Popularno prepričanje še vedno pospravlja holesterol v predal, kamor denemo sovražnike. A preden začnete kimati, da je to res, da je holesterol glavni krivec za vsa srčno-žilna obolenja, postojte. David Perlmutter, dr. med., je pred nekaj leti s knjigo, ki jo imamo tudi v slovenskem jeziku, Požgani možgani, dregnil v osje gnezdo »establišmenta«, ko je prepričljivo povezal razvoj degenerativnih bolezni možganov, denimo neozdravljivih alzheimerjeve in parkinsonove bolezni, z uživanjem ogljikovih hidratov. Podrobno branje knjige ponudi tudi odgovor na marsikatero uganko o (ne)varnosti holesterola. Perlmutter trdi, da je holesterol kritično možgansko hranilo, ključno za delovanje nevronov, in ima temeljno vlogo gradnika celičnih membran. »Deluje kot antioksidant in prekurzor (izhodna spojina) za pomembne elemente, ki so v oporo možganom, na primer vitamina D, pa tudi steroidom sorodnih hormonov (se pravi spolnih hormonov, kakršna sta testosteron in estrogen),« piše. »Najbolj pomembno pa je, da velja holesterol za pomembno nevronsko gorivo. Nevroni sami po sebi ne morejo proizvajati znatnejše količine holesterola, zato se zanašajo na holesterol, ki ga prejemajo iz krvnega obtoka prek posebne beljakovine prenašalke.«


Lajanje na napačno drevo

Za LDL smo večkrat slišali, da je t. i. »škodljivi holesterol«. V resnici je le lipoprotein nizke gostote, katerega vloga v možganih je, da prestreza življenjsko pomembni holesterol in ga prenaša k nevronu, da tam opravlja svoje kritično nujne funkcije. Možgani ob nizki ravni holesterola preprosto ne morejo dobro delovati. Še več, ljudje z nizkim holesterolom so v veliko večji nevarnosti, da se v njih razvijejo demenca in drugi nevrološki problemi.



Počakajte malo, mar to pomeni, da med holesterolom in koronarnimi boleznimi ni nobene povezave, se najbrž sprašujete. Odgovor je nikakor, le psi smo, ki lajamo na napačno drevo. Še več, mačka nam je medtem že davno ušla skozi ograjo k sosedom. Razumeti moramo, da obstajata dve obliki LDL: eni pravimo veliki plovni LDL oziroma LDL; drugi mali gosti LDL oziroma LDL. Veliki plovni LDL plovejo po krvnem obtoku in so preveliki, da bi se lahko prilepili pod celice, ki obrobljajo ostenje vaše žile, in tam sprožili proces ateroskleroze (debeljenja ostenja). »Osemdeset odstotkov LDL v krvi je velikih plovnih in zanje velja, da so nevtralni, kar se tiče kardiovaskularnih posledic,« razloži v knjigi Mastna laž Robert H. Lustig, dr. med., pediater in endokrinolog. In nadaljuje: »Mali gosti LDL pa ne plovejo, ampak potonejo na dno. Dovolj so majhni, da prodrejo pod žilne celice, in veljajo za posebej odgovorne za nastanek aterosklerotičnih oblog. Prehranska maščoba res množi število LDL, vendar zgolj velikih plovnih. Male goste LDL pa porajajo ogljikovi hidrati.« 

Če vam je mast šla v slast, a ste jo začeli uživati skrivaj in z občutki krivde, prepojeni z mislijo na »velikega sovražnika«, nikarte! 


Celična smrt

Ideja, da bo agresivno zbijanje holesterolne ravni dramatično zmanjšalo tveganje za srčni napad, je zmotna. Med najpomembnejše dejavnike tveganja, na katere je mogoče vplivati, spadajo kajenje, čezmerno pitje alkohola, pomanjkanje aerobne telesne vadbe, predebelost in prehrana, bogata z ogljikovimi hidrati. »Holesterol je ena najbolj kritičnih kemičnih snovi v človeški fiziologiji. Nikjer ni pomembnejša kot v svoji zaslužnosti za možgansko zdravje. Najboljši laboratorijski izvid, ki razjasnjuje, kakšen je človekov zdravstveni status, je test hemoglobina A1C, ne pa odbiranje holesterolnega števca.« 

Dejstvo ostaja, da so ravni holesterola lahko problematične: če imamo preveč malih gostih delcev LDL, je to nevarno. Pogosto takih meritev niti ne dobimo, ker so drage. »Dobra« novica pri tem je, da v veliki večini lahko o tem sklepamo: če je raven holesterola HDL prenizka in raven trigliceridov previsoka, je zelo verjetno, da v našem LDL prevladujejo majhni delci. Ko torej gledamo svojo analizo krvnih lipidov, mora naša prva skrb biti prenizek HDL in previsok TGA. To dvoje je res nevarno.