Denimo še v sedemdesetih letih preteklega stoletja si lahko kupil kuhinjo, dnevno sobo ali drugo opremo bivalnih prostorov za vse življenje, saj je zdržala. Danes v prodajalnah prevladujejo kosi, ki dajejo že po nekaj letih običajne uporabe vtis, kot da smo na njih izvajali najhujše kemične in fizikalne preizkuse. Po mnenje o tem se naprej odpravimo k dolgoletnemu profesorju na fakulteti za arhitekturo in znanemu oblikovalcu stolov Janezu Suhadolcu.

Trg in ljudi obvladuje mišljenje, da je treba stvari menjati, kar se kaže ne le pri pohištvu, temveč tudi na področju avtomobilov, oblačil, prehrane in celo partnerstva ter turizma oziroma menjavanja okolja. Vse to je mogoče, ker so ljudje razmeroma dobro opremljeni z denarjem. Treba je poudariti: toliko, kot ga imajo zdaj, ga niso imeli nikoli v zgodovini. 

Prihod Ikee še en žebelj v krsto

Obiščemo ga v njegovi očarljivi hiši z visokimi lesenimi stebri za ljubljanskim Bežigradom, ki jo je zasnoval njegov oče Anton Suhadolc, Plečnikov učenec. Pogovarjava se za trpežno lipovo delovno mizo iz tridesetih let preteklega stoletja, na kateri se žlahtno odslikavajo desetletja ustvarjalnosti. »Kar zadevo izbiro, kupovanje pohištva, imamo na voljo dve poti,« začne razlagati znani zagovornik in ljubitelj slovenskega tradicionalnega oblikovanja. »Prva je, da gremo v trgovino, druga pa, da ga naročimo pri mizarju. Danes je v trgovinah velika večina izdelkov uvožena, saj pri nas tovarn pohištva skoraj ni več. Vsi nekdanji giganti, denimo Javor, KLI Logatec, Meblo, Stol Kamnik, Svea, so ali propadli ali pa skorajda propadli. Prodajalne ponujajo pohištvo različnih cenovnih razredov, a večinoma je to prav smešno poceni – tako kot vsi izdelki na tem božjem svetu. Prihod Ikee bo še en žebelj v krsto slovenske izdelave pohištva – tako industrijske kot obrtniške. Trg in ljudi obvladuje mišljenje, da je treba stvari menjati, kar se kaže ne le pri pohištvu, temveč tudi na področju avtomobilov, oblačil, prehrane in celo partnerstva ter turizma oziroma menjavanja okolja. Vse to je mogoče, ker so ljudje razmeroma dobro opremljeni z denarjem. Treba je poudariti: toliko, kot ga imajo zdaj, ga niso imeli nikoli v zgodovini.«


Foto: Tomi Lombar


Sprememba razveseljuje ali poneumlja?

Obstaja tudi druga plat pohištvene ponudbe, nadaljuje profesor. »Pohištvene linije denimo italijanskih ali nemških proizvajalcev, na katere prisega t. i. višji snobovski razred, so lahko grozovito drage in ponavadi vrhunsko izdelane. To velja tudi, ko si kdo, ki nima težav z denarjem, omisli naročilo pri dobrem mizarju po načrtu izbranega arhitekta.« Kakovost oziroma trajnost izdelka je po Suhadolčevih besedah prav tako odvisna od izbranega materiala: »Na voljo imamo neverjetno, neskončno izbiro različnega materiala, a večina sodobnega pohištva je izdelana iz ivernih plošč in se po petih, sedmih letih bolj ali manj izrabi ali pa preprosto ni več modno. Izreka starih Rimljanov Varatio delectat – torej Sprememba razveseljuje – v praksi še nikoli nismo tako dobro uresničevali. Pa nas pogoste spremembe res razveseljujejo?« Poneumljajo? »To ste rekli vi,« se nasmeje umetniški ustvarjalec iz pedagoških voda in nadaljuje: »Dejstvo je, da se prav zaradi sledenja latinskemu načelu zelo redko pojavlja zahteva po t. i. polnem masivnem lesu, saj je izdelava iz njega običajno dolgotrajnejša, zahtevnejša in dražja. Zelo majhen segment ljudi, manj kot odstotek, si želi imeti takšno pohištvo, ki je, kakor pravimo – trajno. Ponavadi ga lahko uporablja več generacij, a vprašanje je, koliko mladih ga zares ceni,« se sprašuje Suhadolc.

Po drugi strani ne smemo pozabiti na slabo lastnost masivnega pohištva, ki se v sodobnih stanovanjih ne obnese več prav dobro zato, ker so centralno ogrevana. Pozimi nastane suha klima in vlažnost pade s štiridesetih odstotkov na trideset, dvajset. Les se suši in posledično deformira, krči in poka. 

Tudi masivno pohištvo ima slabo plat

»Kakovostno masivno pohištvo izdelujejo poklicni mojstri mizarji. Večina običajnih obrtnikov sicer manipulira le s t. i. ploskovnim pohištvom, torej sestavljenim iz ploskev, ki so oblečene v umetne ali naravne materiale. Po drugi strani ne smemo pozabiti na slabo lastnost masivnega pohištva, ki se v sodobnih stanovanjih ne obnese več prav dobro zato, ker so centralno ogrevana. Pozimi nastane suha klima in vlažnost pade s štiridesetih odstotkov na trideset, dvajset. Les se suši in posledično deformira, krči in poka. Malokdo je zato radosten in potem krivijo mizarja, kaj jim je naredil, pa čeprav ni kriv za to,« dvigne glas ljubljanski arhitekt.



Kakovost na kosovnih odpadih

Po Suhadolčevih izkušnjah stoli kot rogovilaste forme delno še dopuščajo krčenje in širjenje, medtem ko je pri omarah, posteljah in mizah drugače. Pokaže nam vzorčni primer – čudovito masivno omaro, ki jo je oblikoval njegov oče in se prav zaradi opisanih sprememb ne da več dobro zapreti, česar ni mogoče popraviti. Kot se spominja, je bilo veliko zelo kakovostnega masivnega starega pohištva svojčas mogoče najti na kosovnih odpadih – tudi sam si je tako nabral precej lepih kosov, zdaj pa jih po dokaj ugodni ceni najdemo še na bolšjih sejmih. Čez unikate ga sicer ni. Suhadolc je že leta 1972 za svojo ženo narisal in dal narediti belo leseno kuhinjo, kombinirano z granitno delovno površino. Uporabljajo jo še danes in je videti odlično. Lesa za izdelavo pohištva je sicer več kot dovolj, izpostavi profesor, a kaj ko večine dreves ne posekajo v ta namen, temveč za papir.


!prekinitev!


Naši proizvajalci večni poraženci

Damjan Burger, prvi mož podjetja M Tom iz Mokronoga, v katerem izdelujejo slovenske sedežne garniture in pogumno vztrajajo na trgu kljub poplavi poceni pohištva iz tujine, pravi, da poslujejo razmeram primerno: »Globalizacija dela svoje. Konkurence je vedno več, kupna moč pa vedno nižja. Pohištvo je že nekaj časa zadnja naložba za dom, zato vse sile usmerjamo v kakovost. Pozitivnih sprememb ni. Proizvajalci v EU smo v veliki nemilosti in večni poraženci. Smo krave molznice brez kakršne koli zaščite pred multinacionalkami, ki z uvozom iz dežel tretjega sveta rušijo poslovni model EU.« Pri t. i. mantri kakovosti izdelka direktor izpostavi vprašanje izvora, ki ostaja brez pravega odgovora: »Nikogar ne zanima, pod kakšnimi pravičnimi in predpisanimi pogoji je določen izdelek nastal. Porajajo se vprašanja, ali ni vključena otroška delovna sila, ali je nadzor nad ekologijo, varstvom pri delu, izrabo naravnih virov, koliko je vlaganja v infrastrukturo in razvoj družbenega okolja. Vemo, da to ni zagotovljeno, spremeni se nič, samo da kupujemo poceni. V športnem žargonu v košarki veljajo pravila petih osebnih napak. Bojim se, da to velja le za podjetja v EU, določenim multinacionalkam pa se dovoli tudi do 20 osebnih napak in so še vedno na igrišču.«


Foto: Mavric Pivk


Kupujmo izdelke, proizvedene v EU!

Kot kaže, je strategija EU, ki zadeva vstopanje tuje konkurence na evropske trge, nagnjena k samouničenju. »Skrajni čas je, da ves svet začne izpolnjevati norme, da to postane pogoj za vstop na trg EU. Le tako bomo lahko govorili o enakovredni konkurenci po pravilih igre,« je kritičen Burger, ko hkrati pokaže na širšo sliko: »S tem bomo dosegli enakomernejši razvoj v deželah tretjega sveta, kjer bo treba vlagati v družbeno okolje, manj bo vojn in revščine, dvignila se bo tudi kupna moč, izkoriščanje bomo delno zajezili. Žal je še vedno veliko različnih interesov posameznih lastnikov kapitala, ki vplivajo na pasivnost odločitev v EU.«

Kupujmo izdelke, proizvedene v EU, in ohranimo delovna mesta! 

Sami imajo še vedno največ slovenskih strank različnih starosti. Zaposleni naredijo celotni izdelek, skoraj 90 odstotkov vgradnega materiala pa naročajo pri slovenskih dobaviteljih, o katerih direktor M Toma pove: »Res so dražji, ampak so vredni zaupanja in zagotavljajo življenjski cikel izdelka pa tudi delovna mesta. Skupaj z dobavitelji lahko hitro in učinkovito sledimo razvojnim izboljšavam in individualnim željam kupcev. Le tkanine in usnje uvažamo, pa še to znotraj držav EU. Moram uporabiti rek: Kupujmo izdelke, proizvedene v EU, in ohranimo delovna mesta!« Prepričan je o visoki kakovosti njihovih sedežnih garnitur, za katere je treba odšteti zmerno do visoko ceno, a so narejene za daljši življenjski cikel uporabe. Stvarno poda tudi svoje mnenje o njihovi trajnosti: »Lahko trdim, da z zmernim ravnanjem naši izdelki dočakajo življenjsko dobo tudi do dvajset let. Več skoraj ne, ker tudi vgradni materiali z leti izgubijo svoje lastnosti in postanejo utrujeni ter začno stvari zaradi starosti izgubljati svoje temeljne značilnosti in funkcije.«


!prekinitev!


O trajnosti se včasih niso spraševali

Mojster oblikovanja in izdelovanja pohištva Alojz Selišnik iz Luč ob Savinji prihaja iz družine, ki se od nekdaj ukvarja prav s to dejavnostjo. Brez dlake na jeziku razmišlja o tem, zakaj je bilo pohištvo nekoč tako kakovostno, da ga je lahko uporabljalo večgeneracij zapored: »Trajnost je bila zagotovo v večini posledica dobrega materiala – tj. masivnega lesa in znanja. Včasih ni bilo toliko arhitektov, ki bi iskali kompromise med poceni materiali in všečnimi oblikami. V prvi vrsti je bila uporabnost, potem pa oblika. Trajnost je bila samoumevna in imperativ, o katerem se ne sprašuje. Glede na to, da je včasih pohištvo trajalo več generacij, zdaj pa do prve selitve ali največ deset let, lahko ugotovimo, da je bilo tisto dejansko cenejše. Ko ga je enkrat kupila babica, ga ni bilo več treba kupiti vnukom. Namesto sedanjih oblikovalcev in arhitektov so svoje delo opravili odlični mojstri, ki so pohištvo znali oblikovati in tudi izdelati. Tako so poznali vse skrivnosti – od ideje do izdelave in montaže. Bili so dobri, ker so za svoje delo odgovarjali s svojim denarjem, premoženjem in ponosom in so tudi dali nekaj nase. Danes odgovornosti ne prevzame nihče več, dostojanstva oblikovalcev in naročnikov pa ni več.«


Foto: osebni arhiv


Izvoz v alpske dežele

S trdim delom v družinskem podjetju Melu jim kljub težkim časom uspeva preživeti. Za izdelke uporabljajo izključno masiven les, saj se na to spoznajo in pri tem vztrajajo že tri generacije vse od leta 1933, ne skriva ponosa Selišnik. Zaupa nam, kako najdejo svojo tržno nišo: »Skušamo združiti tradicionalni material – les, moderne dizajne in se prilagajati vsem možnim zahtevam v zvezi z objekti. Velike korporacije oziroma večja podjetja tega ne zmorejo, saj so omejeni z ekonomijo obsega. Mi skušamo s prilagodljivostjo in znanjem na eni strani ter tehnologijo na drugi doseči kompromis, ki kupcem najbolj ustreza. Zahteva pa to seveda izredne napore in vztrajnost.«

Težava ni v trajanju, ampak v tem, da kupec tega še ni sposoben prepoznati kot primarno kakovost in z našim standardom tega tudi plačati. To se bo spremenilo, ko bo plastika bolj obdavčena kot les in bo okoljska politika prepoznala, da je les trajnosten material, ki naravi pomaga preživeti, plastika pa material, ki okolje uničuje. 

Izdelke v kar 90 odstotkih izvažajo predvsem v alpske dežele, kjer je les cenjen in so zanj pripravljeni plačati tržno ceno, pomembna dejstva razgrne gospod Alojz, ko podrobneje razloži, kako si v danih peklenskih razmerah na trgu zagotavljajo kakovost: »Imamo dva proizvodna obrata. V prvem je primarna proizvodnja, kjer les predelamo iz hlodovine v polizdelek, lepljenec, v drugem pa polizdelek preoblikujemo v končni izdelek, kjer ga tudi zapakiramo in pošljemo v svet. Tako imamo nadzor nad celotnim procesom, ki zagotavlja kakovost in raznovrstnost. Cene so takšne, kot jih dopuščata trg in konkurenca. Za zdaj še krmarimo med stroški in cenami, vendar ob poplavi poceni substitutov iz umetnih materialov in ponudbe iz poceni držav ni lahko. Ob dejstvu, da je naša delovna sila zelo obdavčena, v naši delovno intenzivni branži pa veliko ročnega dela, je še toliko teže.«



Kdaj bo plastika bolj obdavčena?

Po Selišnikovem globokem prepričanju ima večina njihovih izdelkov življenjsko dobo ne le deset, dvajset, trideset let, temveč sto in več, le da so na suhem, pod streho: »Omare, vrata, balkoni, drugo pohištvo mojega starega očeta, ki jih je naredil pred drugo svetovno vojno, so še zdaj v nekaj hišah v naši vasi. Težava ni v trajanju, ampak v tem, da kupec tega še ni sposoben prepoznati kot primarno kakovost in z našim standardom tega tudi plačati. To se bo spremenilo, ko bo plastika bolj obdavčena kot les in bo okoljska politika prepoznala, da je les trajnosten material, ki naravi pomaga preživeti, plastika pa material, ki okolje uničuje. V naravi je les skladišče CO2, plastika, aluminij in kovina pa generatorji CO2.«

Dokler bodo naši nabiralniki polni tiskanih prospektov za akcije in znižane cene pohištva in bodo k njim bolj ali manj slaboumno vabili tudi v televizijskih oglaševalskih blokih, si verjetno ne moremo obetati bistvene spremembe.