Milena Kristan - Špela

Vedno sem delovala na lastno pest in vest

Upokojena zdravnica Milena Kristan, bolj poznana kot Špela, se že dobra štiri desetletja vrača v Nepal, ki je postal njena druga domovina, prebivalci te himalajske dežele pa njeni pacientje. Že v sedemdesetih se je s svetlobno hitrostjo širil glas o beli zdravnici na poti v odmaknjene gorske vasi, kjer se je s slovenskimi izkušnjami odlično znašla v morju nepalskih zdravstvenih težav, zadnja leta pa se vrača v Chialso, kjer v majhni ambulanti domačinom zagotavlja osnovno zdravstveno oskrbo in se trudi za higiensko revolucijo.

Marsikdo reče, da je Nepal prvič obiskal zaradi gora, vrača pa se zaradi ljudi. Je tako tudi pri vas, ki se v preddverje Himalaje vračate že več kot štirideset let?

Vračam se tako zaradi ljudi kot zaradi gora. Zadnja leta je res manj gora in več ljudi.

Vem tudi za zdravnike, ki so hodili na odprave in bili zelo dobri zdravniki, a v Nepalu povsem izgubljeni, ker so bili navajeni na pomoč sestre, tukaj pa moraš vse narediti sam. Ne smeš biti občutljiv. 

Kako se je vnela ta nepalska ljubezen?

Prvič sem Nepal obiskala leta 1972, ko smo šli s čarterskim letalom iskat člane alpinistične odprave na Makalu, takrat smo bili v Katmanduju le pet dni. Na prvem trekingu sem bila leta 1975, ko smo sledili članom naslednje alpinistične odprave pod Makalu. Vračali so se že z vrha, ko smo se srečali, in sem pomagala zdravniku Damjanu Mešku, da je oskrbel omrznjene. Naslednjič sem se vrnila leta 1989, ko smo se s prijatelji odpravili na treking okrog pogorja Anapurne, nato spet 1990. in 1992., kosem šla okrog Anapurne uradno kot zdravnica s skupino policistov. Od takrat hodim le še s prijatelji. Vedno je bil zraven Mikec (Kazimir Drašlar - Mikec, op. p.), nekajkrat sem šla tudi sama; dvakrat v Langtang, najlepši pa je bil 42-dnevni treking po dobršnem delu poti, ki jo je Zoran Jerin opisal v knjigi Vzhodno od Katmanduja.



Povsod se je verjetno hitro širil glas, da je na poti zdravnica?

Pri prvih trekingih, še posebno na poti pod Makalu, ko je bil to res še zelo odročen del, je šel glas hitro naokrog in tako je en možak ob poti čakal teden dni, ker je slišal, da prihaja bela zdravnica, kot so mi rekli. Takrat so me hoteli tudi ukrasti. Neka ženska me je odpeljala domov, češ da je njen sin bolan, ko sva vstopili v leseno hišo, pa je zaklenila vrata in poklicala sina, da se bom poročila z njim, ker oni potrebujejo snaho, vas pa zdravnika. Postalo je že prav neprijetno, a so me fantje poiskali in rešili in od takrat je vedno šel vsaj eden z mano.

S kakšnimi težavami so se ljudje v teh odmaknjenih vaseh obračali na vas?

Od kroničnih bolezni do poškodb ... Nekoč je mlajši možakar stopil na kukri (tradicionalni ukrivljen nepalski nož, op. p.) in si prerezal stopalo. V takšnih primerih si ne upam šivati, ker sem tam takrat, naslednji dan pa ne več, zato sem uporabila steristripe in jim pustila nekaj materiala za preveze. Na poti okrog Anapurne smo srečali tri konjenike, enega z razbito arkado in preluknjano roko. Neverjetno veliko bolečine prenesejo, niti trenil ni, ko sem mu čistila rano in ga oskrbela, Mikec mi je navadno vednoasistiral. Ko sta se nekoč stepla nosača, so sredi noči prišli pome, da ima eden razbito glavo. Prepričana sem bila, da je nezavesten, zato mu nisem dala anestezije, a ni niti trenil. Še injekcijo antibiotika sem pripravila; ko pa smo mu hoteli potegniti hlače z riti, je skočil pokonci. Šele na grožnjo policista mi je dovolil dati injekcijo v zadnjo plat. Zelo so tudi uvidevni. Ko smo šli pod Kangčendzengo, Mikec, travmatolog Andrej Baraga in jaz, smo imeli na jasi kosilo in od daleč opazili človeka, a šele ko smo se odpravljali, smo videli, da je porezan. Počakal je, da smo pojedli in pospravili. Veliko je poškodb. Po fakulteti, ko sem že delala, sem šla za tri mesece na prakso na travmatologijo in se marsikaj naučila, kar mi je prišlo prav v takšnih primerih.


