Ne boste verjeli – da! Ameriška novinarka Mary Roach, ki je v svoji karieri v knjigah strnila svoje raziskovanje o življenju na Marsu pa o »vedenju« telesa po smrti, se je v knjigi Bonk (Kavs, op. p.) dotaknila tudi spolnosti. »Ko sem začela pisati knjigo, sem še gojila naivno fantazijo, da bom nekoč nekje našla skupino znanstvenikov, ki skušajo poiskati skrivnost fantastičnega seksa,« zapiše Mary v uvodu. »Predstavljala sem si, da delajo pozno ponoči v visokotehnološko razvitem laboratoriju brez oken. Teden za tednom bi se tam srečevali pari, ki, priklopljeni na inštrumente, dovolijo, da se beleži njihovo najbolj intimno početje. Pridobljene podatke bi nato analizirali, neko jutro pa bi znanstveniki sedli skupaj za mizo, poznavalsko pomignili z glavo in vzkliknili – Eureka!«



Goli pod drobnogledom

Le dva meseca, preden bi morala oddati rokopis, ga je našla! Laboratorij namreč. Leta 1979 sta William Masters in Virginia Johnson izdala knjigo Homoseksualnost skozi perspektivo. Informacije v njej so bile plod dolgotrajnega dela v laboratoriju, kjer so preučevali hetero-, homo- in biseksualne pare. Predstavljali bi si, da bi bilo orgazmično doživetje udeležencev najbolj odvisno od njihovega lastnega videnja spolnosti, poželenja pa od okolja (se v njem počutijo udobno ali jim je morda neprijetno?). A domneve in pričakovanja so bili hitro pospravljeni v predal. Dasiravno so mnogi v raziskavi občevali z dolgoletnim partnerjem, so nekateri spali tudi s tujci. Pa ne s tujci, ki bi si jih izbrali sami, temveč s tujci po izboru Williama in Virginie. Z nepomembnimi informacijami o raziskavi sta bila skopa. Menda je bilo v laboratoriju 25,5 stopinje Celzija (udeleženci so bili goli). Nekateri so želeli biti obkroženi z glasbo, drugi z literaturo stimulativne narave. Moški in ženske, ki so jim dodelili neznanega partnerja, so tu in tam izrazili dvom, ali se bodo zdeli neznanemu izbrancu simpatični, oni drugi (tujci izbranci) pa se niso pretirano obremenjevali s tem, ali jih bodo lastniki genitalij, ki jih bodo v kratkem izkusili kar najbolj intimno, pritegnili. Kar bo, bo.


Življenju in delu ameriških seksologov Williamu Mastersu in Virginii Johnson so leta leta 2013 posvetili tudi TV serijo Masters of Sex.


Ženska ve, kaj ženska želi

Ugotovila sta pomembno resnico: vzburjenje in orgazem nista povezana s tem, ali sta med dvema dva, eden ali prav nobeden – penis. Ugotovila pa sta še dve pomembni stvari. Na eni strani sta bila priča t. i. učinkovitemu seksu; ciljno naravnanemu, nesramežljivemu in brez kakršnih koli erektilnih zadržkov. Ampak, ali učinkovit seks že sodi tudi v kategorijo fantastičnega seksa? Niti ne. Veste, kdo se je imel v spolnosti najlepše? Homoseksualni pari, ki so bili v dlje trajajočem odnosu. Pa ne zato, ker bi bile njihove metode kaj posebno drugačne, ampak zato, ker so si vzeli čas. Pari so se dobesedno izgubljali drug v drugem, v spolnosti sami. Njihovi gibi so bili počasnejši in partnerja sta se odzivala drug na drugega; se vzburjala in vzdrževala raven poželenja s pozornostjo in dotikom. Zanimivost pa so odkrili tudi pri lezbijkah. Kar so počele partnerici, je njih same vzburjalo ravno toliko, kot je vzburjalo njihova dekleta. Pa ne zato, ker bi bil že sam pogled na prsi dovolj, da bi obnorele, ne. Vzburjal jih je pogled poželenja v očeh druge, užitek, ki ga je doživljala njim ljuba oseba. Ženski sta se druga na drugo odzivali veliko bolj intenzivno in čuteče, kot se je recimo mož na svojo ženo. Le redki so bili trenutki, v katerih je soprog res spremljal raven ženinega seksualnega vzburjenja (in se odzival nanj); večinoma je šlo za blažjo prisilo »dokončati, kar smo začeli«. In še ena zanimivost: ženske se niso izkazale za nič boljše. Pri svojem možu je bilo vse, kar so opazile, penis. Homoseksualni pari pa so se raziskovali scela; vse telo je bilo ena sama erogena cona.



Večina žensk recimo ni znala ugotoviti, kaj točno doživlja njihov partner. Masters je izpostavil, da heteroseksualci tukaj potegnejo kratko. Med možem in ženo ne velja: počela bom tebi, kar je všeč meni. Lahko bi šli še bolj v detajle, a morda bi bil za tiste, ki jih zanimajo podrobnosti, izziv lahko že prebrati knjigo.

Sočutje je torej beseda, ki jo je moč najti tudi ob seksu. A česar ni mogoče začutiti, se lahko izusti, vpraša. Ena od pomembnih razlik, ki sta jih Masters in Johnson ugotovila na svojih poskusnih »zajčkih«, je bilo torej tudi zavedanje dejstva, da homoseksualni pari zmorejo veliko bolj sproščeno govoriti o tem, ob čem uživajo. Geji in ženske se v svetu seksa počutijo precej bolj udobno. No, tako je bilo vsaj leta 1979. Od takrat so televizija in časopisi strli veliko tabujev spolnosti. Tudi zaradi njih je tema v domači spalnici danes malo manj gosta.


Resnična Virginia Johnson in William Masters. Vir: dokumentacija UPI


Vsega so krive spodnjice

Danes že pokojni egiptovski seksolog (tudi nominiranec za Nobelovo nagrado) dr. Ahmed Shafik je pred leti v reviji European Urology objavil zanimive rezultate študije, ki so preučevale vpliv poliestra na seksualno aktivnost. Da bi dobili rezultate, pa v laboratoriju niso uporabljali človeških primerkov, temveč – podgane. Vseh jih je bilo 75. Eno leto so reve nosile hlače. Polovica iz poliestra, polovica iz bombaža ali volne. No, ugotovil je, da so bile »zavite« v poliester mnogo manj spolnosti željne kot njihove kolegice s hlačami iz naravnega materiala. Ko boste naslednjič hotele začeti nergati, ker se vam ne bo dalo ... Morda ne potrebujete lezbijke, morda nosite samo spodnjice iz poliestra. Ste kdaj pomislile na to?