29.12.2016


Betka Šuhel Mikolič

To boli

»Če bi bila za vse stvari tako motivirana, kot za Šmarko, bi bila super, drugače pa kapo dol!« je rekel moj mož. Vzela sem kot kompliment. Kaj pa naj.

Betka Šuhel Mikolič

Mentorica javnega nastopanja in svetovalka za odnose z javnostmi.

Ne živite z mano med štirimi stenami, zato me ne pomilujte prehitro pa še širši kontekst sem zamolčala. Vseeno sem šla takoj brskat po strokovni literaturi s kakšno osebnostno motnjo sem se rodila. Nikjer ni posebej pisalo, kaj je s tem stavkom mislil, mi je pa dal misliti. Našla sem se med antisocialnimi tipi,  to so tisti, ki so odvisni od vznemirljivosti. Zanje družbene norme ne obstajajo. Med obsesivnimi kompulzivci. To so tisti, ki mislijo, da so živo utelešenje preveč dobrega. Garajo kot črna živina. Zagotovo so izumitelji morale. In med paranoiki. To so pa tisti, ki z neomajnim prepričanjem o lastnih neoporečnih vrlinah stalno iščejo brezmadežnost in vidijo stvari, ki jih drugi ne. Pravi vizionarji. Od vseh moraš bežati daleč stran, da ohraniš večplastno človeško nrav. Tudi to je pisalo. In to boli.

Priznajte, tudi sami se z lahkoto vidite v filmu, kjer kot glavni junak vse, kar vam je všeč, naredite tako dobro, da bi vam vsakič morali postaviti spomenik. Kar vam ne diši, se pretvarjate, da tudi dejansko ne obstaja. Vsaj ne v vašem filmu. Ampak živimo v svetu, kjer je potrebno delati tudi tisto, kar ni fajn, je pa prav.  No, tukaj me je skušal uloviti moj mož. Zakaj torej vsa ta silna vnema za brezpogojno rinjenje tja v hrib sleherni dan? Zaradi ravnotežja! Sprejeti, kar je sprejeti treba in hitro poiskati tolažbo v stvareh, ki me izpolnjujejo, sem zagotovo dosegla z gibanjem. Vsak dan se nežno prepričam, da je hoja v hrib izjemno orodje, ki mi pomaga razumeti, sprejeti, spremeniti. Ne kregam se več z belim kruhom in postorim celo dela, ki me ne privlačijo. Zato moja jutranja sopihanja izboljšujejo tudi naše življenje.

Emocije so tako velik mik, kolikor večja želja jih povzroča. Bolj ko je ta pomembna, večje zadovoljstvo začutimo ob njenem uresničevanju. 

V zadnjih dveh letih je moj mož opazil velik napredek tudi v praksi predvsem na področju strpnosti. Manj je nerganja. Več smeha. Celo obrazce  sem sposobna izpolnjevati brez glasnih pripomb o sistemih, ki ukalupljajo, kar je velik napredek. Ne rečem več: »Daj to ti, ker meni ne diši!«

Čisto po tiho, ko me nihče ne gleda pa iščem idole, ki me navdihujejo. Tiste junake, ki s strastjo, drznostjo, ustvarjalnostjo spreminjajo tkivo naše družbe na bolje. Obdani so z živahno življenjsko energijo. Niso mlačni. So pogumni, celo smeli, vendar tudi odgovorni. Njihova bližina izziva, spodbuja in vselej tudi privlači.  

Kako je kaj z vašo strastjo, dragi moji? Tisto primarno, ki predrami telo in duha. Ki nas v nov dan prebuja z zanosom, hrepenenjem, s pričakovanjem lepega in dobrega. Tisto, ki razplamti naša čustva. Čustva so namreč snov z naboji vektorjev, ki nas odmikajo od … in spodbujajo k. K lepšem in boljšem. In emocije so tako velik mik, kolikor večja želja jih povzroča. Bolj ko je ta pomembna, večje zadovoljstvo začutimo ob njenem uresničevanju. Z gibanjem  jo lahko razširjamo tudi na področja, ki niso fajn, so pa nujna za naš obstoj.

Da se globoko nadihaš do spoznanj, ki spokojno pomirjajo, moraš hitro stopiti. Skoraj steči. Da nog ne poganjajo več mišice, ampak srce. Da si lahko čestitaš, ker si točno takšen, kot bi moral biti čeprav nisi.

P.S.

Pred objavo, sem zapis dala prebrati mojemu možu. Rekel je: »To si ti. Pretiravaš. Tisti stavek o vsakem dnevu pa lepo prosim, zbriši. Kaj pa če koga zadene kap, ko te bo posnemal?«
Nisem.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close