***

Začutil je nemir. Bliža se naslednja postaja. Njena postaja. Jutra so drugačna, odkar je prvič videl njo. Videl, slišal, predvsem pa čutil.

Čeprav sta bila par že nekaj let, tega občutka ob Ani ni imel nikoli. Tudi v času najbolj sveže zaljubljenosti ne. Z Ano sta živela skupaj, načrtovala sta skupno prihodnost. Bila sta usklajen par. Zaljubila sta se v 4. letniku srednje šole in bila od takrat neločljiva tudi kot študenta. Srečna, da sta se našla tako kmalu. Igor je pred njo imel nekaj romanc in tudi Ani Igor ni bil prvi fant. Zdelo se jima je, da sta ustvarjena drug za drugega. Tako veliko ju je družilo. Ana si je želela otroka in tudi on se je že videl v vlogi očeta. Potem pa je na vlak stopila ona.

Tako močno, tako globoko ga je vleklo le k njej, dekletu z vlaka. Bil je stvaren mlad moški, zato ga je to do sedaj neznano silno presenetilo. Da lahko tako čuti do neznanke, do nekoga, s katerim ni spregovoril niti besede? Vseeno se mu je zdelo, da jo pozna od nekdaj. In čudno, kot da je nanjo čakal vse življenje. Ni je ogovoril. Vseh teh občutij, ki mu jih je dajala, že samo zato, ker je enostavno bila, ni hotel izgubiti.

***

»Je prosto?« je vprašala. Mlad moški je nekoliko presenečeno prikimal. Sedla je. Nekaj časa je gledala skozi okno pokrajino, ki je bežala mimo nje. Vzela je beležko in prečrtala zapis za naslednji dan: »Vaja ob 17. uri.« Zraven pa napisala: »Dvorana-prireditev.« Čeprav je z enim ušesom poslušala pogovor med dvema potnicama, ki sta utrujeni obnavljali dogodke iz službe, čeprav je slišala hihitav smeh najstnic, ki sta si kazali slike s svojih telefonov, čeprav je v mislih prečesavala, kaj mora narediti naslednji dan, je ves čas čutila njegov pogled. Ne le pogled, njegova prisotnost je bila polna, cela. Bil je tam, tako blizu nje, kot da ni ničesar drugega, le onadva. In imela je prav, bilo je obojestransko.

***

»Ana, saj veš, na sestanek moram. Z vsemi najemniki dvorane bomo pripravili končno prireditev.«

Igor je bil gasilec že od mladih dni. Zdaj pa je uril otroke, ki so bili željni teh veščin. Gasilski dom je imel dvorano, kjer so izvajali tudi ostale prireditve. Bila je pač edina dvorana v vsem kraju, zadnja leta oblegana za mnogotere dejavnosti. Pilates, aerobika, folklora, namizni tenis, upokojenski pevski zbor, zadnje mesece tudi balet za mlajše deklice. Ideja o skupni prireditvi, kjer naj bi vsi, ki vodijo posamezne aktivnosti, pokazali, kaj so med letom ustvarjali, je bila iz vrst gasilcev. Danes na sestanku naj bi žrebali, kdo bi sodeloval skupaj. Zaenkrat je bilo še vse zelo bledo, nejasno, a na splošno mu je bila ideja všeč.

»Kdaj se vrneš?« ga je vprašala. Poznal je ta ton, to barvo, ta pogled. Videl njeno željo … A v zadnjem času se mu je med seksom z Ano v misli kradla ona. Ona z vlaka. In ko se je dotikal Ane, se je dotikal nje, ko je poljubljal Ano, je poljubljal njo in prodiral vanjo spet in spet.

»Ne vem. Najbrž pozno. Ti javim.« Poljubil jo je bežno. Zdaj je drugače več ni zmogel. Imel je rad Ano. Zelo rad. A le zelo rad.

