Človek, ki resno spremlja aktualno dogajanje po svetu, je, si mislim, pred strahovitim izzivom, če si želi razmišljati pozitivno, kaj pravite?

Pozitivno razmišljanje je za kretene. Treba je videti, treba je gledati, treba je vedeti in treba je slišati! Treba je! Potem šele spoznaš, kakšen je svet. In da mu vlada neumnost. Tako je že od nekdaj. Svet imajo v rokah butlji in hudobci.

Na kaj najprej pomislite, ko se zjutraj zbudite?

Na kavo, cigarete in muce.



Kaj mislite o tistih, ki govorijo, da je staranje čudovito, človekova dolžnost pa, da vidi dobro in lepo in se nanju osredotoči?

Naj bodo! Dovolj je prostora za vse. Tudi za bebce. Sploh pa, staranje ni lepo. Uvela roža je uvela roža. Ni je moč umetno pomladiti. Ob tem vašem vprašanju pomislim tudi na to, kakšen odnos imajo Slovenci do beguncev, tako imenovanih ekonomskih migrantov, tistih, ki bežijo pred lakoto, boleznijo, posiljevanjem, ne samo pred vojno in bombami ... Vem le, da jih v Sloveniji skoraj večina obravnava kot potencialne sovražnike, teroriste. Ljudje se zbirajo po krajih in protestirajo proti azilnim domovom?! To je grozljivo, fašistoidno, slovenceljsko in katolicistično! Desničarstvo je nekaj ogabnega. Pa tudi, Cerkev, ki napada begunce, se ne zaveda, da je med njimi moč najti človeka s trnovo krono na glavi in križem na hrbtu.

Ob tem se vprašam, kaj lahko naredim kot posameznica. Kakšne malenkosti že. Da recimo pripravim koncert Nosil bom rdečo zvezdo. Zame je namreč rdeča zvezda simbol svobode, enakosti, prijateljstva, upor pljuvanju partizanstva, čvekanju, da je ta mit, da so bili partizani le neka kvazikomunistična banda ... Rdeča zvezda mi ne predstavlja jugoslovanskega režima. No, do neke mere mogoče že; Jugoslavija je bila zelo napredna država, a se je prav kmalu simbol rdeče zvezde popačil in začel izkoriščati. Prebivalstvo je bilo razdeljeno na privilegirane, tiste, ki so bili v partiji ali celo partijski funkcionarji, ter one, ki niso bili. No, bilo je približno tako kot zdaj. Na oblasti so bili vedno butlji in barabe. Simbol rdeče zvezde, svobode misli, pa je ostal. Zato jo nosim.

Če si rešil eno življenje, si rešil ves svet. Najprej moraš nadeti kisikovo masko sebi, potem šele lahko pomagaš drugim. In ta kisikova maska ne predstavlja nič drugega kot intelekt. 

Prepričana sem, da bo koncert, ki ga pripravljate, zelo lep.

Bo. Nastopal bo kantavtor Primož P. Ram Siter s skladbo Nosil bom rdečo zvezdo, raper Darko Nikolovski, pel bo partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta, moja šansonjerska ekipa Mačje oči, dogovarjam se z ansamblom The Stroj. To ne bo partizanski miting. Ni čas zanje. Mitinge zganjajo desničarji. Protestirati je treba z besedo, z umetnostjo, z mojim šansonom Kladivo in nakovalo, ki govori o tem, da je zdaj čas, ko kladivo kuje in deli ljudi na one, ki so plehka pločevina, in druge, ki so žlahtna kovina. V kovačnici časa se mora skovati nekaj boljšega. In ko govorim o svetlem meču novega sveta, govorim o enakosti, bratstvu, svobodi, smrti vsakega fašizma. Svobodi vsakega naroda! Mislim na begunce, vse vrste migrantov, ljudi, ki imajo pravico živeti bolje in so izgubili vse. Ob tem se razkriva simbolni pomen besede bratstvo. Govorim o bratih in sestrah vseh narodov, ki bežijo pred zlom! Pa nanje ne gledam sentimentalno. Seveda so med njimi teroristi. Kot so teroristi tudi med nami. In koliko jih je!

Omenili ste svetle meče novega sveta. Torej upate na svetlejšo prihodnost?

Mislim si, da enkrat mora napočiti. Ampak šele takrat, ko bo zlo dozorelo. Ko bomo čisto na dnu. Enkrat se tehtnica mora prevesiti. Dialektično gledano: ko se bo kvantiteta prevesila v kvaliteto. To se mora zgoditi.



Ampak saj se je v zgodovini že velikokrat. Samo poglejmo nekaj desetletij v preteklost in na holokavst, ki ga danes vse bolj banalizirajo v pač še eno judov-sko zaroto.

Ni vsak tak idiot, no!

Ni. A tema je postala predmet javne debate. Holokavst je globoko brezno človeške zgodovine, a kar je sledilo, ni bilo dobro za vekomaj.

Ne, a bilo je dobro. Za nekaj časa. Veste, kakor hitro se zgodi nekaj dobrega, istočasno vzkali tudi kal zla. Ko ta vzbrsti in se razraste, se pojavijo trumpi, janše, višegrajska skupina držav, orbani ... Ampak obenem v vseh teh državah obstajajo posamezniki, ki mislijo drugače, ki mislijo tako, kot je prav. Jeklena pest zla, fašizma in nacionalizma mora popustiti. Mogoče pa je, seveda, da bo trajalo še nekaj generacij.

Veste, kaj me hudobno veseli? To, da desnica ne premore umetnikov. Morda ima pevce, inštrumentaliste, nima pa besednih umetnikov. Nikogar nima! 

In to novo »bolje« spet ne bo trajalo. Cikel vračanja je namreč večen.

Res je. Po inkviziciji se je duh človeštva razrahljal, osvobodil, zadihal; napočila je doba lepega, doba dobrega. Ne dobrodušnosti, temveč dobrosti kot moralne kvalitete. Nekaj časa je trajalo, nato je oblast spet prevzelo zlo. Nesmiselno se je sedaj spraševati, koliko časa bo še trajalo. Četudi bi atentat na kakšnega trumpa uspel, se s tem ne bi spremenilo nič, kajti aktualni duh časa je duh zla.

Kaj lahko naredi vsak posameznik, vrniva se k temu. Vemo, da en človek ne more rešiti sveta, a vseeno ni opravičila za tihe opazovalce.

Če si rešil eno življenje, si rešil ves svet. Najprej moraš nadeti kisikovo masko sebi, potem šele lahko pomagaš drugim. In ta kisikova maska ne predstavlja nič drugega kot intelekt.



Vaše življenje je bilo zelo zanimivo. Tudi polno bridkosti. Kdaj premišljujete o tem?

Če se zazrem v vse, kar sem morala pretrpeti, ugotovim, da je bilo moje trpljenje majčkena reč, če ga primerjam s trpljenjem tistih, ki živijo v vojni, tistih, ki so preživeli Jasenovac. V Sagi o Hallgerd pišem o obžalovanju, o tem, da obžalovanje dejanj ne izbriše. Zato se mi zdi Rimskokatoliška cerkev licemerska, ker ponuja zakrament spovedi, ki naj bi očistil vseh grehov. Kakšna hinavščina, ta Cerkev! In hinavec je tudi aktualni papež! Nedavno je romal na Portugalsko, kjer je za svetnika razglasil dva pastirčka, ki se jim je prikazala Marija. Tak papež naj gre v rit!

Kmalu bo v Ljubljani dokončana džamija ...

Jaz bom gotovo šla na otvoritev!

Tisti, ki me sovražijo, je prav, da me. In prav je tudi, da tisti, ki me ljubijo, čutijo tako, kot čutijo. Ni pa veliko onih, ki bi bili do mene indeferentni. 

