Princesa Jelisaveta

Tolikokrat sem se selila, 
da ne vem, kje sem doma

Z Jelisaveto Karađorđević smo se pogovarjali na Bledu ob 80-letnici golfišča in uradnem odprtju njegove prenovljene podobe. Po prvi svetovni vojni si je namreč tedanji jugoslovanski kralj Aleksander Karađorđević izbral Bled za poletno rezidenco. Na pobudo kraljeve družine, natančneje kneza namestnika Pavla in diplomatskega zbora, je bilo leta 1937 dokončanih prvih devet igralnih polj prvega jugoslovanskega igrišča za golf. A njena osebna zgodba je tista, ki je v resnici najbolj presunljiva.

Princesa Jelisaveta se je rodila v Beogradu kot edina hčerka jugoslovanskega kneza Pavla ter grške in danske kneginje Olge. Vse svoje odraslo življenje je preživela v izgnanstvu, nanjo so se Srbi spomnili šele, tako pove sama, ko je njena hčerka, Catherine Oxenberg, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaslovela z vlogo v ameriški nadaljevanki Dinastija.
Vse njeno življenje do takrat je bilo iskanje in tleča želja, da nekoč opere ime svojega očeta. 27. marca 1941 so v Beogradu namreč izbruhnile demonstracije. Skupina proangleško usmerjenih častnikov in meščanskih politikov je s podporo britanskih obveščevalcev in oprta na proteste jugoslovanskih narodov izvedla državni udar. Zrušila je kneza Pavla, ki je moral z družino v tujino; Britanci so ga internirali v Južni Afriki.


»Srbi niso ustvarili Jugoslavije in Srbi so Jugoslavijo razbili. Tako je 2. aprila 1941, štiri dni pred napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo, vodilni slovenski politik Fran Kulovec komentiral vojaški puč skupine srbskih oficirjev. S tem so ti dobesedno čez noč izničili večletno diplomatsko prizadevanje kneza Pavleta Karađorđevića, ki je Jugoslavijo do takrat kljub vsem težavam uspešno varoval pred nacističnimi in fašističnimi demoni. Kratka aprilska vojna je razkrila vse šibkosti državne tvorbe, ki je ob neslavnem propadu postala eden največjih dokazov brutalne maščevalnosti Adolfa Hitlerja,« je pred leti v Delu zapisal slovenski zgodovinar dr. Andrej Rahten.
V Južni Afriki je princesa Jelisaveta živela dobesedno v zaporu. Kasneje je bila primorana obiskovati britanski internat, za katerega pove, da je bil kot najhujša podoba iz romana Oliver Twist. Tej je sledila katoliška šola v Parizu, kjer je, pravi, le zamenjala eno grozo z drugo. Šele ko je začela v tem francoskem mestu študirati zgodovino umetnosti, se ji je vendarle malo razjasnilo nebo. Rasla je z občutkom, da ne spada nikamor, da nima identitete, da zanjo prihodnosti ni. Ves čas, ki ga je preživela v Evropi, je doživljala zgolj maltretiranje, zaradi česar se je počutila kot nepomembno, prosojno bitje za zunanji svet, zločinka. Ob vsem pa je bilo najtežje opazovati očetov propad. Njeni zgodnji spomini nanj so spomini na moškega v uniformi, državnika, intelektualca. A vse se je končalo, ko je bilo na tisti usodni marčevski dan moč slišati le krike: »Ljudje so tekali po hodnikih, jokali vsi panični,« se spominja. »Imela sem štiri leta in pol, ničesar nisem razumela, strah me je bilo, zato me je brat vzel v naročje ter mi začel brati pravljico. Na voljo smo imeli štiri ure, da spakiramo, kar lahko. Še dobro, da smo šli, sicer bi nas najverjetneje ustrelili.«



Nekoč velik človek, njen oče, pove, je postajal le še senca samega sebe. Nikoli več spokojen. Po dveh letih življenja v Južni Afriki se je z mamo preselila v Grčijo, nato v Švico. Evropo je končno zapustila, ko je spoznala svojega prvega soproga, Howarda Oxenberga, s katerim se je preselila v ZDA.
Leta 2011 je višje sodišče v Beogradu rehabilitiralo kneza Pavla in s tem uničilo odlok Državne komisije septembra 1945, ki ga je razglasila za vojnega zločinca.
Ima sedem vnukinj. Ko to pove, se nasmehne. Punce, same punce, doda.
81-letna gospa v obleki breskvine barve se nato zasuče na petah, poslovi z objemom in odide k skupini ljudi pri sosednji mizi, ki jo potrpežljivo čaka. Tisti dan sva imeli zjutraj na voljo le deset minut za pogovor, a si je nato vzela čas še popoldne. Imela je še nekaj časa, zakaj ne? »Biti princesa zame danes nima nekega bistvenega pomena,« sklene, »a bom naziv uporabila vedno, ko bom ugotovila, da z njim lahko komu pomagam.« Vse preveč je doživela, da bi se kitila z njim.

Ste dobili, kar ste iskali? Je bilo vredno vsega truda? Vseh teh selitev in bolečine?
Seveda. To je življenje! Vsakokrat, ko sem se znašla pred oviro, sem se najprej vprašala, kaj bom z njo. Jo bom preskočila, požrla, preplezala ali podnjo skopala rov, da pridem na drugo stran? In v tem ni nič negativnega, tragičnega, tako pač je.

Poslušala sem intervju z vami, star nekaj let, predvajan na srbski nacionalni televiziji, v katerem ste priznali, da niste človek, ki bi kazal svoja pristna čustva. Kajti če bi vsakomur priznali, koliko grenkobe in žalosti je bilo v vas, bi vas vseskozi spremljala velika luža solz. Ju je v vas še kaj, grenkobe in žalosti namreč?
Ne. Nikakor. Ugotovila sem, da je navezanost na negativne izkušnje povsem nekoristna. Ne preostane ti drugega, kot da se prepustiš in poskušaš živeti tukaj in zdaj. Kajti, kje smo? Tukaj. Kdaj smo? Zgolj zdaj. Če dovolim, da me definira, kar je bilo, potem si za dejanja zdaj jemljem vso moč. Živeti s preteklo bolečino ali v strahu pred prihodnostjo je nesmiselno.
Ljudje, ki se nenehno pritožujejo, so ljudje, ki jim zorni kot žrtve v resnici ustreza. Ustreza jim odgovornost za svoje življenje prenesti na »institucije«, na cerkev, politike, režim ... Ljudje imajo radi diktatorje zato, ker jim omogočijo, da dvignejo roke od sebe. Jaz tako ne morem, ne znam in nočem živeti.


Ko sem bila mlada, so se iz mene pogosto norčevali, češ – nimaš korenin, doma, tvoje ime je neumno, izgnali so te, nič nisi! A jaz nisem mogla kar odpisati dežele in jezika, ki sta mi pripadala. Živela sem v veliko različnih državah, a sem vedno, ko sem slišala svoj jezik, vztrepetala.



Leta 2012 ste bili v ospredju medijskega zanimanja, kajti dosegli ste nekaj, za kar ste si vseskozi prizadevali. Posmrtni ostanki vaših staršev, kneza Pavla, kneginje Olge, in vašega brata, princa Nikole Karađorđevića, so bili vendarle položeni v kripto cerkve sv. Jurija na gozdnatem griču Oplenac, in to z najvišjimi državniškimi častmi. »Če bi v moje življenje prišla oseba, ki bi mi rekla, da ne smem več živeti v Beogradu,« ste povedali, »bi rekla v redu, spakirala kovčke in šla.« Si zmorete predstavljati, kako bi bilo, če bi živeli drugače, kot ste? Če bi ostali v vlogi privilegirane princese?
Najverjetneje bi bila ozkogleda in neumna licemerka. Seveda je bilo v mojem življenju obilo neizprosnih preizkušenj, a so me naučile ogromno, otrdile. Če bi ostala tista princesa, kot sem bila kot otrok, bi se morala med drugim poročiti s človekom, ki bi mi ga izbrali drugi, moje življenje bi bilo pod steklenim zvonom, nenehno nadzorovano.




Zanimivo je, kako se nam zdijo zgodbe o kraljevih družinah še vedno očarljive. V slovenskih medijih so na primer še vedno izjemno brane novice o britanski kraljevi družini, še posebno če se v njih pojavijo fotografije otrok, naslednikov krone.
Pravljice, strašno jih imamo radi. Ja, do princev in princes imamo podoben odnos kot do slavnih holivudskih igralcev, ki jim jaz pravim kar ameriško plemstvo. Ljudje radi berejo o tem, kaj jejo za zajtrk, kakšni so bili kot otroci. Pojma nimam, zakaj, a novice te vrste so več kot očitno za ljudi strašansko vabljive.


Ko sem stopila z vlaka na peron v Beogradu, so me prevzela tako močna čustva, da nisem mogla nehati jokati. Da sem končno lahko stopila na zemljo dežele, po kateri sem imela prepoved stopati kar desetletja?! Neopisljivo. Zlomila sem se.

No, vaše življenje se zdi kot film o t. i. princesi upornici.
Mhm, princesi, ki je pobegnila od doma. (Smeh.)

In risala grafite po stenah šole, recimo.
Oh, ja. (Smeh.) Čas, ki sem ga preživela v britanskem internatu, je bil naravnost ogaben. Neizprosna sem bila. Kracala po zidovih, še posebno v čast hudobni profesorici zgodovine. Da bi jo živcirala, sem nalašč padla na izpitu. Ne samo enkrat, temveč dvakrat. Kar je več kot očiten znak, kako zelo nepreudarni znajo biti najstniki. (Smeh.) V resnici sem tisti čas najverjetneje potrebovala profesionalno pomoč psihiatra, a je nisem imela, zato sem se izživljala z »umetnostjo«. Grozno nesrečna sem bila.

No, ampak ta vaša zafrkljivost ni imela kratke sape. Pred leti ste imeli v Beogradu razstavo svojih risb, na eni od njih je ovekovečen vaš nekdanji soprog, zdaj že pokojni Manuel Ulloa Elías, ki ste mu v roko dali pištolo. Pač, gangster je bil, ste rekli. Kot da je to nekaj povsem vsakdanjega.
(Smeh.) Obupen človek je bil. Grozljiv. V redu, brez njega se mi ne bi nikoli uspelo vrniti v Srbijo, ampak zasebno ... Brrrr. In problem je bil, ker te njegove gangsterske plati, ko sva se spoznala, nisem prepoznala ali pa jo je tako skrbno skrival. Bil je šarmanten, seksi in inteligenten. Potem pa sva se poročila in čez noč je postal obseden z nadzorom. Zato sem ga narisala s pištolo. Še več, s pištolo, iz katere kaplja kri.




Omenili ste, da vam je pomagal.
Svojčas je zasedal položaj premierja Peruja. Ko je v Budimpešti na neki politični konferenci srečal Mitjo Ribičiča, nekdanjega predsednika Vlade Socialistične federativne republike Jugoslavije, ga je prosil, naj mi dovolijo vstopiti v Srbijo. In ker sta si bila po položaju enakovredna, je moral privoliti. Tako sem čakala na srbskem konzulatu v Budimpešti in dve uri pozneje v rokah držala vizum. Leta pozneje sem srečala konzula in mi je povedal, kaj se je takrat res dogajalo. Očitno sem povzročila izredno stanje. (Smeh.) Letele so psovke in obžalovanje, ker je popustil. No, v pisarni je bilo burno, dokler ni menda Ribičič obupal in skozi zobe siknil: »Daj joj je*enu vizu!« (Smeh.) Tako sem prišla nazaj, a samo za en dan in eno noč.


Moje najstniško obdobje je bilo izjemno temačno. Pri sedemnajstih so bila pred mano tri leta, ko bom vsak dan oblečena v črno. Drug za drugim so umrli brat, teta in babica. Sovražila sem šolo. Pobegnila od doma, kasneje stopila v grozen zakon.

Kako ste se počutili?
Ko sem stopila z vlaka na peron v Beogradu, so me prevzela tako močna čustva, da nisem mogla nehati jokati. Da sem končno lahko stopila na zemljo dežele, po kateri sem imela prepoved stopati kar desetletja?! Neopisljivo. Zlomila sem se.
Srbsko nisem več znala. Oče mi je vseskozi govoril, da je nima smisla obnavljati, kajti v Srbijo se nikoli več ne bom vrnila, rekel mi je, naj na domovino kar pozabim, ker je preteklost, ter naj svoj čas namesto za srbski jezik porabim za učenje drugih jezikov. In sem ga. Zato nisem, ko sem se vrnila v Beograd, v srbskem jeziku znala naročiti niti kave. Spet sem se razjokala, ker sem se počutila strašansko neumno. Tukaj sem rojena, a ne znam več niti besede? Grozno sem se počutila, prava razvalina. Pozneje sem se vzela v roke, se učila jezika, veliko brala. Zdaj govorim srbsko, a to ni tiste vrste popolnost, ki bi jo potrebovala, da bi v tem jeziku zmogla izraziti tudi najbolj kompleksne misli in čustva.

Imate občutek doma?
Zanimivo vprašanje. Ne vem. Tolikokrat sem se selila, da ne znam povedati, kje sem doma. Prej ste omenili, da bi lahko začela na novo, četudi me znova vržejo iz Srbije. Če bi se morala preseliti v Slovenijo, na primer, bi se. Naučila bi se vašega jezika in poskusila znova biti srečna. Rada imam izzive.


Čas, ki sem ga preživela v britanskem internatu, je bil naravnost ogaben. Neizprosna sem bila. V resnici sem tisti čas najverjetneje potrebovala profesionalno pomoč psihiatra, a je nisem imela, zato sem se izživljala z »umetnostjo«. Grozno nesrečna sem bila.


Ne morem mimo dejstva, kako zapleteno in težko življenje ste imeli.
Res je. Ko sem se vrnila v Srbijo, mi je bilo hudo. Tudi takrat, ko sem urejala pokop družine v domovini, kajti oče se po izgnanstvu nikoli ni vrnil domov, je bilo težko zdržati. Ko sem pred petimi leti pokopala svojo družino, sem stala na eni največjih življenjskih prelomnic. Končno je dobilo epilog moje življenjsko prizadevanje, da bi obudila očetovo dediščino in spomin nanj.

Ljudje se vseskozi iščemo. Le da je bilo vaše iskanje, se zdi, še globlje, iskali ste izgubljeno zgodovinsko identiteto svoje družine. Velika naloga.
Vsak bi si moral prizadevati za to, da bi našel svojo identiteto, kajti to je edina pot do razvoja samozavesti. Prepričana sem, da ljudi, ki počnejo v svetu največja grozodejstva, vodi ravno to – manko samospoštovanja. Ljudje se drogirajo, ranijo druge, nastavljajo bombe, kradejo ... Morda razlog za to tiči v času, ko so bili majhni in so se naučili, da ne smejo stopiti v stik s svojimi pristnimi čustvi; zato so jih pogoltnili, globoko zakopali. Predvsem je zelo pomembno, da pogledaš v oči vsem negativnim občutkom, ki so v tebi, jih ozavestiš in preboliš. Šele takrat lahko zaživiš svobodo.




V nekem trenutku ste bili iz občutka, da imate vse na tem svetu, vrženi v svet, v katerem nič več ni bilo gotovo, nič več ni bilo vaše. Štiri ure časa ste imeli, da je družina spakirala kovčke in vse pustila za sabo. Oče je vzel le dve sliki, ena je El Grecova Laocoon, ki jo je, da ste lahko preživeli, po vojni prodal za 40.000 dolarjev. Platno je danes na ogled v washingtonski narodni galeriji, njegova vrednost pa se ocenjuje na 100 milijonov dolarjev. Kaj vas je držalo pokonci v času, ko ste bili politična zapornica, pregnanka?
Po pravici povedano? Ne vem. Moje najstniško obdobje je bilo izjemno temačno. Pri sedemnajstih so bila pred mano tri leta, ko bom vsak dan oblečena v črno. Drug za drugim so umrli brat, teta in babica. Sovražila sem šolo. Pobegnila od doma, kasneje stopila v grozen zakon ... A na srečo nisem obupala. Velikokrat sem bila blizu, a sem ugotovila, da je tisti občutek globokega brezna, ki napoči tik pred tem, ko misliš, da se boš vdal, usodni trenutek preloma, ko moraš samo še malo zdržati. Potem se odprejo nova vrata.
Slišala sem, da je v družini treh otrok tako, da če prvi otrok noče sprejeti odgovornosti za bolečino družine, jo bo moral drugi, tretji. Najstarejšemu bratu je bilo povsem vseeno, drugi brat je umrl mlad, torej je bila teža na mojih plečih. Zadala sem si nalogo doseči, da bo pravici zadoščeno.


Moj bivši mož je bil obupen človek. Grozljiv. V redu, brez njega se mi ne bi uspelo nikoli vrniti v Srbijo, ampak zasebno ... Brrrr. In problem je bil, ker te njegove gangsterske plati, ko sva se spoznala, nisem prepoznala ali pa jo je tako skrbno skrival. Bil je šarmanten, seksi in inteligenten. Potem pa sva se poročila in čez noč je postal obseden z nadzorom.


Kaj menite o tem, kar se dogaja v svetu danes? Kako gledate na vse te sicer zelo dobronamerne modrosti, da se zlo, kot je vojna, nikoli ne sme ponoviti, ter da se moramo iz zgodovine učiti?
Ljudje smo bitja, ki se združujemo v različne »klube«. In njih ne vodi nič drugega kot to, da se za prevlado bijejo z drugimi, ki ne mislijo podobno kot oni. To se ne bo spremenilo. Zato je vse, kar nam preostane, in v resnici edino, kar je učinkovito, to, da se spreminjamo sami. Jaz moram biti tista, ki se spreminjam na bolje in morda s tem vplivam na druge in delam ta svet vsaj malce boljši. Ni plodno čakati na zunanji vpliv, ki bo iz tebe naredil boljšega človeka. Ne bo se zgodilo. Kot da bo nov režim prinesel spremembe na bolje. Ne bo jih.

Je danes še kaj, kar vas razjezi, ob čemer se raztogotite, češ da tega res ne prenesete?
Ne. Če se že zgodi, da se razjezim, vem, da je v ozadju moj ego. Ves čas delam na tem, da ga utišam. Včasih postanem nemirna ob kakšni novici, a se znam umiriti in ego pohodim kot smet. Ni enostavno, ker vedno rine na plan, a mi uspeva, da me vse ne prevzame.

Pisalo se je leto 1987, ko ste prvič po izgnanstvu prišli nazaj v Srbijo, sicer le za en dan in eno noč. Takrat niste znali jezika, danes ga. Kdaj sanjate v srbščini?
Se zgodi, a večinoma samo delčke epizod. Večinoma sanjam v angleščini in francoščini. Mislim tudi, da je srbščina, podobno kot nemščina in francoščina, pompozni jezik. Besedne zveze so mi v angleščini zato bližje, lažje, ne znam povedati.
Ko sem bila mlada, so se iz mene pogosto norčevali, češ – nimaš korenin, doma, tvoje ime je neumno, izgnali so te, nič nisi! A jaz nisem mogla kar odpisati dežele in jezika, ki sta mi pripadala. Živela sem v veliko različnih državah, a sem vedno, ko sem slišala svoj jezik, vztrepetala.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE