Po tehtnem premisleku sta dala odpoved v službi, prodala stanovanje, kupila avtodom in se z dvema majhnima otrokoma podala na pot okoli sveta.
Po besedah 30-letne sogovornice Samanthe je potovanje, ki so ga začeli pred dobrimi petimi meseci, še boljše, kot so si predstavljali. Že v prvem razmahu poti so ujeli ritem in se popolnoma prepustili novemu življenjskemu slogu.
V državah, ki so znane po hladnejšem vremenu, uživajo ob raziskovanju naravnih danosti, bolj severno, kot se podajo, bolj se počutijo doma.
Do sedaj so prepotovali Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo, Finsko in Norveško, s Samantho pa sva se pogovarjali med njihovim obiskom Danske, kjer počasi zaključujejo raziskovanje najbolj severnih držav Evrope in se za krajši obisk vračajo v Slovenijo, nato pa pot nadaljujejo najverjetneje na jugu Evrope.
Samantha, kako drugačno je življenje na poti od tega, kar ste si predstavljali?
Moram reči, da se predstava in realnost kar precej skladata. Nobenega pritiska ne čutimo, ni občutka, da nekaj moramo storiti, dnevni so počasni, srečna sem, ker ne živimo pred ekrani, v nakupovalnih centrih, ampak zgolj odpremo avtodom in se znajdemo na naravnem igrišču. Všeč mi je, ker smo ves čas zunaj in v stiku z naravo. Pred začetkom poti sem mislila, da bom čutila breme, strah in skrb, ker smo prodali stanovanje in smo brez “pravega” doma, ampak o tem zdaj nikoli ne razmišljam.
Drugačnega doma si sploh ne predstavljamo, čeprav je včasih malce divje, ampak tako je bilo tudi v stanovanju. Foto: osebni arhiv
Kaj prešine človeka, da se odloči za takšno spremembo? Ste kdaj v času priprav dvomili o svoji odločitvi?
Pogovori o takšnem načinu življenja so se začeli še pred otrokoma, potem pa je minilo skoraj pet let, preden sva to veliko željo uresničila. Najprej sva si avtodome ogledovala iz radovednosti, tudi oglas za stanovanje sva objavila iz radovednosti. Vseeno nisva bila prepričana, da imava dovolj poguma, da sanje uresničiva.
Od trenutka, ko sva potrdila, da prodamo stanovanje, so vsi dvomi izpuhteli. Vidni premiki so se začeli pred letom dni, ko smo v dobrih šestih mesecih predali ključ stanovanja, kupili avtodom, ga dodelali, organizirali vse potrebno za pot in začeli novo življenje. Zavestno smo šli v to in še zdaj mislimo, da dobre plati pretehtajo tiste “slabe”. Trenutno si drugačnega življenja oziroma “normalnega” življenja sploh ne predstavljamo.
Srečna sem, ker ne živimo pred ekrani, v nakupovalnih centrih, ampak zgolj odpremo avtodom in se znajdemo na naravnem igrišču.
V čem so vaši dnevi tako drugačni od dnevov, ki ste jih preživljali v Sloveniji?
Vsak dan je nova uganka, saj res ne vemo, kje bomo pristali, kaj bomo počeli, koga spoznali. Tako smo samo na Norveškem živeli na enem mestu več kot tri tedne, tudi sicer je bila Norveška kar štiri mesece naš dom. Všeč nam je bil stik s tamkajšnjo naravo, njihovi sončni vzhodi in zahodi, brezmejne plaže, pohodništvo, občutek, da otroci zaspijo ob zvoku morja namesto ob pravljici. So dnevi, ko se na pohode odpravimo skupaj, včasih se na razgledne točke odpraviva izmenično, takrat začutim, kakšno vrednost ima takšen način življenja. Všeč sta mi svoboda vsakdana in občutek hvaležnosti, da lahko živimo v trenutku in po občutku.
Naša raziskovanja so zelo aktivna, otrokoma nove dogodivščine predstavljava skozi zgodbice, na severu so zelo popularne ledene kraljice. Foto: osebni arhiv
Samantha, medtem ko večina popotnikov na poti išče znamenitosti, vi na poti iščete živalske vrste, tudi tiste, ki so že skoraj izumrle, pa tudi vsa čudesa narave …
Res je! Verjemite mi, pri tem smo res vztrajni, tudi če moramo v ta namen več dni zgolj opazovati naravo. Tako smo na Poljskem iskali bizone, največje evropske kopenske živali, ki so bile pred sto leti na robu izumrtja, vmes smo raziskovali, kaj vse ponujajo dolge peščene plaže Litve, Latvije, Estonije, na Finskem smo uživali v njihovih prostranih gozdovih in prvič videli severne jelene, v nacionalnem parku smo iskali zlato, nabirali borovnice, na Norveškem smo lovili losose, kraljeve rake, šli smo do najbolj skrajnih točk severne evropske celine, našli mir, čudovito in neokrnjeno naravo, občudovali polarni sij, prehodili zavidljivo veliko kilometrov z otrokoma na ramenih, iskali kite, orke, moškatna goveda, na Svalbardu tudi polarne medvede. Trenutno zaključujemo z obiskom Danske, kjer smo ravnokar na plaži Mons Klint. Tu je mogoče najti fosile iz obdobja pred sedemdesetimi milijoni let, torej iz obdobja, ko so po zemlji še hodili dinozavri.
Nepopisna sreča otrok ob raziskovanju vseh stvari, ki jih najdemo na plaži. V ozadju tjulnji na plaži na Danskem. Foto: osebni arhiv
Kakšni so ljudje, ki ste jih srečevali na poti?
Ker smo bili najdlje na Norveškem, lahko izpostavim, da so Norvežani izredno prijazni ljudje, ki so vedno pripravljeni pomagati. Po drugi strani nimajo navade prvi vzpostavljati stika z neznanci, še posebej to velja za starejše ljudi. Zelo spoštujejo drug drugega, vse temelji na zaupanju, spoštujejo pravila in so dober zgled sobivanja.
Oba prihajava iz ločenih družin, oba sva bila zelo majhna, ko so se razšli. Naprej naju žene misel, da delava nekaj dobrega za otroka in družino. Nekaj, kar se ne bo dalo nikoli več nadoknaditi in nadomestiti.
Kaj se vas je na poti najbolj dotaknilo?
Zagotovo povezanost z naravo ljudi na severu. Občudovanja vreden je njihov preprost način življenja in dejstvo, kako srečni so.
Kje ste se počutili najbolj domače?
Nikjer in povsod. Prvič smo potovali po severu Evrope, zato nam je bilo vse tuje. Jezik, avtomobilske tablice, izdelki v trgovini, njihove cene. Čeprav se pogosto premikamo, smo še vedno v našem domačem mehurčku sreče in doma se počutimo povsod, kjer smo skupaj. Na splošno pa smo se v štirih mesecih Norveške tam precej udomačili.
PREBERITE ŠE -> Slovenca tri mesece s kombijem po Skandinaviji: Malo zapravila, doživela ogromno
Kaj pa ovire na poti?
S prvo pravo oviro se srečujemo šele zdaj na Danskem. Zaradi močnega ...
