Najprej naj vam iskreno čestitam. Vloga za potrditev obhodov kurentov pri Unescu je bila menda vložena že leta 2012? Kaj vas je spodbudilo?

Hvala. Drži, najprej smo morali zadevo spraviti v državni register. To je bila osnova, ki je nastala na pobudo kurentov, ki imamo to tradicijo v srcu in jo ohranjamo. Spodbudila nas je močna želja, da bi nas, torej pomen kurenta in njegovih obredov, priznala tudi stroka. Najprej naša, nato še tuja.

Tudi vi že dobrih štirideset let nastopate v vlogi kurenta. Kaj vam osebno to pomeni?

Ogromno. Res je, da lahko po vsej Evropi najdemo podobne tradicionalne like, denimo v Bolgariji, a kurent je le slovenski, avtentičen in po njem nas pozna ves svet. Kot smo zapisali v treh zlatih pravilih ob ustanovitvi zveze, izhaja z geografskega območja Ptujskega in Dravskega polja ter obronkov Haloz in Slovenskih Goric; časovnica obredja zajema čas med svečnico in pepelnico, torej od 2. februarja do pepelnične srede, katere datum se spreminja; tretje, a nič manj pomembno pravilo zadeva prenašanje tradicije na mlajše rodove.



Ali je zdaj ob uradnem priznanju Unesca ta pravilo še bolj zavezujoče?

Zagotovo. Dolgoletni kurenti bomo morali dejavnosti počasi opustiti, vendar sem prepričan, da bodo tradicijo z enakim poslanstvom nadaljevali rodovi, ki prihajajo za nami. Običajno očetje prenašajo svoje znanje na sinove. Otroke je treba, po domače rečeno, zastrupiti; kdor da enkrat nase kurentovo opravo, ta je zlepa ne sleče. (Nasmeh.) 

Koliko kurentov imamo uradno v Sloveniji?

Dejansko težko govorimo o celotni državi, temveč o prej omenjenem lokalnem, torej ptujskem območju. Tukaj je registriranih več kot štiri tisoč kurentov. 



Lepa številka. Po vašem statutu obstajajo določene izjeme, ko lahko prikazujete obredje izven določene časovnice, tj. na posebnih prireditvah, kjer v prvi vrsti promovirate kurente, Ptuj in ne nazadnje Slovenijo. Bodo odslej pravila, kje smete nastopati, strožja?

Prepričan sem, da se bo ozaveščenost posameznikov, ki so včasih zlorabljali kurentovo opravo za kakšne druge namene, spremenila oziroma povečala. Kurent ni pustna maska, temveč geografski oziroma etnografski lik velikega pomena, kar priznava tudi stroka. 

Najbolj naj bi sodil v vaško okolje, ne toliko v mesta. To drži?

Seveda, saj tudi izvira s podeželja. Pa vendar, če govoriva o predstavitvi kurentovih obredov oziroma obhodov, se ti v mestu pravzaprav ne spremenijo. Mislim, da je prav, da so jih deležni tudi meščani.



Bistvo posameznega obhoda, kar piše tudi v uradni mednarodni obrazložitvi, je, da kurenti čim bolj bučno obkrožijo izbrane ljudi ter tako pomagajo izganjati zlo iz njihovih življenj, torej prinašajo nekaj dobrega.

Tako je, zmeraj. Kurenti prinašamo ljudem pozitivno energijo, zdravje in veselje, rodovitnost. Kot veste, smo povezani s prebujanjem pomladi. Nismo pa služba za preganjanje zime, kakor se nas ponavadi opisuje. (Smeh.) Smo tisti, ki prebujamo, začenjamo nov življenjski ciklus. 

Se vam zdi prav, da se pojavljate tudi v nakupovalnih središčih?

Poglejte, če se nastopi dogajajo v primernem časovnem okviru, je dober namen izpolnjen, pa naj gre za nakupovalni center, bolnišnico, šolo ali kaj drugega. Vedno pridemo do ljudi z istim poslanstvom. Ne nazadnje gre za hkrati za promocijo našega vsakoletnega praznovanja na Ptuju, ki je največji etnografski karneval v Evropi.



Menda v vaših krajih živi tudi lep običaj, ko kurenti obiščejo mladoporočenca in jima tako prinesejo srečo, ju počastijo?

Res je. Posebno na Štajerskem ob porokah velja temeljno pravilo, da pred polnočjo svate obiščejo maškare. Kadar se poroči kdo iz naših vrst, ga seveda počastimo s kurentovim obredom, da mladoporočencema prinesemo dobro energijo, tudi kar zadeva plodnost.

Bistvo kurenta sega vse do začetkov naših prednikov. V ljudskih pripovedkah najdemo mitološko zgodbo o svetovni poplavi, ki so jo sprožili bogovi zato, ker so ljudje postali pokvarjeni in hudobni. V tej zgodbi se pojavi kurent in reši le štiri posameznike. Eden od teh je bil prav Karantanec oziroma Kranjec. Tudi zato kurent ni le bog veselja in spolnosti, temveč predstavlja celo simbolnega očeta slovenskega rodu. Kaj menite vi?

Na to bi dala najboljši odgovor stroka, ki ima o tem različna mnenja. Natančnega podatka o izvoru kurentovega obredja nimamo. Predvidevamo, da je zgodba stara več kot pet tisoč let. Težko torej govorimo o kakšnem slovenskem bogu, saj se takrat ni še nikomur sanjalo o kakšni Sloveniji. Vsekakor pa se moramo za priznanje, ki so nam ga dali na Unescu, zahvaliti v prvi vrsti vsem našim prednikom, ki so ves ta čas do danes ohranjali to čudovito tradicijo.



Po ljudskem izročilu je drugo poimenovanje za kurenta tudi pust, kar danes razumemo kot kratko obdobje po novem letu, ko rajamo v pričakovanju toplejših pomladnih dni in novih začetkov, dejansko pa naj bi se izvorno obredno praznovanje začelo že mnogo prej, ko se zima šele počasi začenja. Po svoje se zdi logično. Zakaj se ne bi veselili že prej?

Seveda, saj tudi v evropskem prostoru velja, da se pustni čas začne z martinovim, torej 11. novembra, traja pa še več kot dvajset dni po pepelnici. Tradicionalni pustni čas nedvomno zajema daljše časovno obdobje, kot si običajno predstavljamo.

Bo letošnje pustovanje na Ptuju zaradi mednarodnega priznanja še posebno veličastno, načrtujete kaj posebnega?

Stvari so še tako sveže, da jih je treba najprej zložiti v naših glavah. (Smeh.) Včeraj smo se šele vrnili s poti. (Slovesna razglasitev je bila v četrtek, 7. decembra, v Seulu v Južni Koreji, op. a.) Zdaj je treba predvsem splošni javnosti razložiti, da gre za res velik uspeh in kaj dejansko pomeni takšna zaščita. Ne gre le za samo kurentovo obredje, to je priznanje za vso državo in vse ljudi, ki so nam stali ob strani tako na ministrstvu kot drugje. Vsak posameznik je del te zgodbe o uspehu. Strnili bomo glave in iz vsega naredili najboljše, kar se da.



Bi lahko rekla, da je doživljanje kurenta kot mogočne, prisrčne, a hkrati precej strašljive pojave prispodoba za premagovanje strahu, ki ga nosi v sebi vsak od nas?

Vsekakor. Bolj se poglabljamo, raziskujemo notranjost oziroma čutnost kurenta, bolj postane jasno, da ljudje – tako kot on – nekako žrtvujemo del sebe zato, da sočloveku prinesemo nekaj dobrega. Prav s tem, ko presegamo sebe, svojo ozkoglednost in bojazljivost, rastemo.