Položaj samskih v Sloveniji

Tri četrtine še iščejo pravega

V raziskavi, ki je bila opravljena leta 2012 v Sloveniji, samski prebivalci največkrat poročajo o diskriminaciji v ožji družini. Vljudnostna vprašanja, ki človeka subtilno opominjajo na dejstvo, da je sam in kot tak nezmožen v popolnosti užiti življenje, izvajajo pritisk na posameznika, ki se hote ali nehote začne spraševati, kje ga je polomil. Ali je preveč izbirčen, morda premalo prilagodljiv? Je samskost izbira ali splet naključij?

Foto: pexels

Številke Statističnega urada RS pravijo, da je med prebivalci Slovenije, starimi od 40 do 74 let, kar 89 odstotkov takšnih, ki živijo v okvirih zakonskega življenja. Povprečna starost neveste, ki se poroči prvič, je 29 let in ženina dobrih 31. V letu 2014, iz katerega so statistični podatki, je bilo sklenjenih 6571 zakonov in razvezanih 2469. Primerjava s popisom prebivalstva iz leta 2002 kaže najizrazitejšo razliko pri deležu poročenih, ta se je zmanjšal za osem odstotkov, ogromno rast je doživela skupina razvezanih, število takšnih se je povečalo za 57 odstotkov. Povprečna starost moškega ob ločitvi je slabih 46 let in ženske slabih 43, dolžina takšnega zakona je štirinajst let. Statistično gledano delež porok upada, število razvezanih raste, takšnih, ki sebe označujejo za samske, naj bi bilo vedno več. Pa to res drži? 


Iztok Šori, doktor socioloških znanosti in raziskovalec na Mirovnem inštitutu, je v letu 2015 predstavil javnosti obsežno pionirsko raziskavo, v kateri je pod drobnogled vzel prav družbeno skupino, ki jo naslavljamo z imenom samski. Preizprašal in analiziral je 800 samskih prebivalcev Slovenije, da bi razkril življenjski slog in kontekst edinstvenega položaja posameznika, ki v družbi uživa precej mešan ugled. Ideja o egoističnem posamezniku, nepripravljenem na kompromise, je še vedno živa, ob boku jo spremlja stereotip o nesrečni zgubi, ki ni sposobna največje naloge, ki jo premore človek, ustvarjanja družine in potomstva. 


Več ločitev, manj porok? 

Samskost, pove dr. Šori, ni sodoben koncept, nova je ideja o samostojnem in svobodnem posamezniku, ki skozi življenje jadra na krilih izbire. 18. in 19. stoletje sta postregla s približno enakim deležem neporočenih ljudi kot današnji čas, tudi delež poročenih namreč ne izkazuje dejanskega stanja, kopica je takšnih, ki življenje uživajo na koruzi. V oči najbolj bode število razvez, ki jih je neprimerno več, kar je logična posledica dejstva, da so zdaj v družbi sprejete, do prve svetovne vojne o ločitvi niso smeli razmišljati. Razvijajo se tudi odnosi; bolj kot kadar koli stopajo v ospredje pred ekonomske, družbene in druge dejavnike. Minili so časi, v katerih so junakinje iz romanov Jane Austen na prelomu 19. stoletja preračunljivo in upajoč čakale moža, saj druge izbire kot poroke v življenju pač niso imele. Danes je izbire dovolj, če ne celo preveč. 


PREBERITE TUDI: Ste tudi vi barbika?