Sedla je za dolgo mizo, pravzaprav je bil bolj sklop več miz, na obeh straneh pa so že sedeli ljudje, ki jih ni poznala. Sem se je preselila iz mesta, želela je stran, dlje od domačih, čeprav že od tretjega letnika gimnazije ni več živela pri njih. Stanovanje in stroške za življenje so ji plačevali starši. Pravzaprav so ji plačevali veliko več. Za molk. Za to, da ni spregovorila. Bili so dobro situirani, tega se je zavedala, a se je s svojim vedenjem trudila, da tega ni kazala. Morda včasih s svojimi oblekami, sploh kadar sta se s fantom, no, zdaj že bivšim fantom, namenila v kakšen klub. Z Leonom sta se razumela, vendar sta se razšla pred nekaj meseci, saj sta oba imela občutek, da kopljeta po pepelu in iščeta žerjavico, ki bi ji morda še uspelo iz pogorišča zanetiti plamen. Sploh pa je Leon zdaj imel punco in se je k njej preselil po nekaj tednih zveze. Onadva sta bila par dve leti, ampak dlje kot do skupnih počitnic nista prišla niti si tega nista želela, čeprav jima je bilo skupaj prijetno. Privoščila mu je. Že to, da s tem ni imela težav, ji je dalo vedeti, da si ga več ne želi in je prav, da sta šla vsak svojo pot.

Tukaj je spoznala nekaj mam, ki so k njej pripeljale svoje hčerke na ure baleta. Njene vadbe so bile vedno zasedene in tudi dekleta, med njimi že srednješolke, so jo spraševale, ali bi se lahko učile baleta. Starši, predvsem matere, so z navdušenjem sprejele njeno ponudbo. Baleta so se zdaj lahko učili le v večjem mestu, ki pa je bilo od njihovega kraja oddaljeno več kot 50 kilometrov.

Njena strast do tega plesa ni popustila niti potem, ko se je po končani gimnaziji in srednji baletni šoli odločila za študij nemščine. Še vedno je, če ji je le dopuščal čas, hodila na vaje in sprejela manjše vloge. Zdaj ko je pisala diplomsko nalogo, pa se je samoiniciativno preizkusila še v vlogi učiteljice, sicer povsem ljubiteljsko, a je bila delu vseeno zelo predana in ga tudi opravljala zelo odgovorno.

Današnja vaja je zaradi tega sestanka odpadla.
»Kaj Igorja ne bo?« je vprašal fant, ki je sedel nasproti nje.
»Meni je rekel, da pride,« mu je odvrnil sosed.
Odprla so se vrata.
»Sem rekel, da pride …«

Pogledala je proti vratom. Za hip je ostala brez sape. Mehka vročica se je iz prsnega koša in trebuha počasi širila po vsem telesu. Fantu z vlaka je ime Igor. Nikoli se je nobeden ni dotaknil tako globoko, tako silno kot ta mladi moški. V ljubezen na prvi pogled ni verjela. No, med njima je bilo že veliko več kot prvi pogled. Zadnja dva meseca se je njun odnos odvijal zjutraj na vlaku. Ni bilo besed, niti pozdrava si nista izrekla, najbliže temu sta si bila danes zjutraj, ko ga je vprašala, ali je sedež nasproti njega prost, saj je upala, da bo pogovor stekel, vendar za to niti ni bilo potrebe. Čutila sta se, slišala sta se, govorila sta si in za to nista potrebovala besed. Bila sta si blizu.

»Zmorem. Zmorem. Zmorem. Mirna sem. Mirna sem. Mirna sem,« si je ponavljala v mislih, ko je sedel nasproti nje in jo pogledal. Imela je občutek, da jo vidi v dušo. Da mu ni skrito nič, tudi vse, kar skriva sama pred sabo, ne.

***

Ana je bila v Igorja zaljubljena že nekaj let prej, preden sta postala par, a takrat ni verjela, da jima je usojeno. Od tistega dne, ko sta postala par, pa se je obema zdelo, da sta ustvarjena drug za drugega. Razmišljala je, kako ga bo presenetila, ko se bo vrnil. Zadnje čase je imela občutek, kakor da se je premaknil na neko drugo frekvenco, na katero ona ni mogla. Pa saj je vse tako, kot je bilo, si je govorila. Še vedno skupaj počneva toliko reči … Čakala je na njegov korak, na vprašanje, na katero čaka toliko deklet, ki ljubijo in so ljubljene. Pred nekaj meseci sta govorila že o otroku, o skupni prihodnosti. Torej? Morda jo želi presenetiti. Igor je to znal. Vedela je, da je pravi moški. Človek dejanj. Prijateljice so ji govorile, da takih, kot je on, skoraj ni več. Zavidale, a hkrati tudi privoščile so ji to srečo.

***

Sedel je nasproti nje. Gledal jo je. Na trenutke tudi ona ni mogla odvrniti pogleda z njega. Zdelo se ji je, da bo dobila napad panike. Že dolgo ga ni imela. Imela jih je, odkar je stopila v puberteto. Zadnjega tik preden je odšla zdoma. Od takrat je bila mirna. Pomagale pa so ji tudi vaje. »Mirna sem. Mirna sem. Mirna sem.« Čutila je, da se umirja. Da je vse v redu. Tudi njegove oči so ji sporočale enako.

Sestanka zanjo kot da ne bi bilo. Bila je tam, a ni bila prisotna, misli in občutja so v njej divjali. Je to zaradi njega? Saj je le tam, sedi, posluša in jo gleda, tudi nasmehnil se ji je. »Pa saj nisem stara petnajst let. Odrasla ženska sem. Kaj mi je?« se je spraševala.

***

»Nič, žrebali bomo … tako bo najbolje … Vsak par bo pripravil skupno točko za končno prireditev. Z njo želimo krajanom pokazati, da smo povezani, četudi imamo različne interese. To je poanta te prireditve,« je povedal predsednik društva.

Igor je, čeprav vznemirjen zaradi njene bližine, poslušal. In čakal na pare. Smejali so se opazki vodje lokostrelstva, ki je pripomnil, da je, kot da bi žrebali pare skupin svetovnega nogometnega prvenstva.

»Pilates-lokostrelstvo. Aerobika-upokojenski pevski zbor. Folklora-nogomet.« Ob vsakem paru je bilo nekaj smeha, šaljivih pripomb, polglasnih vprašanj, kaj naj taki pari odigrajo skupaj. Bilo je prijetno in sproščeno. Največ smeha pa je bilo ob napovedi para: »Baletke in gasilci. Sanja in Igor.«

»To pa je to!« se je zaslišalo.
Sanja. Paše ji. Ob njenem imenu je najprej pomislil na to. Spogledala sta se. Končno se mu je nasmehnila. Lepa je.

Še so naštevali nove pare, a to ju ni več zanimalo. Sicer sta poslušala, a nista slišala. Na koncu so dali še nekaj navodil, postavili rok, do kdaj morajo imeti pripravljeno, in povedali termin novega sestanka.

Sproščeno so se umikali iz dvorane. Stopila je malo hitreje do svojega kolesa. Da je ne bi ujel dež ali da bi ubežala njemu?

»Kam se ji tako mudi?« stopil je za njo s hitrimi in odločnimi koraki.
»Igor sem. Ti si torej Sanja.« Podal ji je roko. Všeč mu je bil njen stisk. Nasmehnila se je.
»Zdajle si ne predstavljam, kaj bi lahko pripravila skupaj, sem pa prepričan, da se bova znašla.«
»Tako je. Tudi jaz imam ta hip prazno glavo, a idej ne moreš prisiliti, da pridejo. Po navadi se to zgodi, ko najmanj pričakuješ.«
V tem trenutku se ji je zdelo, kot da je na dveh kanalih hkrati. Ob sebi je potiskala kolo, te besede izgovorila tako zelo razumsko, v sebi pa čutila, da jo bo raztopilo.
Spremljal jo je. Jo poslušal, ne le z ušesi, gledal, ne le z očmi. Bil je tam. Z vsem svojim bitjem. Bolj prisoten kot kdaj koli prej.

»Se bova dobila in skupaj razmislila o tem?« jo je vprašal.
»Seveda. Dajva najprej vsak pri sebi,« mu je rekla.
Oba sta čutila, da je med njima več kot naklonjenost. Temnilo se je, ne le zaradi bližajočega se večera. Oblaki so se pripravljali, da povejo novo zgodbo.
»Deževalo bo.«
Ozrla sta se po nebu. Stala sta tam. Bila je več kot bližina. Kot da bi bilo vse njuno življenje do tega trenutka le priprava za vse, kar se dogaja zdaj in kar se še bo dogajalo od preboja njunih duš dalje.
Igor je vedel, kaj mora narediti. Za Ano. Za Sanjo. Za sebe.
Gledala sta se. Čustveni naboj med njima v tem trenutku ni potreboval dodatnih besed.
»Se vidiva,« mu je rekla.
»Ja,« ji je odvrnil in pomislil na jutrišnjo vožnjo z vlakom. Tam bo.
Pognala je kolo. Hitro, ne le zato, da bi ubežala dežju. Vso to energijo, ki jo je od znotraj razganjala, je želela spraviti iz sebe. Pomirila jo je misel na jutrišnji vlak. Saj bo tam.

Odločen je stopil pred Ano, nekaj sekund sta nemo čakala. Ana je vedela, da ji bo Igor povedal nekaj pomembnega.