Tudi zato, ker je najbolj koncentrirana manifesracija kiča. S srčki. Barbi rožnato. In podobnim. A ne le zato. Ampak zato, ker od vseh z zahoda uvoženih praznovanj, ki so manifestacija, celo več, utelešenje zahodnega potrošništva, njegove logike in mentalitete, prav valentinovo proizvaja največ škode.

Morda komu ni jasno, zakaj. Oziroma, kaj bi bilo lahko škodljivega v tem, da se ljudje držijo za roke, se zaljubljeno gledajo, se vabijo na kosila in večerje, si kupujejo darila, gredo na valentinove počitnice itn. Res je: strogo gledano s tem ni nič narobe. Nasprotno, to bi bilo lahko celo zelo prav. Če …

Logika, 'duh', 'esenca' valentinovega je tržno sproducirana logika, ki enako kot 'popolnoma belo perilo', 'popolnoma beli zobje' ipd. v praksi ne obstaja. Pač zato, ker ne more obstajati. Kajti če bi lahko obstajala, bi se trgi zaprli. 

Če bi seveda vse te prakse ne bile do obisti prežete s sfabricirano ideologijo sreče, ljubezni, srečnega partnerstva itn., v katerem se partnerja ljubita, razumeta, podpirata, imata dobro oziroma 'fajn'. In kar je še teh tržno plasiranih kriterijev pravilne partnerske zveze. In pravilne, zadovoljujoče ljubezni. Ki ima le eno majhno pomanjkljivost: da služi služenju na trgu. Ne pa temu, da bi ljudje lahko realizirali vsaj za silo delujoča partnerstva.

Besedo 'delujoča' uporabljam nalašč. Namenoma. Ker pri partnerstvu gre predvsem za to, da deluje. Ne pa zato, da kogar koli osrečuje. Mu proizvaja metuljčke v trebuhu. In lučke v očeh. Čeprav slednje, če in ko se pojavi, ni za odmet. S tem ni nič narobe. A le če razumemo, da gre za kratke inserte v partnerstvu. In da ti inserti ne morejo trajati. Da ne morejo biti stanje. In da s tem, da niso stanje, ni nič narobe. Še manj je to razlog, da se partnerstvo konča. Pač zato, ker v njem enemu ali obema ni 'fajn'. Ker v njem nisem stalno srečen/srečna. Vzhičen/vzhičena. In kar je še teh in temu podobnih sfabriciranih kriterijev partnerske sreče. Ki jih valentinovo slavi. In ki redno uničujejo čisto dobra partnerstva.



Skratka: 'duh', 'esenca' valentinovega je tisti duh, tista esenca, ki partnerstva uničuje. Ne pa omogoča. Ali dela delujoča. Logika, 'duh', 'esenca' valentinovega je tržno sproducirana logika, ki enako kot 'popolnoma belo perilo', 'popolnoma beli zobje' ipd. v praksi ne obstaja. Pač zato, ker ne more obstajati. Kajti če bi lahko obstajala, bi se trgi zaprli. Cilj trga pa seveda ni njegovo zaprtje. Ampak to, da je vedno odprt. Da na njem vedno teče nakupovanje. In prodaja. Predvsem tistega, česar sicer nihče ne bi kupil. Je pa to treba vseeno prodati. Pač zato, ker je bilo proizvedeno. In zato, ker v trenutku, ko ni mogoče prodati tistega, kar je proizvedeno, nastopi vsaj ekonomska kriza. Če že ne kar ekonomski zlom. To pa je seveda zadnje, kar si kapital želi. Zato je torej treba prodajati. Vse, kar je pač proizvedeno. In zato je treba upravljati trge tako, da se realizira ta nesmiselna in vsaj za kupce nepotrebna prodaja.

Ljubezen namreč ni valentinovo. Niso srčki. In barbi rožnata. Ampak zmožnost, da za drugega naredite to, kar je zanj prav. Tudi ali še prav posebno takrat, ko za vas osebno to ni 'fajn'. 

In valentinovo je natančno to: plasiranje sfabricirane logike, ki zagotavlja nenehno nakupovanje in prodajo. Ne tistega, kar se kupi za valentinovo. To je namreč zanemarljiva malenkost. Ideologija valentinovega zagotavlja neko bistveno bolj obsežno in bolj ključno prodajo. Prodajo na trgu partnerstva. In na trgu sreče. Ta prodaja pa teče vseh 365 dni v letu. Leto za letom. Desetletje za desetletjem. Žene pa jo ideja srečnega, izpolnjenega, popolnega partnerstva. Torej ideja valentinovega.

Če vas torej navdušujeta logika in 'duh' valentinovega, vas navdušujeta logika in 'duh', s katerima boste garantirano uničili svoje partnerstvo. Ljubezen namreč ni valentinovo. Niso srčki. In barbi rožnata. Ampak zmožnost, da za drugega naredite to, kar je zanj prav. Tudi ali še prav posebno takrat, ko za vas osebno to ni 'fajn'. To zmorete? 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.