Dr. Iztok Šori, doktor socioloških znanosti in raziskovalec na Mirovnem inštitutu


Družinska sreča 

Ravno problematika izbire je tema, ki je dr. Šorija zanimala v povezavi s samskostjo, raziskave se je lotil prav zaradi opažanja širitve ideje o samskosti kot življenjskem stilu, ki ga nekdo zavestno izbere. Medijske vsebine so v zadnjih nekaj desetletjih vedno bolj polne likov, tako ženskih kot moških, ki v popolnosti izražajo samskost: »Diskurz, ki spremlja samskost, praviloma vsebuje zametke individualizma, patološkega narcisizma, egoizma in grožnje prihodnosti. Podobe posameznikov, kot so razvpite prijateljice iz serije Seks v mestu, potrjujejo fantazme tradicionalistov, ki vztrajajo v veri, da so samski ljudje z veliko prostega časa, ki ga namenjajo ukvarjanju s samim seboj.« 



Samskost je z družbenega vidika anomalija, saj ne vodi v človeški prirastek in ohranjanje vrste. Privilegiran status družin v primerjavi s samskimi je čedalje bolj očiten, 21. stoletju navkljub, neokonservatizem še diha, ne le diha, celo raste. 


Družbena diskriminacija samskih ni pojavna le v Sloveniji, ki je svoje javno mnenje o svetosti družine jasno prikazala na referendumih o oploditvi samskih žensk in izenačitvi istospolnih partnerjev (v njem se je pojavil člen, ki družinam omogoča prednost pri posvojitvah pred posamezniki), tudi v drugih državah EU se množijo pozivi, da je treba večvredni status družine zapisati kar v ustavo. Družina je torej v premnogih glavah še vedno pogoj, ki ga odrasel človek mora izpolniti, da postane običajen del družbe. Zakaj je torej vse več takšnih, ki jih ta ideja ne privlači preveč? 


Razlogi za samskost 

Med vsemi, ki so sodelovali v raziskavi dr. Šorija, si velika večina, kar 90 odstotkov, partnerske zveze v resnici želi. Navedli so različne razloge, zakaj je nimajo, o zvezi ne razmišljajo, nimajo časa zanjo, potrebujejo počitek od zadnjega razmerja ali priznavajo, da se težko vežejo. Deset odstotkov je takšnih, ki o sebi trdijo, da so v samskosti zadovoljni, stanje so sprejeli kot življenjski stil, in ne kot obdobje, ki ga morajo premostiti, dokler ne najdejo pravega. A takšnih ni veliko, med razlogi za samskost najbolj zbode v oči večinski odgovor, po njem je poseglo kar 74 odstotkov vprašanih, da so samski zato, ker še niso našli pravega partnerja. Če sklenemo: ljudje se torej želijo vezati, a ne najdejo osebe, s katero bi to storili. Če prištejemo še vedno več ločitev, problem ni v ljudeh, ki jih ljubezen ne zanima, problem je v igralcih, ki iz te igre množično izpadajo. Čeprav naj bi bila po nekaterih informacijah ravno ljubezen tista sila, ki poganja svet. 


PREBERITE VEČ: Nisem več uporniška nuna!


Rudi in Meta Tavčar, partnerja in terapevta.


Popotnica iz otroštva 

Dejstvo je, da so samski med všečnimi vidiki stanu najbolj izpostavljali prav svobodo in avtonomijo osebnega časa in prostora ter izrazili pomisleke, kaj se bo zgodilo z njihovim življenjem, ko bodo stopili v zvezo. Spremembe so neizogibne, prilagajanje partnerju tudi. In kmalu nastanejo težave, kot pove Rudi Tavčar, mediator in psiholog, »saj nas narava združi zato, da tiste zgodbe, ki smo jih doživeli v otroštvu in nato potlačili, ponovno doživimo v odraslosti s partnerjem, tokrat z drugačnim koncem. Ti konflikti, obrambne reakcije in vedenja, ki jih partner sproži v nas, so vrata, s pomočjo katerih začenjamo razumeti sebe, partnerja in odnos, v odnosu se tudi začnemo spreminjati.« A ni lahko, nasprotno, kot prida Meta Tavčar, imago partnerska terapevtka in zadnjih štirideset let tudi Rudijeva partnerica, največji problem nastane »pri razumevanju sebe in drugega ter bolečine, ki se skriva za določenim vedenjem. Konflikt je paru v rast, čeprav se ranita točno tam, kjer najbolj boli.« 



Ženske po ločitvi obupajo 

Razlike obstajajo med tistimi samskimi, ki v zakon še niso stopili, in takšnimi, ki imajo partnersko obdobje že za seboj. Pina Centrih, predstavnica spletnega portala za zmenkarije Ona-On, poroča, da njihova baza obsega dve skupini ljudi. V eni prevladujejo pretežno 30-letniki, ki so pripravljeni na ustvarjanje družine, v drugi pa starejši od 45, ki drugič preizkušajo srečo. Pri teh je očitna neenakost po spolu, samske ženske srednjih let po ločitvi večinoma ostajajo same in popolnoma izgubijo zanimanje za zvezo, tudi spolnost, medtem ko so moški prav aktivni in hitro najdejo novo, večkrat mlajšo partnerico. Številke potrjuje Nina Slapnik, organizatorka dogodkov za samske: do 45. leta je moških več, nato začno prednjačiti ženske. Tiste, ki nad skupnim življenjem niso vrgle puške v koruzo, seveda. 


Samota ni naravna 

Kaj vodi ljudi, ki v zvezo nikakor nočejo (več) vstopiti? Meta Tavčar meni, da je partnerski odnos nekaj naravnega in izhaja iz naše zgradbe sesalca. Sesalci se pač radi stiskajo! »Odklonilen odnos do zveze lahko označuje strah pred predajo oziroma obliko obrambnega mehanizma. V zgodnjih otroških letih se ustvari občutek, ali je biti v odnosu varno ali ne. So ljudje s starši, ki so jih ti zavračali in z njimi nikakor niso mogli vzpostaviti stika, takšne vedno znova privlačijo partnerji, ki ohranjajo distanco. V nove zveze ves čas vstopajo z upanjem, da bo bolje, a so vsakič znova razočarani.« 


Seveda to ne velja za vse, Rudi Tavčar izpostavi tiste, ki »živijo kakovostno samsko življenje, saj so se odločili za pot, ki jo lahko prehodijo le sami. A znova so v odnosu do nečesa, za samskost se niso odločili zaradi stiske, razočaranja in strahu. Če pretehtaš, da je bolje biti sam, kot se lotevati težkih zgodb, je v redu, saj je včasih res izredno težko.« 


PREBERITE VEČ: Gre ljubezen res skozi možgane?



Z užitkom do užitka 

Vseeno se tu postavlja vprašanje, ali morda preprosto prehitro obupamo. V kulturi potrošništva, kjer se sreča skriva v novih čevljih in presežku potovanj, neradi sprejmemo dejstvo, da je ljubezen naporno delo. Pravzaprav težko sprejemamo dejstvo, da življenje ni en sam velik užitek. Zakaj vendar ne?! Rudi Tavčar poudarja, da je »ena izmed največjih odlik, ko se znamo odreči kratkoročni zadovoljitvi želje in zadovoljstvo odložiti zato, da bomo dosegli dolgoročno zadovoljitev«. Koncept permisivne vzgoje je dosegel ravno nasprotno, ustvaril je posameznike, ki se osredotočajo izključno nase in živijo v veri, da je življenje velika pesem. 


»Sama pogosto pravim, da ločitvene papirje podpišeta dva ranjena otroka, ne odrasla. Obenem se ljudem velikokrat zdi, da bodo zadovoljni in srečni, če bodo mislili nase, a ni tako. Zadovoljstvo in sreča nastaneta v odnosu, kjer sta oba zavezana temu, da odnos postavljata na prvo mesto,« prida Meta Tavčar. 


Oh, ta ljubezen ... 

Dokler smo zaljubljeni, to seveda gre. A kaj, ko tudi ta opoj mine in kmalu se znajdemo na trdnih tleh, z zoprnim partnerjem pred seboj in kupom lastnih težav. Meta Tavčar opozori na pogost pojav: »Slišimo ljudi, ki pravijo, da se s partnerjem ne razumejo in ne občutijo več tistega, kar so čutili na začetku. To je normalno, tukaj se začnejo lastnosti, kot je pripravljenost ozreti se vase ter zdržati nelagodje in težo, tudi to je del ljubečega odnosa. Ljubezen ni za slabiče, ampak za močne in pogumne ljudi, ljubiti je težko, zaljubi se lahko vsak! Večkrat ko se zaljubimo, krajši čas možgani delajo opoj. Kdor skače iz zveze v zvezo, mu dopamina enkrat zmanjka, porabi ga! Potem ljudje tožijo, da nič več ne čutijo. Seveda, ker to ni ljubezen, to je kemija. Ljubezen je delo in pomeni greva na pot, v dobrem in slabem.« 


PREBERITE VEČ: Ostati ali oditi?



Po partnerja na splet? 

V sodobnosti se vse več razpravlja o novih načinih iskanja partnerja, ki marsikoga spominjajo na izbiro v trgovini. Ekran na pametnem telefonu podrsaš v levo, si že na zmenku, če te zanese v desno, ta človeški primerek v tvojem življenju nima kaj iskati. Poblagovljenje partnerjev ni novost; kot poudari dr. Šori, je bila v preteklosti tržna vrednost veliko bolj izrazita, saj so poroke sklepali predvsem iz ekonomskih razlogov. 


Danes so pravila igre drugačna, življenjski stili vse bolj onemogočajo pristne človeške stike in njihov razvoj. Tukaj vstopi tehnologija in Dogodki za samske, največji slovenski portal, namenjen iskanju partnerja, v svoji bazi trenutno združujejo kar 160.000 iskalcev! Med njimi se letno najde približno tisoč parov. Vseeno je čedalje več zanimanja za dogodke, ki potekajo v živo, torej je potreba po tem, da človeka tudi začutimo, ne le preverimo njegov profil, še kako prisotna. 


Dr. Šori dodaja, da ideja o racionalni izbiri partnerja, torej tako, kot izbiramo avto, vseeno ne drži. Večina samskih se v zveze spušča z občutkom, da jim bo morda tokrat le uspelo, in pridno reproducira mit o romantični ljubezni, ki bo trajala večno. 



Najprej svoj vrtiček 

Ena izmed najbolj opaznih razlik med samskimi po izbiri in tistimi, ki so se v takšnem položaju pač znašli, je njihov odnos do prihodnosti. Prvi jo doživljajo kot nekaj pozitivnega, imajo veliko idej, kako bodo dočakali starost, in se je temu primerno veselijo, medtem ko druge misel na čas, ki prihaja, navdaja z grozo. Morda je ravno odnos do življenja, ki ne vključuje partnerja, odločilen za identifikacijo s samskostjo po izbiri ali po naključju. Čakanje na nekoga, ki bo v življenje vnesel srečo, je preprosto iluzija, položaj negotovosti že po definiciji ne more prinesti miru: »Kakšno breme naložimo drug drugemu, če pričakujemo od partnerja, da bo on tisti, ki nas bo osrečil? To je pretežko breme za enega človeka, začeti je treba pri sebi, edino sami smo odgovorni zase. Pretirano hrepenenje po partnerju vodi v napačno zvezo, ko bo magija minila, bo konec! Nismo aspirini, ki drug drugega zdravijo, srečamo se zato, da v zvezi zorimo in se celimo. Osebnostna rast je cilj zveze!« poudari Meta Tavčar. Dokler te možnosti zorenja v dvoje nimamo, imamo torej primerno priložnost, da sami razrešujemo tiste težave, za katere vemo, da nam niso v ponos: »Odrasel človek ve, kaj potrebuje, za to tudi prosi in je sposoben narediti tisto, za kar ga partner prosi. Drugo izhaja iz notranjega otroka, dokler človek vztraja v tem stanju, lahko na izpolnjujočo zvezo kar pozabi.« 

Torej, ste dovolj odrasli, da se lahko tokrat odgovorno zaljubite?

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE