Mont Blanc
To so vezi, ki se jih v dolini ne da stkati

18.11.2017

Odkar pomnim, hodim po hribih, večinoma slovenskih, a logičen korak na poti se je zdela osvojitev Mont Blanca. Ekipa smo bili trije najboljši sosedi in vodnik, ki bi uigran gorski trio popeljal v višjo dimenzijo. Projekta smo se lotili v slogu pridnih študentov in naštudirali razpoložljive vire.


Planinski vestnik je objavil intervju z oskrbnico koče Gouter, najviše ležeče koče na najbolj običajni poti na Mont Blanc, tako da je bila predstava o tem, kaj nas čaka, precej jasna. Bela gora tehnično ni zahtevna. Treba je obvladati dereze in cepin, nujna je kondicija (iz Vrat na Kredarico v štirih do petih urah brez »musklfibra«), predlagana trening tura je zimski Grintovec in aklimatizacijska tura Grossglockner z obveznim spanjem na 3000 metrih.

Vikendi so bili namenjeni hribom
Za rojstni dan sem dobila cepin in maja preizkusila hojo z derezami; naša ekipa za Mont Blanc je tisti dan stala na zasneženem Grintovcu. Čez dva tedna smo šli na aklimatizacijo pod Grossglockner. Uro od avta se je odprlo nebo, zagrmelo je in po nas se je usula toča –čelade na glavo in dalje! Spali smo v segreti kuhinji zimske sobe pri Studelhutte, naslednje jutro dosegli 3454 metrov in se »eno Šmarno goro« pod vrhom obrnili. Za kaj več nam je manjkal najmanj en cepin. Junija nismo prišli na Mont Blanc. Vremenska napoved na gori je bila obupna, nekaj dni je vztrajno snežilo in pihalo. Tolažilna tura je bil Triglav in poziranje z Aljaževim stolpom v snegu.

Po službi v Francijo
Avgustovski termin je postregel s kičasto vremensko napovedjo. Po službi smo se odpeljali proti Franciji. V drugem poskusu smo imeli s sabo tudi štiri pare gojzarjev. Kilometri italijanskih avtocest so izginjali. Pri dolini Aoste smo začeli s pogledi iskati svoj cilj. Sedem ur kasneje smo bili v Chamonixu, na pivu v centru mondenega mesta.

Čudovito jutro je razkrilo Belo goro. Kar precej smo nagnili glave iz 995 metrov nad morjem ležečega Chamonixa - Mont Blanca, da smo videli njen vrh. Če bo sreča mila, bomo jutri gor. Do tod smo namreč igrali po pravilih. Zdaj se bomo prvič prekršili, saj si časa za aklimatizacijo v okolici Chamonixa nismo vzeli. Kako bodo telesa reagirala na neznano višino?




Zajtrkujemo v kavarni z dišečimi dobrotami. Med sprehodom se ženska pogleda ustavita na brezhibni Chanelovi izložbi z novo kolekcijo za 12.500 evrov. Nisva se zmotili, trikrat preštejeva ničle. Peljemo se v sosednjo dolino, prepakiramo nahrbtnike, vzamemo dva sendviča, liter vode, čokolado in oreške ter oblačila in plezalno opremo. Tramvaj nas v uri in pol dvigne na 2300 metrov. Do koče Tete Rousse naj bi hodili od dve do tri ure in do naslednje, kjer prenočimo, prav toliko. Pot je speljana po kamniti moreni mimo udomačenih kozorogov, ki se mirno pasejo. Nad nami so zasnežena pobočja in cilj dnevne etape, koča Gouter, ki se sveti sumljivo visoko. Do nje je toliko kot iz Vrat do Kredarice.

Tišina in moje srce
Toplo je, potimo se vsak v svoji opravi, ko se dvigamo proti tri tisoč; pod nami leži dolina Chamonixa, naokrog se vzpenjajo markantne oblike Savojskih Alp. Zatopljeni smo v misli, hodimo po nezahtevnem terenu, kratek postanek za požirek in fotko pa spet naprej, in kot bi mignil, se pred nami odpre snežišče pod kočo Tete Rousse.

Tam pomalicamo in se dvignemo proti nevarnemu delu. Gre za 30 metrov široko pobočje, kjer se je med prečenjem treba izogniti padajočemu kamenju. Šli smo eden po eden, zelo hitro in zelo previdno –zdaj pa skombiniraj to dvoje! Nato smo se spopadli z naklonom, soncem, višino in iskali optimalno pot. Svet pod nami se je širil, ledenik z razpokami se je oddaljeval, okrog je bila tišina in edini hrup je bilo glasno razbijanje mojega srca. Kako bom prišla na vrh, če mi že na 3600 metrih zmanjkuje kisika? Požirek vode, globok izdih, pa je šlo. Pa spet in spet, počasi in vztrajno. A dejansko smo hitro na ciljni višini dneva, v kraljestvu snega, kjer sledimo gazi na vrhu grebena. Spodaj so bela prostranstva, ki se končujejo v ledeniških razpokah, pred nami je koča, ki bo zatočišče za kratko noč.




V koči je red
Vse je v lesu, diši po novem. Urejene sanitarije, ozki pogradi, v spalnicah šepet. Za večerjo je paradižnikova juha s plesnivim sirom, ribji file z rižem in provansalsko omako, čokoladni mus. V jedilnici oddamo termosteklenice, v katerih bo zjutraj vroč čaj. Ob 20.30 smo zloženi na pogradih, oblečeni in spakirani, skozi okno opazujemo sončni zahod. Preverimo zasičenost kisika in srčni utrip; pohecamo se, preden zaspimo.

Ob dveh se odpre jedilnica. Neverjetno urejeno v omejenem prostoru sredi noči brez slabe volje pozajtrkuje in se proti vrhu odpravi več kot 160 ljudi. Sije krvava luna, v topli noči se navežemo in sledimo čelnim lučkam drugih odprav, ki se svetijo po pobočju. Romantika! Hodimo v tišini, štejemo korake in zvezde, pazimo na napeto vrv. Počutim se odlično, ni sledi o višinski bolezni, tempo mi ustreza in pri srcu mi je toplo, saj smo na dobri poti, da nam uspe. Ko se zamrznjeno pobočje postavi pokonci, palice zamenja cepin. Za sabo pustimo bivak Vallon, 4200 metrov. Počasi se prebuja jutro, pritisne mraz, okoliški vrhovi se sramežljivo kažejo iz objema noči, pobočjem še vedno ni videti konca.

Proti cillju
Pridemo do ledeniške razpoke, ki jo moramo prečkati. To je edini zahtevnejši del, pritrjena je celo zanka. Zadevo poimenujem Hillaryjeva stopnja, kot na Everestu. Tam se nam v navezi pridružita dva Nem-ca. S številnostjo ob živce spravimo lokalnega vodnika, ki nam da možnost izbire, v katerem jeziku nas bo nadrl. Malo pod vrhom se ustavimo. Čaj v termosteklenici se je v štirih urah od koče popolnoma ohladil. Zazebe me v prste na nogah, spet se zavem hitrega bitja srca. Ugodje jutranje hoje je končano. Gledam prepadna območja na obeh straneh grebenske poti in nočem razmišljati, kje se konča morebiten padec. Zdaj ne more biti več dosti. Ozka gaz se dviga še na eno pobočje. Je to zdaj zadnji kup snega? Je? Je!




Naval čustev, neroden objem prek puhovk, zmagoslaven poljub. Bravo, Marko! Ko sva se spoznala, si imel v hribovski bilanci Slavnik, Nanos in Šmarno goro. Osemnajst let kasneje pa na strehi EU! Moja pogumna prijateljica je izmučena. Močno se stisneva. To so vezi, ki se jih na kavicah v dolini ne da stkati. Objem tudi vodji odprave, ki nas je vzel na svoj »štrik«. Zmaga dvojne gorenjsko-primorske naveze!


Vreme je na naši strani
Boljših vremenskih razmer verjetno ni. Brezvetrje, sonce, neskončna vidljivost. Razgledujemo se, uživamo zmagoslavne trenutke, posladkamo se z milko. In zdaj? Treba bo dol. Mraz grize v noge in pot do Ljubljane je dolga. Zadovoljni pozdravljamo tiste, ki jih ob sestopu srečujemo v ozki gazi. Z manjšim incidentom premagamo tudi Hillaryjevo stopnjo. Anči je namreč pri doskoku vrglo naprej in je pri tem za sabo potegnila preostala člana naveze, da sta kot keglja priletela vsak v svoj kup snega. Velika sreča v mali nesreči. Lahko bi se končalo tudi drugače.

Pri bivaku se slečemo, saj ima sonce tudi nad 4000 silno moč. Teren je bolj položen, spet se počutim varno. Proti koči ne sledimo več ovinkastim gazem, ampak ubiramo bližnjice. Do stare koče Gouter potrebujemo z vrha slabe tri ure. Tam jemo, saj je nočni zajtrk že zdavnaj pokurjen. Pri spustu srečujemo številne planince od vsepovsod. Vroče je, sploh pri prečenju zloglasnega kuloarja, saj skale z veliko hitrostjo v nepredvidljivih intervalih drvijo mimo. Velika skala se mi odvali od srca, ko smo varno na drugi strani. Na zadnjem snežišču sicer zabeležimo vsak svoj padec, ker smo na nogah že 12 ur in koncentracija popušča.




Začnemo loviti zobato železnico. Vse gre po načrtu do zadnjega ovinka, ki razkrije nepregledno množico, ki čaka naš vlakec. Kontrolorke ne omehča zgodba, od kod smo prišli in kako dolga je še pot do doma, na tem vlaku ni prostora za nas. Bivakiramo na tleh do naslednjega transporta in smo po 31 urah nazaj pri avtu. V McDonaldsu brez slabe vesti zaužijemo vsak svoj odmerek masti, soli in sladkorja, slabih šest ur kasneje smo doma.

Čas za slavje
Osvojeni vrh smo proslavili nekaj večerov kasneje. Vtisi so se do takrat izkristalizirali, boleči prsti sanirali, posebnega »musklfibra« ni bilo. Še en visok cilj je dosežen oziroma velika želja izpolnjena. Zdaj je treba najti nov izziv in spet zapustiti cono udobja.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE