Šrilanka
Tukaj so doma nebeški vrtovi

7.10.2017

Šrilanka, za tri Slovenije velik otok, ki leži južno od Indije, je znana predvsem po vabljivih tropskih obalah in kot dežela, iz katere prihaja najboljši čaj na svetu. Zanimivo pa je, da je nekoč slovela po kavi. Prav zaradi nje so na otoku že davnega leta 1864 odprli prvo železniško povezavo, dolgo 54 kilometrov. Zanjo so poskrbeli takratni kolonizatorji Britanci, ki so otok imenovali Cejlon.


Železnico so zgradili zaradi transporta kave s plantaž v hriboviti notranjosti do pristanišča v mestu Kolombo. Le sedem let kasneje je rastlinska bolezen uničila mnogo nasadov kave, a so jo hitro uspešno nadomestili grmi čajevcev. Gojenje čaja je postajalo vse bolj razširjeno, zato so začeli podaljševati progo v notranjost. Kasneje so odprli železniško povezavo še z obalnimi kraji, v okolici katerih so pridelovali kokos in kavčuk. Leta 1927 je skupna dolžina tirov dosegla že 1530 kilometrov in takrat so z železnico povezali tudi najteže dostopno vzhodno obalo otoka.



Vozovnice za drobiž

Zaradi železnice postaja tudi notranjost otoka vedno bolj priljubljen cilj turistov. Še posebno mestece Nuwara Eliya, ki je eno izmed najbolj privlačnih na poti do končne postaje v Badulli. Potovanje iz Kolomba do gorskega sveta, poraslega z grmi čajevca, je med slikovitejšimi na svetu. Morda tudi zato, ker vlak ni dosti drugačen kot pred desetletji. Za dobrih tristo kilometrov dolgo pot smo potrebovali kar deset ur! Predvsem zaradi zastarele železniške infrastrukture, ki omogoča majhne hitrosti. Ta je na nekaterih odsekih, zlasti na nekaterih ovinkih in mostovih, omejena zgolj na 20 km/h! Na šrilanških vlakih je običajno na voljo potovanje v prvem, drugem in tretjem razredu. Cene vozovnic so zelo nizke. Za vožnjo od Kolomba do Badulle je treba odšteti približno šest evrov, medtem ko stane vožnja v tretjem razredu polovico manj! Rezervacija sedeža je običajno mogoča le v prvem razredu. Ta je na gorski progi še posebno zanimiv, saj je na voljo v posebnem razglednem vagonu. Vagon s panoramsko zadnjo steno je navadno zadnji v vlakovni kompoziciji, tako da se potnikom odpira neoviran razgled na okolico železniške proge. Vagoni so sicer že precej dotrajani in niso klimatizirani, a kljub temu omogočajo enkratno izkušnjo, pa čeprav z nenehno odprtimi okni in vrati. Kazalo je že, da bom zanjo prikrajšan, saj dan pred odhodom ni bilo mogoče dobiti prostega sedeža v prvem razredu. Toda rezervacijski sistem očitno ne deluje najbolje, saj sem tik pred odhodom dobil sedež v skoraj praznem razglednem vagonu! Ta se je napolnil šele na naslednjih postajah. Potovanje se je začelo ležerno. Kar preveč, saj smo bili za začetek deležni skoraj dveurne zamude. Pokvarila se je namreč lokomotiva in za njeno zamenjavo so potrebovali kar nekaj časa. Potem pa se je vendarle začelo.


Vsakodnevna podoba vlakov.


Na poti v zelena nebesa

Mimo panoramskega okna se je kot na velikanskem televizijskem ekranu vrstila slikovita pokrajina: zadnje hiše so počasi zamenjali gozdovi borovcev in evkaliptov, nekaj ur kasneje pa so se jim pridružili neskončni nasadi čajevcev. Zazdelo se mi je, kot da smo prispeli v nebesa s skrbno negovanimi vrtovi! Takšen vtis so dajali pristriženi grmi čajevcev. Počasi smo se pomikali mimo terasastih polj in slapov, skozi ozke doline in pod gorskimi vrhovi, ki segajo tudi krepko prek dva tisoč metrov visoko. V bližini najvišje točke, ki jo doseže vlak pri kraju Pattipola (1898 m), nas je naenkrat objela megla, iz katere so tu in tam kukali gozdnati vrhovi. Prepadne strmine so ponekod spremljale železnico z obeh strani in občutek je bil, kot bi se peljali po tirih, speljanih skozi oblake. Na dolgih ovinkih sem se čudil potnikom, ki so v sprednjih vagonih dobesedno viseli na vratih. Pa ne le zaradi gneče! Predvsem zaradi razgleda in menda svojevrstnega užitka. Privošči si ga lahko vsak, saj so vrata med vožnjo odprta. K sreči vlak vozi počasi, tako da ni posebne nevarnosti, da bi kdo padel z njega. Počasnost izkoriščajo tudi številni pešci, za katere je železniška proga najkrajša povezava med posameznimi gorskimi kraji. Tako imajo vselej več kot dovolj časa, da se pred ropotajočim vlakom umaknejo s tirov. Nekatere železniške postaje so bile videti, kot da se na njih v zadnjem stoletju ni prav veliko spremenilo. Prav vse postanke so popestrili prodajalci vseh mogočih prigrizkov. Nekateri so se povzpeli na vagone in se peljali do naslednje postaje. Večinoma pa so ponujali svoje blago kar pred vagoni in trgovanje opravljali skozi vedno odprta okna in vrata.


Gorski paradiž med nasadi čajevcev.


Pozor, sloni

Delo strojevodij na šrilanških železnicah vsekakor ni preprosto, a ne le zaradi zastarele opreme. Na progah se srečujejo še z eno neobičajno težavo, sloni! Te velike živali se včasih tudi pred vlakom nočejo umakniti, zato je na določenih predelih potrebna še posebna previdnost.

Poleg običajnih vlakovnih kompozicij je vsakodnevno na tirih tudi nekaj sodobnih, klimatsko hlajenih vagonov, na katerih potnikom ponujajo kakovostno postrežbo in se imenujejo exporail in rajadhani express. Potovanje z njimi ni nič hitrejše, saj sopriključeni običajni vlakovni kompoziciji, zato pa potniki uživajo v neprimerno večjem udobju. Prav posebna možnost pa je vožnja z vlakom viceroy special. To je edini ohranjeni otoški muzejski vlak s parno lokomotivo, ki ponuja udobno vožnjo v klimatiziranih vagonih. Navadno vozi le po naročilu, a zanimanje je kar precejšnje, saj vožnje z njim uspešno opravljajo že četrt stoletja.



Kulinarično razvajanje pri Niranjali

V gorski vasici Ella so dnevi minevali na poteh, ki prepredajo nasade čajevcev. Pokukati sem smel tudi v eno izmed sušilnic, kjer zbirajo, sušijo in pakirajo po vsem svetu cenjene zelene lističe. Tu so zaposleni tudi moški, v nasadih pa prevladujejo ženske, ki so veliko bolj spretne pri trganju. Za kilogram čaja je treba nabrati vsaj pet kilogramov listov! Čaj je bilo seveda mogoče tudi pokusiti, a prijetneje se mu je bilo posvečati v kateri izmed vaških gostiln. Najboljšega pa mi je postregla domačinka Niranjala Thilakerathne. Spoznala sva se na lokalni tržnici, kjer mi je svetovala pri nakupu zelenega čaja. Mimogrede pa me je navdušila še za obisk. Niranjala je namreč tudi odlična kuharica, že vrsto let pa svoje znanje deli z obiskovalci njihovega družinskega penziona Sun Top Inn. Večkrat mesečno organizira nekajurne kuharske tečaje. To ji gre odlično od rok, saj že desetletje z odlično hrano razvaja goste v domačem penzionu. Kuharske izkušnje izpopolnjuje od rane mladosti, ko se je radovedno sukala v domači kuhinji, kjer sta ustvarjali mama in babica. Njuni recepti še danes živijo v Niranjalinih mojstrovinah. V nekaj prekratkih večernih urah me je seznanila z več vrstami karijevih jedi, ki jih na otoku postrežejo z različnimi vrstami riža. Za svojo družino običajno pripravi štiri vrste karija, goste pa razvaja vsaj s šestimi. Kadar utegne, tudi z ribjim. Ta zahteva dolgo pripravo in običajno ga pusti stati čez noč, da dobi polnejši okus. Podobno dolgotrajen postopek je priprava karija iz velikega sadeža jakobovca (nangka, jack fruit). 


Nabiranje čajnih listov je predvsem žensko opravilo.


Ob mojem obisku ni imela časa za dolgotrajno kuho, a lahko sem užival vsaj v nenavadnih sladko-grenkih okusih jakobovca. Skupaj s pedantno kuharico sva pripravila tri vrste karija: najbolj nenavaden je bil pripravljen iz sesekljanih bananinih cvetov (ne najbolj po mojem okusu), najbolj pekoč iz okre, najbolj okusen pa iz leče. Kariji so osnova otoške kuhinje, običajno pa jih ponudijo s kuhanim rižem. Postrežejo jih lahko prav za vsak obrok dneva, vključno z zajtrkom, saj so možne zelo številne kombinacije. Navadno so precej pekoči, a jih za tujce po želji pripravijo v milejši obliki. Pikantnost jim dajejo predvsem čili, poper in ingver. 



V lokalnih restavracijah za evro

Kulinarične posebnosti sem najraje spoznaval v lokalnih restavracijah. Tu je bilo mogoče dobiti izdaten obrok že za manj kot evro, medtem ko je cena v boljših restavracijah, namenjenih predvsem turistom, tudi več kot desetkrat višja! In ni rečeno, da je jed kaj boljša, vsekakor pa ste prikrajšani za avtentično vzdušje. V času zajtrka, kosila ali večerje je v majhnih preprostih restavracijah vedno živahno. Pogosto so me posedli kar za mizo k neznancem. Pri naročanju nisem imel težav, čeprav številni domačini slabo govorijo angleško. Jedi je namreč mogoče izbrati kar iz vitrine pri vhodu. Za predjed pa sem si lahko privoščil katerega izmed različno polnjenih zavitkov v testu, ki jih pred gosta postavijo na velikem pladnju. Na koncu ob plačilu računa je v navadi, da kar sami poveste, koliko ste jih pojedli. 


   INFO   
Za obisk Šrilanke s slovenskim potnim listom potrebujemo turistični vizum oziroma vnaprejšnjo elektronsko odobritev potovanja – ETA (približno 30 evrov).
Najugodnejšo vozovnico z večjih evropskih letališč je mogoče dobiti za okoli 400 evrov, z Brnika pa je lahko cena za polovico višja. Za prenočitev boste odšteli od 10 evrov. Najprimernejši čas za obisk je od decembra do marca, ko na večjem delu otoka prevladuje sušno obdobje. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE