Težko ga je pravzaprav ujeti, ker mu mediji zdaj ne damo miru (sam pravi, da ga je v času borbe z Lafargeem imel bistveno več! – pred mediji namreč). Poleg tega ima kmetijo, kjer delo pač ne čaka. Ima družino. In trije otroci so očetovo odsotnost, zaradi znanega prostovoljnega okoljskega dela, težko prenašali oziroma, tako pove sam, on je svojo odsotnost od družine vsekakor težko prenašal. Skorajda petnajst let v življenju človeka ni kratka doba in prav toliko je skupaj z zavezniki iz Eko kroga potreboval, da je prepričal to ljubko državo, kakšno nepopravljivo škodo je Lafarge naredil zasavskim ljudem, kakor vsem Slovenkam in Slovencem. A Macerl danes pove, da je njegova družina nanj neizmerno ponosna. In to je njegova največja nagrada.

Nad politiki sem vse bolj razočarana. Ker se vedejo ignorantsko, sprenevedavo. Ne skrbi jih niti zase. Prav nič se ni spremenilo, prav nič. Konstanta v tem nebuloznem svetu je samo naša večna naivnost. 

O Urošu Macerlu bi morali napisati roman. V katerem bi nam zagotovo povedal, kako je lani prvič videl gnezdo lastovk v svojem hlevu. Zdaj so lastovke spletle že tri. Potem bi nam pripovedoval z nepopisnim veseljem, kako so pred tremi leti (vsaj tako se mi zdi, da je porekel) začele rasti na njegovem pobočju prve mlade smreke. Ki jih ni videl, niti sam ne ve, kako dolgo že. Zagotovo bi nam povedal še marsikaj. O naravi, ki se ponovno prebuja okoli njega. O očetu, ki ga je naučil vztrajnosti, delavnosti in poštenosti. Kako sta ročno razbijala eno skalo, kako mu je on kot otrok pomagal, ker drugega delavca pač ni bilo. Kako ga je bilo strah in kakšno zmagoslavje je čutil ob zaključku opravljenega dela. To bi nam pripovedoval o svojem očetu. Fascinantne in presunljive zgodbe. In bi rekel slej ko prej: »Kapital je neizprosen, šteje samo dobiček in ni milosti za življenje ljudi, otrok, živali, narave.« In je v zahvalnem govoru ob podelitvi nagrade tudi povedal: »Življenja na kolenih ni vredno živeti, zato v vsakem primeru ostane samo boj, ki te dobro uči življenja, v njem pa spoznaš najboljše prijatelje.«



Ne vem, ali kdo od nas še lahko s priprtimi očmi gleda na dogajanja v našem okolju. Ali kdo danes še verjame, da je nesreča v Kemisu na Vrhniki (o vplivu te katastrofe v daljno okolje že poročajo) dokaj nenevarna? Koliko nasprotujočih si dejstev so povedali v prvih desetih dneh! Od tega, da posebne nevarnosti ni, kasneje, da naj ne uporabljajo vrtne zelenjave, če je nanjo padel pepel, zdaj pravijo, da se otroci lahko igrajo na vrtu, vendar naj zemlje ne dajejo v usta. Prosim vas lepo. Potem je ministrica za okolje, za katero večina sploh ne ve, da obstaja, na vprašanje, zakaj se ni odzvala na okoljsko katastrofo na Vrhniki, odgovorila, da je raje stopila ob stran, da ne bi bila gneča, ali dobesedno: »Na požar se nisem odzvala, ker bi bila le v napoto.« Mislim, pa kaj ti ljudje sploh govorijo. 

Čas volitev prihaja. In tudi čas resnice. 

Mnogo stvari me pesti in skrbi. Vedno pogosteje se zalotim pri vprašanju, kakšno hrano sploh v resnici jemo, kakšen zrak dihamo?! Slovenskega, na slovenski zemlji. Ne verjamem več nikomur. Nad politiki sem vse bolj razočarana. Ker se vedejo ignorantsko, sprenevedavo. Ne skrbi jih niti zase. Prav nič se ni spremenilo, prav nič. Konstanta v tem nebuloznem svetu je samo naša večna naivnost.

P. S.: No, danes mi je zmanjkalo prostora, da bi vam povedala še eno perverznost, o predsedniku Pahorju in njegovi čestitki Macerlu za okoljsko nagrado. Saj veste, svojčas, ko je bil predsednik vlade, je hodil okoli Lafargea in delil obljube. Ampak to abotnost vam povem kmalu. Čas volitev prihaja. In tudi čas resnice.