Kako je bilo biti vržen v morje nepalskih zdravstvenih težav s slovenskimi izkušnjami in omejenimi možnostmi in materialom?

Vedno sem imela s seboj zelo veliko materiala, da mi ga ni nikoli zmanjkalo. Drugo so kronične bolezni; ko bi potreboval EKG ali rentgen, je malo teže, pa tudi akutne okužbe so pogoste. Zaradi slabe higiene imajo predvsem otroci na koži gnojne izpuščaje. V ambulanti v Chialsi, ki je precej dobro opremljena, je kljub vsemu veliko improvizacije in kompromisov. Pred časom je prišla mlada zdravnica, da bi mi pomagala tri mesece, a je po enem tednu odšla, ker ni zmogla.

Ste se kdaj tudi vi, kljub strokovni podkovanosti, počutili povsem nemočno?

Niti ne. Vsaj osnovno sem naredila, potem pa jih, tako na trekingih kot v ambulanti, napotila do prvega zdravnika oziroma bolnišnice. Pri garjah se vse kar cedi, rane so gnojne in nič ti ne pomaga, če človeka pozdraviš, sploh če so to otroci, saj vemo, da je treba pri garjah zamenjati vso obleko – oni pa imajo le eno –, posteljnino, ležišče, doma morajo vsi uporabljati mazilo. V ambulanti pri šoli v Chialsi je pogosta epidemija garij; znebim se jih, potem so počitnice, otroci gredo domov in jih spet prinesejo. V internatu je več kot 50 otrok in imajo za umivanje samo dve pipi in dva tuša, zato težko zahtevam, da si morajo pred obrokom vsi umiti roke, saj bi to trajalo pol ure. Jeseni se bomo najprej pogajali, da morajo to urediti, saj veliko bolezni izvira iz higiene. Najdeš še kakšno tuberkulozo, razne infekcije, od kožnih do uroinfekcij, pa angine, zaradi dima imajo težave z očmi.



Še kot zaposleni na ljubljanski dermatovenerološki kliniki ste delovali kot »zdravnica brez meja«, čeprav ne pri mednarodni humanitarni nevladni organizaciji, ampak na lastno pest in vest.

Vedno na lastno pest in vest. Res pa sem izprosila kakšna zdravila, sanitetni material, si na kliniki sposodila inštrumetarij in ga potem vrnila.

Kdaj se je rodila ideja o medicinski ambulanti v Chialsi in kako?

Leta 2010 sem že na začetku trekinga zbolela, začela kašljati, dobila vročino, a vseeno pririnila do zadnjega samostana na višini štiri tisoč metrov. V samostanu, kjer smo med vzponom vsi štirje dan in pol pošteno delali, da smo pregledali vse nune in domačine, so zame skrbeli pet dni, nato sem zelo slabotna sestopila. V Boudhanathu v Katmanduju je menih iz samostana v Kopanu vsak dan prišel do mene, me spravil na noge, prisilil, da sem kaj pojedla, me peljal k zdravniku. V zahvalo sem ga leta 2011 povabila v Slovenijo, predstavil je tudi budizem, obredno petje in plese. Ko smo obiskali Bled, so Janeza, prijatelja iz Radovljice, poklicali iz humanitarne skupine Bejž če uejdeš iz Pivke, ki hodi po svetu in po misijonih prekriva strehe. Pripravljeni so bili financirati tudi nekaj v Nepalu in z menihom v Kopanu smo se uskladili, da bi postavili ambulanto v Chialsi. Nekaj denarja smo še izprosili pri slovenskih donatorjih in leta 2012 so jo zgradili, leto pozneje sem že šla prvič delat tja. Za opremo so nekaj denarja zbrali tudi Nepalci, ki živijo v Sloveniji. Potres leta 2015 je veliko bolj prizadel internat, tudi šola je bila tako poškodovana, da so jo morali podreti in postaviti novo. Povečalo se je število razredov, spet je veliko otrok, več kot prej, in letos upam, da nam bo uspelo do konca urediti tudi ambulanto, saj je imela prednost streha nad glavo za otroke.


Kje je Chialsa, kakšna ambulanta je to, komu je namenjena in kakšno zdravstveno oskrbo ponuja?

Chialsa leži nad Sallerijem, upravnim središčem regije Solokhumbu. Zraven je majhno letališče, sicer pa do Sallerija prideš po celodnevni mučni vožnji z džipom iz Katmanduja, naprej pa peš. Tam je zdaj okrog 150 šolarjev, več kot 50 jih je v internatu, kjer imajo prenočišče, hrano in uniformo. Ambulanta je nad tem kompleksom, tako da imam krasen pregled. Kadar ga otroci polomijo, najprej pogledajo, ali jih vidim. Kadar pridem, prve dni prinorijo od vsepovsod pokazat stare praske in vse drugo. Kakšne poškodbe in manjše rane oskrbim sama, s steristripi ali jih zašijem, pri zvinih ali celo zlomih pa jih pošljem v Phaplu, kjer je manjša bolnišnica in smo dogovorjeni za rentgen in EKG. Odkar hodim v Chialso, tam dela tudi Tibetanec, priučen zdravstva, da med mojo odsotnostjo poskrbi za osnovne stvari, a še mora pridobiti dosti znanja in izkušenj.

Planinska zveza Slovenije in ljubljanska medicinska fakulteta sta lani prevzeli častni patronat nad to zdravstveno postajo; na prakso iz urgentne medicine v Chialso naj bi odhajali tudi slovenski študentje medicine. Je bil narejen kakšen korak naprej?

Planinska zveza in medicinska fakulteta sta prevzeli patronat, ker v Chialso prihajajo tudi ljudje iz sosednje doline in Sallerija, saj ambulanta ni namenjena le šolskim otrokom, ampak tudi odraslim. Nepalski častni konzul v Sloveniji, gospod Aswin Shrestha, se dogovarja za sodelovanje z njihovo medicinsko fakulteto in nepalsko medicinsko zbornico. Imam tudi dobrega prijatelja, mlajšega zdravnika iz Langtanga, čigar sestro sem sponzorirala; on se še eno leto specializira v Indiji, potem bo laže. Tudi sama ne bi smela tam tako dolgo delati, če nimam njihove licence, a bodo poskusili urediti začasno licenco zame oz. tistega, ki bo tam delal dlje.



Kako se zdravniki prilagajate drugačni kulturi, a ohranjate profesionalni odnos do dela?

Ljudje te drugače sprejmejo kot zdravnika, čeprav sem ženska, pred katero se, če je treba, tudi moški sleče, kar sicer ni samoumevno, ravno tako ženska, a v tem primeru se mora Tibetanec obrniti stran. Če imaš te ljudi res rad, potem vse to gre, ni ne vem kakšne razlike. Vem tudi za zdravnike, ki so hodili na odprave in bili zelo dobri zdravniki, a v Nepalu povsem izgubljeni, ker so bili navajeni na pomoč sestre, tukaj pa moraš vse narediti sam. Ne smeš biti občutljiv. Zdaj se pripravljam, da me bo dva meseca zeblo (Kristanova se znova odpravlja v Nepal oktobra, op. p.), saj nikjer ne kurijo, tako da imaš zjutraj v sobi takšno temperaturo kot zunaj. Včasih se hecam, da mi je toplo le ponoči, ko sem v spalni vreči. Če moraš na stranišče, že premišljuješ.


Kako vas je osebnostno obrusilo življenje med temi preprostimi in skromnimi ljudmi?

Prav gotovo drugače gledaš na življenje. Imajo druge vrednote. Ne morem pozabiti, kako je na trekingu eden od naših vprašal nekega Tibetanca, svetovljana, trgovca, kako živijo, saj vendar nič nimajo, le skromno hišico, ogenj v enem prostoru pa dim in mraz. Ta ga je gledal, nato pa odgovoril, naj mu pove, kaj naj tu s kolesom, avtom, saj ga še do tja ne more spraviti, da so mu pomembne druge stvari. Najslabše, kar lahko narediš pri teh ljudeh, je, da jim poskušaš vsiliti svoje vrednote in svojo kulturo. Ali da dobijo občutek, da jih daješ v nič.

Katere od nepalskih vrednot bi si želeli pogosteje občutiti v Sloveniji? Ali nemara pogrešate kaj slovenskega v Nepalu?

Nič! V trenutku, ko v Katmanduju stopim iz letala, začnem živeti kot oni. Jem, kar jedo otroci, čeprav bi si lahko privoščila tudi kaj drugega, a bi s tem že delala razliko. Spomnim se, kako me je enkrat zeblo, lačna sem bila, dovolj sem imela vsega in semse vprašala, kaj mi je tega treba. Ustavila sem se in si rekla, če oni lahko preživijo vse leto, bom tudi jaz dva meseca. Pa je bilo urejeno. Samo naj ne dobijo občutka, da se imaš za nekaj več! Značilna je njihova dobrosrčnost, pomagajo ti, kolikor gre, prijazni so, ponudijo ti čaj, pa vidiš, da ga še sami nimajo. Včasih sem že premišljevala, ali naj vzamem ta čaj ali tri žlice riža, a če bi odklonila, bi že bilo videti, kot da se imam za nekaj več. Moraš se vživeti. Ni težko, saj so odnosi med ljudmi boljši, čeprav je razlika med budisti in hindujci. Če malo preučuješ budistično filozofijo, s čimer sem se začela ukvarjati, laže živiš. Ni toliko jeze za svoj neuspeh, ne kriviš drugih, ampak najdeš vzrok v sebi.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE