Izr. prof. dr. Tomaž Deželan

Večina državljanov ni sposobna razmisleka

Politične teme polnijo medijski prostor in razdvajajo prijatelje, v vsakem trenutku so pravo izhodišče za prepir, naj bo v javni razpravi ali domačih logih. Gorečnosti, ki tli za različnimi mnenji, pogosto zmanjka argumentiranih tal pod nogami. Pogovor se hitro prevesi v spor, pravi vzor so politiki, ki prav nič ne skoparijo pri izbiri besednih sredstev za razorožitev nasprotnika.

Demokracija, kot jo poznamo danes, je postala minsko polje žaljivk, konstruktivnih rešitev problemov pa še kar ni na vidiku. O politični komunikaciji smo se pogovarjali z izr. prof. dr. Tomažem Deželanom, politologom.


Kakšna je raven politične komunikacije v Sloveniji v primerjavi s tujino?

Precej se spreminja. Zelo je odvisna od dogajanja drugod, bodisi v bližnji okolici bodisi globalno. Njeno vsebino ter stil močno določajo dogodki okrog nas. Postaja vse bolj ostra in skrajna ter onemogoča zmerno politično razpravo, ki temelji na dejstvih. Kot najbolj izrazite nosilce teh sprememb lahko omenimo Viktorja Orbana, Tayyipa Erdogana, še posebej pa Nigela Faraga in Donalda Trumpa. To je povzročilo serijo odkrito izključevalnih in agresivnih nastopov slovenskih politikov ter pogosto tudi podobno agresivnih odzivov nanje. Kot kaže, se tudi zmerni in progresivni politiki ne znajo primerno odzvati in pogosto padejo v past populistov.

Odzivi na provokativne izjave so torej ravno tako pomembni kot izjave same?

Populiste najdemo v levi in desni politični smeri, a drugi so tisti, ki večkrat uspešno speljejo zmerne politične sogovornike v politični diskurz, ki nima prostora v pristni demokratični skupnosti. Na to nevarnost morajo paziti predvsem tisti, ki branijo pravice in interes manjšin ter zapostavljenih, pa tudi varuhi demokracije. Vsepovprek obsojamo razvpite politike, ki razširjajo nestrpnost, a moramo biti pozorni tudi na nekompetentnost ali nepripravljenost za dialog drugih. Pri tem je zelo pomembno, da je javnost ozaveščena o tem, kaj je še sprejemljivo in kaj ni.


Primarna strategija politikov je ohranjanje politične funkcije oziroma nabiranje čim več političnih glasov. Če prepoznajo ksenofoben ali rasističen govor kot nekaj, kar jim prinaša glasove, to lahko pomeni le, da so izredno vešči v politični igri! Seveda so nekateri takšni tudi po prepričanju, a več je takšnih, ki populizem uporabljajo kot instrument v političnem boju.



Javna razprava včasih pade na raven gostilniških pogovorov, vse manj je spoštovanja sogovornikov.

V komuniciranju morajo veljati določeni standardi, še posebno v javnem prostoru. S tem imamo v Sloveniji ogromno težav, a ne nazadnje imamo močno hibo, ki jo lahko odpravi le čas, jo pa pogosto uporabljamo kot izgovor, to je izjemno kratka demokratična izkušnja. Naš izobraževalni sistem ne obravnava teh težav, otroci in mladostniki ne dobijo orodja, ki bi omogočalo, da prepoznajo, kaj je nesprejemljivo, kaj je resnica in kaj ni. Preprosto je kriviti politike, izobraževalni sistem ali kar družbo samo, v resnici imamo vsi še veliko dela. Če potegnem črto, bi rekel, da komunikacija še ni na tako nizki ravni, kot bi pričakoval, da bo. Glede na to, da smo izredno nepripravljeni na dogajanje v naši okolici v Evropi, kot se je izkazalo, smo še na pozitivni strani. A to se lahko kaj hitro spremeni!




Bi kaj pomagalo, če bi se ljudje javno uprli neprimernemu vedenju?

Primer nizozemskih volitev je veliko ljudi navdihnil z upanjem, da večina dojema neofašistični diskurz kot nesprejemljiv, a še vedno imamo težavo, saj gredo na volitve večkrat tisti, ki ga podpirajo, kot tisti, ki so proti. Marsikdo ostane doma ali se celo ne upa izpostaviti, kar pomeni, da je težava precej globlja, kot jo trenutno vidimo. Vsakič ko se izpostavi problematika oziroma dilema, ki se posameznika močno dotakne čustveno, vidimo, da se državljani ne znajo odzvati razumsko, temveč zanemarijo demokratične standarde, za katere se sami zavzemajo. Ravno privlačnost čustev je za politično komunikacijo največji sprožilec tovrstnih težav. Dnevno vidimo, predvsem na ameriškem političnem parketu, kako nizko se lahko spustijo politiki, le redko pa vidimo primerne odgovore na takšne provokacije.

Pravijo, da ni slabe publicitete. Je med politiki resnično toliko ksenofobov ali je to le premišljena taktika?

Primarna strategija politikov je ohranjanje politične funkcije oziroma nabiranje čim več političnih glasov. Če prepoznajo ksenofoben ali rasističen govor kot nekaj, kar jim prinaša glasove, to lahko pomeni le, da so izredno vešči v politični igri! Seveda so nekateri takšni tudi po prepričanju, a več je takšnih, ki populizem uporabljajo kot instrument v političnem boju. Problem je v tem, da so ti instrumenti še vedno dovoljeni. Nekaj sicer lahko naredimo tudi po zakonodajni plati, sprejmemo strožje zakone, ki jasneje regulirajo, kaj je dovoljeno in kaj ni. Pomembnejša je splošna politična kultura, tako elite kot državljanov. Odziv elite šteje več, s svojo izpostavljenostjo posredno določa kulturo državljanov. Dokler je izključujoča in nedemokratična komunikacija na ravni elite sprejeta, je logično, da taiste elemente lahko prepoznamo v državljanskem telesu, ki je načeloma manj kompetentno, da bi razločilo, kaj je sprejemljivo in kaj ni.


V splošnem poznamo dva tipa politikov. Prvi je profesionalni politik, v politiko pride skozi strankarski podmladek in od tam počasi napreduje. Drugi so uspešni posamezniki, ki v politiko pridejo skozi gospodarstvo, novinarstvo ali druge sektorje in so že prepoznavni ter kredibilni. Ti v politični prostor vpadejo kot meteorji in poberejo veliko glasov, a se politike lotevajo drugače, bolj tvegano, saj vedo, da to ni edina sfera, v kateri lahko delujejo.



A vendar, kaj lahko storimo državljani sami?

Politiki delujejo razumsko; dokler bo tak govor prinašal glasove in ne bo vodil v zapor ali splošno neodobravanje, bodo to še naprej počeli. Državljani se seveda lahko odzovemo z neodobravanjem, a to ne bo učinkovito pri nišnih strankah, ki merijo na manjši odstotek glasov, saj tako ali tako ne bodo vodile države. Naš odziv je bolj pomemben za stranke, ki želijo voditi vlado, saj potemtakem ne bodo tvegale izolacije morebitnih koalicijskih partnerjev, če pridobijo dovolj glasov. V družbi bodo zmeraj ljudje, ki bodo zagovarjali takšna negativna prepričanja in vrednote, predvsem zaradi osebnih izkušenj ter pomanjkljive izobrazbe. A teh težav se je treba lotiti drugače, širše, to ni le problem samega komuniciranja ali politične kulture kot take.

Kakšno vlogo igramo pri določanju kulture mediji?

Mediji le še poudarijo omenjene mehanizme in prakse. Če oseba ali stranka dobro obvladuje tako klasične kot sodobne medije, jo to lahko izstreli na sam vrh političnega prostora, kot se je zgodilo v primeru Donalda Trumpa. Odlično obvlada rabo najrazličnejših komunikacijskih kanalov, obenem poseduje lastnosti, ki so zelo pomembne za nekoga, ki želi uspeti v današnji politiki. Ljudje ga laže razumejo, kot na primer ideologijo republikanske stranke, izredno je prepoznaven in ima jasno izdelano mnenje, ki ga je mogoče povzeti zelo na kratko. Vse, kar zagovarja, lahko spravi v pet točk, bolj zmerni in tradicionalni politični akterji pišejo programe, dolge od 15 do 50 strani, kdo to v resnici prebere? Kar je zanimivo zanj in za volivce, je, da govori kot najstnik in sporočilo ponavlja toliko časa, dokler se jim ne vtisne v spomin. Neposredno napada posameznike in z njimi obračunava. To ustreza ljudem, ki so frustrirani, saj šefu ne morejo naravnost povedati, kar si mislijo, tako katarzo poiščejo v podpori ljudem, ki sovraštvo svobodno izražajo.




A Donald Trump vendar ni politik, najprej je bil uspešen poslovnež?

V splošnem poznamo dva tipa politikov. Prvi je profesionalni politik, v politiko pride skozi strankarski podmladek in od tam počasi napreduje. Drugi so uspešni posamezniki, ki v politiko pridejo skozi gospodarstvo, novinarstvo ali druge sektorje in so že prepoznavni ter kredibilni. Ti v politični prostor vpadejo kot meteorji in poberejo veliko glasov, a se politike lotevajo drugače, bolj tvegano, saj vedo, da to ni edina sfera, v kateri lahko delujejo. Menim, da bi politiko morali sestavljati večinoma prvi, saj vodijo bolj stabilno in odgovorno. Drugi obenem izrabljajo trenutno nezadovoljstvo ljudi s političnim razredom, kot Trump na primer, ki brez težav pljuva po političnem razredu. Čeprav je bil kot delodajalec precej krut, pravzaprav skrajni kapitalist, so to hitro pozabili, ker ne sodi v klasično politično elito. Verjamejo mu ravno tisti, ki delujejo čustveno, predvsem na podlagi jeze in strahu. Zaradi čustvenega naboja, ki ga želijo nekam usmeriti, preslišijo alternativne vire informacij, ki govorijo drugačno resnico. To je problem čustvenega odzivanja na politiko, da odmislimo informacije, ki pričajo o obstoju alternativnih dejstev, in možnost, da se morda v svojem prepričanju tudi motimo.


Vse več vpliva imajo mednarodne korporacije, tudi skupine posameznikov, ki določajo način delovanja družbe. Ti akterji so sposobni spreminjati zakonodajo, ne glede na to, kdo je na oblasti. Politika se je močno spremenila, posebno z intenzivno globalizacijo v različnih smislih, tudi spremembo normativnega globalnega okvira, znotraj katerega delujejo države in gospodarski subjekti.



Obstajajo politiki, ki bi jih lahko postavili za vzor?

Malo ljudi razume, da so politiki v resnici odsev nas samih. To, da bi imeli razsvetljene politike, bi pomenilo, da imamo elito, ki nam niti približno ne bi bila podobna. Če imamo probleme s sosedi, je normalno, da bomo podobne težave spremljali tudi v parlamentu. Če od politikov pričakujemo, da se bodo vedli drugače, ne bodo več predstavniki nas samih, temveč nekoga drugega! Včasih je to delovalo, a danes ni več tako. Reforme Marije Terezije na primer bi bile težko sprejete, če bi jih potrjevala širša množica, saj za trenutek preobrazbe praviloma poskrbi razsvetljena elita ali posameznik.




Je demokracija sploh učinkovita?

Za demokracijo je pomembno modro in izobraženo ljudstvo, da lahko uspe. Niso odveč platonovske ideje, da mora biti politik filozof, nekdo, ki je sposoben preseči splošne trivialne dileme in neumnosti, tega pa ni sposoben vsak. To so klasične razprave, ki so potekale že med francosko revolucijo, ko so prvi zagovarjali splošno delitev državljanskih pravic vsem, drugi pa so zagovarjali cenzus, po kantovski liniji razmišljanja, ki pravi, da naj odloča tisti, ki je svoboden. Ko nekdo kontrolira tvoj um in dejanja, pomeni, da si samo orodje. To vidimo še danes! Problem nastane, kje potegniti mejo; če bi na primer uvedli volilno pravico le za tiste, ki imajo univerzitetno izobrazbo, to ne bi bil ustrezen pogoj. Gre za to, ali je človek sposoben kritičnega razmisleka, kar za veliko skupin državljanov ne velja. Posledice so lahko izredno negativne, predvsem ko gre za pravice, za katere menijo, da posegajo v njihovo varnost in obstoj. V tem primeru se javno mnenje hitro obrne proti.


V politiko smo tako zatopljeni zato, ker nam mediji servirajo realnost. Preveč smo zaposleni, da bi se poglabljali v stvari, zato smo sposobni sprejemati le bližnjice.



Ljudje še vedno močno verjamejo vsemu, kar se dogaja v medijih, na televizijskih zaslonih, kot da so afere ključne za sistem in življenje, a v resnici se večina resnih stvari dogaja v ozadju, brez velikega hrupa.

To absolutno drži, a odgovor je večplasten. Vprašanje je, koliko verjamemo, da politični razred vpliva na naše življenje in dogajanje v državi. Vemo, da državna ali lokalna politika nista več tako pomembni kot včasih. Vse več vpliva imajo mednarodne korporacije, tudi skupine posameznikov, ki določajo način delovanja družbe. Ti akterji so sposobni spreminjati zakonodajo, ne glede na to, kdo je na oblasti. Politika se je močno spremenila, posebno z intenzivno globalizacijo v različnih smislih, tudi spremembo normativnega globalnega okvira, znotraj katerega delujejo države in gospodarski subjekti. Po drugi strani so tudi državljani postali bolj opremljeni z orodjem, kako naslavljati te spremembe. Nismo nemočni, vpliv imamo tako na zakonodajalce kot na multinacionalke, s kupno močjo, ki jo posedujemo. Različne oblike potrošniškega bojkota so se izkazale za zelo učinkovite, podjetja hitro spremenijo delovanje, ko pridejo kočljivi podatki v javnost. A potrebna je aktivnost, ideja o politikih, ki bodo urejali stvari namesto nas, je preživeta.

Zakaj so ljudje tako obsedeni s politiko? O njej se veliko govori, le malo pa je konstruktivnih rešitev.

V politiko smo tako zatopljeni zato, ker nam mediji servirajo realnost. Preveč smo zaposleni, da bi se poglabljali v stvari, zato smo sposobni sprejemati le bližnjice. Delujemo v večjih ali manjših mehurčkih, kjer smo pod vtisom določenih, zelo omejenih informacij, te ustvarjajo naše pojmovanje realnosti. Tudi nasprotno misleči (tisti, ki opozarjajo na zmotnost, napačnost takšnih informacij) ves čas razpravljajo o tem in ustvarjajo dodatno pozornost. Po ameriških volitvah je ena od voditeljic televizijske hiše NBC dejala, da v njeni oddaji ne bodo več omenjali Trumpovih izjav, temveč samo njegova dejanja, saj so dojeli, da je medijski spin njegovo močno orodje. Človeško je, da se na afere odzivamo, a pri tem potrebujemo pravo mero in zavedanje, za kaj v resnici gre. Vsekakor potrebujemo veliko kompetenc in informacij, da lahko v celoti prepoznamo naravo problematike.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE