlak. Moj partner je strmel skozi okno, mimo katerega so švigala posušena drevesa, neskončna ravnina, sem in tja pa še kakšna postava v pisanem sariju. »Pa kam hudiča me pelješ?!« je nelagodnih oči izdavil. »Počakaj, saj boš videl!« sem ga pomirila. In res sva srečno prišla na želeni cilj. V Puškarju sva z železniške postaje do hotela ujela taksi. Usoda je hotela, da si ga deliva z angleško popotnico. Zaklepetali smo se in zaupala nama je, da je modna oblikovalka, ki večino leta preživi v Indiji, v Puškarju pa ima svoj studio, kjer ji šivajo oblačila. Kako krasno se mi je zdelo, da je kaj takšnega sploh mogoče. Kako zelo pogumna je, da potuje sama, sem pomislila in opazila, kako zelo srečna in lepa je bila. Živela je svoje sanje. In to v Indiji! Tako kot jaz, deset let kasneje.



V hotelu pa pravi kaos. Ko sva prišla do recepcije, je tam nastala cela kolobocija. Francoski par, zelo očitno pod močnim vplivom prepovedanih substanc (ki v Puškarju, hipijevskem mestecu, pravzaprav niso nedovoljene) nikakor ni želel zapustiti hotela in Bablu, šef recepcije, je zaljubljenca skoraj na kolenih rotil, naj si prenočišče poiščeta drugje. Naporna misija, da ju vržejo iz hotela, je na koncu le uspela, a prav komično sva zasanjana Francoza, bosa in v svojem svetu, s partnerjem naslednje dni še videla tavati po mestu.



Resnično preizkušnjo sva doživela na poti do Andamanskih otokov. Sprva vse do odhoda niti nisva bila povsem prepričana, ali sta letalski vozovnici, ki ju drživa v rokah, veljavni ali ne. Iz Varanasija sva se najprej z vlakom odpravila v Kalkuto. Vožnja je trajala dolgih 15 ur, pot pa sva si delila z mišmi, mladimi družinami, nekajmesečnimi dojenčki in Indijci, ki so nenehno rigali, prdeli in smrčali. Svojstvena dogodivščina indijskega potovanja z vlakom. Po prihodu v Kalkuto sva se takoj odpravila na letališče. Čeprav naju je let čakal šele naslednje jutro, sva nestrpno preverila, ali sta najini letalski vozovnici pravi. Vse je držalo. Lahko bi si oddahnila. Pa sva močno deževno noč preživela na letališču. Ure so se vlekle, kratkočasili pa so me pogledi na stevardese v prevelikih čevljih in pisane sarije, ki so švigali mimo naju. Tik pred vkrcanjem na letalo sva proti jutru na naslovnici časopisa opazila velik rdeč naslov, ki je opozarjal na močan ciklon vzdolž obale Kalkute. Skoraj bi me kap, a nama ni preostalo drugo, kot da sedeva na letalo.



Ne glede na težave je bila lekcija tokratnega potovanja prepustiti se. V Indiji namreč ne moreš mimo tega, da te nekje nekdo ne prinese naokoli. Naj bo to voznik rikše, ki te pripelje nekam, kamor sploh nisi želel, ali naključni mimoidoči, ki v tvojih rokah opazi 'popotniško biblijo' Lonely Planet, prvi znak, da si v Indiji prvič in da rabiš pomoč. Če ti uspe prestati vse to z mislimi, da bo vse v najlepšem redu, se ti obeta nepozabna dogodivščina. Odprte oči in odprto srce pa ti nasproti pripeljejo čudovite ljudje in sorodne duše, domačine ali popotnike. Meni je to potovanje prineslo nove prijatelje, s katerimi smo v stiku še danes, dojela pa sem tudi, da Indija ni za vsakogar in da moram naslednjič na pot popolnoma sama. 



*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v petek, 21. julija 2017.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Če cenite ročno delo, vam snovalka čevljev Ajda Tadel podarja unikatne, pisane usnjene copate po vaši izbiri. Odgovorite na nagradno vprašanje in z malo sreče bo nagrada vaša.

SODELUJ
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE