Sunakali, ki se je je zaradi nogometne spretnosti prijel vzdevek himalajska Messi, se zdaj šola v Katmanduju, kar je velik korak za dekle z revnega in odmaknjenega severozahoda države, kjer je stopnja pismenosti zgolj 27-odstotna in kjer večina žensk ne zna napisati niti svojega imena.


Sunakali, ki je konec aprila preštela 18 pomladi, je v začetku našega snidenja v Katmanduju malce zadržana, a skrbno sledi pogovoru, in četudi ne razume vsega, se tu in tam prikupno namuzne. Ko ji postavim vprašanje, v nepalščini zažubori kot gorski studenec, medtem ko Bhojraj njene misli pretaka v angleščino. Odraščala je v vasi Bama v okraju Mugu v šestčlanski družini kot najstarejša, ki ji sledijo trije bratje. V preprosti hišici so vsi spali in jedli v skupnem prostoru. »Mami sem pomagala v gospodinjstvu, pri kuhanju in pranju oblačil, pospravljati, hraniti živino, nabirati kurivo in travo, delati na polju,« razlaga Sunakali. Mugu, okraj v regiji Karnali na severozahodu Nepala, je eden najmanj razvitih, življenjske razmere na slabih štiri tisoč metrih so neizprosne, zdravstvena oskrba je slaba, delo in tradicija imata prednost pred izobrazbo. Sploh pri ženskah, katerih življenje je podrejeno družini, zato jih nenapisano, a globoko zakoreninjeno pravilo obvezuje k zgodnji poroki, ki prinese skrb za gospodinjstvo, možnosti za šolanje tako rekoč nimajo. Po podatkih iz leta 2011 je v teh krajih pismena le dobra četrtina prebivalcev in nepismenih je kar 90 odstotkov žensk.


Sunakali z družino v rojstni vasi Bama


Z nogometom nad neenake možnosti

Bimal Singh Bist si je po triletnem proučevanju etničnih skupin v Karnaliju pod okriljem organizacije Good Neigbours zadal, da želi zmanjšati neenake možnosti med spoloma in tudi deklicam omogočiti šolanje ter izboljšati zdravstveno oskrbo. Tako je vzklila hudo revolucionarna ideja za te kraje – da punce nastopijo na državnem nogometnem turnirju za dekleta do 14 let. V letih skupnega življenja je Nepalec pridobil zaupanje domačinov, pa vendar je bilo potrebnega še dosti prepričevanja, da so se omehčali in hčeram dovolili igrati nogomet, ki ga poznajo le prek radijskih valov in legendarnega Lionela Messija, elektrika in televizija teh krajev namreč ne dosežeta. 


Življenje revnih žensk je podrejeno družini. Nenapisano, a globoko zakoreninjeno pravilo jih obvezuje k zgodnji poroki, ki prinese skrb za gospodinjstvo, možnosti za šolanje tako rekoč nimajo. Po podatkih iz leta 2011 je v teh krajih pismena le dobra četrtina prebivalcev, nepismenih je kar 90 odstotkov žensk.


Iz dolgih hlač v kratke

Idejni oče projekta je k sodelovanju povabil kroniste. V režiserja se je prelevil novinar Bhojraj Bhat in manjša ekipa se je za leto dni s kamero in nogometno žogo preselila v Mugu, do koder je presneto daleč, saj tja ne pripelje cesta, le noge ali majhno letalo, če mu to dopušča jakost vetra. V življenje Sunakali in njenih vrstnic pa je vstopil nogomet. Niso poznale pravil igre, trenersko vlogo je prevzel kar učitelj telovadbe, za igrišče pa so zravnali razgiban in s kamenjem posut teren. Dolgolaske so se v dolgih ohlapnih hlačah zapodile za žogo, kar je bil pravi izziv, nogomet je vendarle lažje igrati v športnih oblačilih, a ne v tako tradicionalni skupnosti, kot je na daljnem in visokem zahodu Nepala, kjer so se dekleta počutila osramočena, ko so morala obleči kratke hlače, starši jim tega niso dovolili, kaj šele da bi »odpotovale« na tekmo v sosednji okraj Humla, saj jih je skrbelo, da se ne bodo več vrnile. 


S turnirja so se zmagovalke vrnile na konjih.


Himalajska tekma kot svetovno prvenstvo

»Dekletom smo sledili s kamero, kar je bil pravi planinski podvig, saj so vasi med seboj zelo oddaljene. Da so se lahko tekmovalke iz Muguja udeležile tekme v Humli, so morale dva dni pešačiti po Himalaji, prečkati 4200 metrov visok preval, a to jih ni ustavilo. Tekma med Humlo in Mugujem je bila kot svetovno prvenstvo med Argentino in Nemčijo, v teh odmaknjenih gorskih krajih se je zbralo pet tisoč navijačev, vsi so navijali in spodbujali nogometašice,« navdušeno opisuje Bhojraj. Dekleta so za ogrevanje pred državnim turnirjem odigrala prijateljsko tekmo proti ekipi Humle in izgubile, kar jih je strlo. A naslednja priložnost je že bila zmagovita, na turnirju je ekipa iz Muguja slavila na vseh tekmah, Sunakali je zabila neverjetnih šest golov in se s soigralkami veselila pokala, ki ji je prinesel vzdevek himalajska Messi.


Nogomet nam je dal priložnost, da smo videle razvoj, prvič smo se peljale z letalom in avtobusom, po prvem porazu pa smo bile seveda zelo razočarane, a smo dobile novo priložnost in zmagale. Odnos do nas se je močno spremenil, postale smo prave junakinje, začeli so nas ceniti. Hkrati pa mi je nogomet odprl vrata do izobrazbe, a le tri smo naredile obrat v življenju. Ne želim se še poročiti, ampak želim ostati v Katmanduju, postati samostojna. Vem, da bo to mogoče le z izobrazbo, saj v Nepalu ni mogoče uspeti v nogometu, ker nimamo možnosti profesionalnega ukvarjanja s športom. Sunakali


Drugačno dojemanje žensk v tradicionalni družbi

»Prej starši niso dovolili ženskam jezditi, ko pa so se domov vračale kot zmagovalke, so vsi pripeljali konje zanje, Sunakali so poveličevali, dojemanje vloge žensk v tej tradicionalni družbi se je nepredstavljivo spremenilo. Prej so bile pogosto žrtve diskriminacije, potem pa sprejete kot enakopravne,« najpomembnejši dosežek opiše režiser. Filmu so piko na i pristavili februarja 2015, ko je doživel premiero na 9. festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu v Ljubljani in bil tudi nagrajen, nato pa se je začel njegov veliki pohod po svetu. Prvenec nepalskega režiserja so predvajali na 138 filmskih festivalih po svetu, ovenčal se je z 21 mednarodnimi nagradami. »Vesel sem najvišje nepalske nagrade za dokumentarni film, a še srečnejši, ker smo trem mladenkam iz Muguja omogočili izobraževanje v Katmanduju,« poudari režiser, a v isti sapi z grenkobo doda, da se jih je od 15 nogometašic osem poročilo že pred 16. letom, pet jih ima otroke, tri pa so pustile šolo. 


Himalajska Messi, junakinja državnega turnirja


Vrata do izobrazbe

»Nogomet nam je dal priložnost, da smo videle razvoj, prvič smo se peljale z letalom in avtobusom, po prvem porazu pa smo bile seveda zelo razočarane, a smo dobile novo priložnost in zmagale. Odnos do nas se je močno spremenil, postale smo prave junakinje, začeli so nas ceniti. Hkrati pa mi je nogomet odprl vrata do izobrazbe, a le tri smo naredile obrat v življenju. Ne želim se še poročiti, ampak želim ostati v Katmanduju, postati samostojna. Vem, da bo to mogoče le z izobrazbo, saj v Nepalu ni mogoče uspeti v nogometu, ker nimamo možnosti profesionalnega ukvarjanja s športom,« zrelo razmišlja 18-letnica, najstarejša še neporočena ženska v svoji vasi. 


Pogrešam dom

A iz Bame se je pred slabim letom preselila v Katmandu, kjer med prečkanjem ceste steče na drugo stran, kar daje vedeti, da se še ni povsem navadila kaosa, ki ga prinaša prestolnica. Njena tradicionalna ohlapna oblačila so zamenjale oprijete kavbojke in športna jopica. Ko ob vznožju znamenite budistične stupe Boudhanath sreča prijatelja iz rojstnih krajev, se ji obraz raztegne v najširši nasmeh. Vsako takšno srečanje pa tudi Bhojrajevo prigovarjanje jo spominjata, naj ne pozabi korenin. Zato se je veselila konca šolskega leta, da se poleti v času festivala vrne domov, saj je s starši v stiku le prek telefona, kadar so dosegljivi. Prizna, da jo občasno tare domotožje, močno pogreša družino in domače okolje, a se zaveda, da je to njena priložnost, za katero se je sama odločila.


Režiser in glavna junakinja filma stas postala prava prijatelja.


Vesel sem najvišje nepalske nagrade za dokumentarni film, a še srečnejši, ker smo trem mladenkam iz Muguja omogočili izobraževanje v Katmanduju. A žal se je od 15 nogometašic osem poročilo že pred 16. letom, pet jih ima otroke, tri pa so pustile šolo. Bhojraj Bhat, režiser


Med nogometašicami v Bilbau

»Ne morem verjeti, da sem v Katmanduju, nikoli si nisem mislila, da bom šla v tujino, obiskala sem Evropo in igrala nogomet z žensko reprezentanco iz Bilbaa. Neverjetno se mi je zdelo, da ima en klub osem različnih igrišč, če bi me imele le eno, bi lahko bile še boljše,« njene misli še vedno pogosto poletijo k nogometu, ki jo je pripeljal tudi v Evropo, na povabilo festivala nogometnega filma v Bilbau, kjer so ju kot lanska zmagovalca z Bhojrajem povabili v goste, obiskala pa sta še prgišče evropskih držav. V Alpah se je povzpela na zasneženi tritisočak, v Španiji prvič videla morje, ob katerem je »bila tako vznemirjena, da bi si želela ostati dlje«, za nameček pa spoznala igralca kluba Athletic Bilbao Óscarja de Marcosa Arano, ki ji je podaril svoj dres. 


Sunakali z mamo in pokalom po vrnitvi domov


Spoznaj himalajsko Messi

Mednarodna nogometna zveza (FIFA) je lani naredila 12-minutni spot z naslovom Spoznaj himalajsko Messi (na youtubu ga je najti pod naslovom Meet the Himalayan Messi), v katerem osvetli nogometni razvoj Nepala, njegove zastavonoše, v drugi polovici pa spoznamo Sunakali, »zlato dekle«, kar pomeni njeno ime. Morebiti postane tudi nepalska zlata maturantka, saj ima zelo dobre ocene, kar je izjemen uspeh za dekle iz krajev, kjer večina žensk ne zna napisati niti svojega imena. »Vsakdo je lahko Sunakali«, za konec poudari Bhojraj, »ona je postala vzor številnim deklicam in staršem v Nepalu, hkrati pa se je izkazalo, da je nogomet več kot šport, saj je lahko gonilo družbenih sprememb.«