No, ampak zakaj, kaj pravite, je tudi mnogo nevernikom težje poslušati muezinov klic k molitvi kot pa cerkvene zvonove? Ena in ista reč, ni?

Oboje je nadležno, prav gotovo! Muezin, ki vpije na vrhu minareta, je enako zoprn kot cerkveni zvonovi. Zame vsaka religija predstavlja zlo. Vsaka! A znotraj tega zla morajo biti vse religije enakopravne. No, Rimskokatoliška cerkev se mi gotovo od vseh najbolj gnusi. To, da se je Slovenija pri tako imenovani osvoboditvi pokorila in prodala Vatikanu, je ogabno. Veliko bolj spodobno se vede Evangeličanska cerkev, na primer. Ne pozna celibata, te velike hipokrizije. Katoliški duhovniki se ne smejo poročiti, kurbajo se pa lahko? Tudi posiljevanje otrok je zanje sprejemljivo.

Ste kdaj kakovostno debatirali s kakšnim slovenskim politikom?

Pravzaprav ne. A ko gledam prenose iz parlamenta, je moja simpatija gotovo na strani Mihe Kordiša. Govori pametno, iskreno, tako kot misli. In misli prav. Zelo bi mi bilo žal, če bi mu oprali možgane, a mislim, da se temu dečku to ne bo zgodilo. Je preveč inteligenten.

No, po drugi strani mi je tip politika, kot je Borut Pahor, odvraten. Infantilen, neodgovoren, zagovarja spravo. Kakšno spravo?! Ne more je biti! Se je Cerkev kdaj opravičila za svoje zločine, za to, da je ustanovila belo gardo, preprostim ljudem vbijala v glavo, da bodo komunisti vse poklali, in jih nagovarjala k domobranstvu? Kajti številni mladi in naivni ljudje so nasedli. In danes se zganja tak vik in krik okoli Hude jame, češ da ima vsak pravico do groba! Kaj pa tisti, ki so bili skurjeni v Auschwitzu? Mar imata grob njihova dim in pepel? Prav gotovo bi si ga zaslužila veliko bolj kot tiste ustaške kosti! Za tistega, ki je sodeloval s tujim okupatorjem in hotel iztrebiti našo kulturo in jezik, naš narod, no, zanj mi je povsem vseeno, ali ga ima.



V Auschwitzu, čeprav tam ni več taboriščnikov, je duh zla zažrt v stene. Koliko ga ostane v narodu? Je dovolj, če se s sten le spere kri?

Nikakor. Tega se ne sme nikoli pozabiti, nikoli oprostiti. Izkopavanje domobranskih kosti?! Pih! Okupatorja lahko sovražiš, njegovega hlapca pa ne. On si zasluži le prezir.

So vam kdaj pristopili ljudje, da bi se vam zahvalili, ker ste jim odprli oči, so se morda zaradi vaše umetnosti konvertirali v resnico?

Ne, te moči nimam.

Še vedno imam eno okno odprto za novega človeka. Pri nekaterih zelo hitro ugotovim, ali ga je treba zapreti ali ne, pri drugih traja dlje, ker so mnogi mojstri prilizovanja. Prilizovanju pa marsikdo nasede. 

Kakšno pa imate?

Moč besede. Veste, kaj me hudobno veseli? To, da desnica ne premore umetnikov. Morda ima pevce, inštrumentaliste, nima pa besednih umetnikov. Nikogar nima! No, ima Krkoviča in Kuntnerja. (Smeh.) Nima pa umetnikov, ne more jih imeti. Umetnik gleda skozi stvari, umetnik piše o tem, kar vidi, o tem, kar ve.

Kakšen je vaš ustvarjalni proces, ki rodi novo literarno delo? Nekateri umetniki delajo pod nadzorom rigoroznega dnevnega reda, drugi preprosto iz sebe denejo, kar jih (za)tišči. Pa vi?

Različno. Krajše tekste napišem v eni sapi. Takrat sem za pisalnim strojem skoraj noč in dan. Pri poeziji je drugače. Ne sme biti zapisana, dokler ne dozori.



In kako veste, kdaj je zrela?

Kaj vem. (Njen obraz se otopli, zmehča, ustnice se ji razlezejo v nasmešek, kot da bi jo prešinil kak lep spomin.) Sedaj ko pišem poezijo haiku, vem, da moram nekaj časa misliti na nič in potem se ti trije verzi kar sami utrnejo. Takrat vem – to je to. In zapišem. Potem spet čakam, delam kaj drugega, nato zopet pride nadme, kdo ve, od kod, moč podzavesti, asociacij. In spet kaj nastane.

Najbrž niste od nekaj suvereni. Ste si kdaj rekli: Hvaležna sem, da imam dar uporabiti besedo kot orožje, ker sicer ne vem, kako bi zdržala?

Ko me prešine ideja, moram najprej počakati, da se izostri v besede. Ko jih zapišem, mi odleže. Nato se prelevim v kožo bralca, potrdim, da je dobro, in mi je prijetno. Takrat si na nek način oddahnem.

Ne bojim se smrti, bojim se izgubiti pamet, razsodnost. Če me popade kaj takega, bom, kaj vem, morda sredi spalnice zakurila kres, če me bo zeblo. 

No, to sem imela v mislih. Lahko si oddahnete. Težko je nositi težo, ne da bi vedel, kam in kako jo odložiti.

Je pa res, da vsaka umetnina nastane iz bridkosti, bolečine, razočaranj, občutka krivice. Iz veselega rajanja še ni nikoli. Drugače je s pravljicami. Pravljice so oddih, poezija pa brušenje.

Zanimivo je, da so si številni odrasli ljudje, ne glede na to, po kateri strani političnega spektra se danes sprehajajo, morda vas celo sovražijo, edini, da je bilo otroštvo, če so ga preživeli v družbi vaših pravljic in songov za otroke, nekaj posebnega. Mnogi jih celo predajajo naprej svojim potomcem. Kaj se potem v človeku zgodi, da avtorjem nečesa, kar so imeli radi, pripišejo toliko minusov?

(Se prešerno zahihita.) No, ne povezujejo vsi tega, kar sem ustvarila, z mano.



No, morda je tako celo bolje. Mislim, ločiti umetnika kot človeško bitje in njegovo umetnost.

Popolnoma normalno je, da sem z ene strani občudovana, z druge pa smrtno osovražena. Tako sem se si sama zakuhala in je tudi prav. Tisti, ki me sovražijo, je prav, da me. In prav je tudi, da tisti, ki me ljubijo, čutijo tako, kot čutijo. Ni pa veliko onih, ki bi bili do mene indeferentni. Ali ponorijo od besa ali pa zasijejo, ko me vidijo. Velikokrat pa se zgodi, da me, posebno mladi, idealizirajo. Mislijo, da sem strašansko čudovita oseba. Pa nisem. Če želite vedeti, kako zelo sem čudovita, vprašajte mačko Friko. Rekla bo: »Ne, ni. Ne tako zelo, kot vi mislite.« (Smeh.)

Kaj za vas pomeni družina?

To, da ti, ko prideš domov, nekdo pride naproti. Ali je to mačji zbor ali pa moja ekipa Mačje oči. Med seboj smo se vzljubili. Pa se dobivamo samo na vajah in koncertih. Radi se imamo, četudi jim ob koncu rečem: »Dosti vas imam, adijo!« In oni meni. (Smeh.)

Četudi vem, da v primeru demence, v primeru, da postanem »rastlina«, ne bom vedela zase, vem zdaj, da sem ustvarila ogromen umetniški opus in da sem v resnici bogatašica. 

Doživeli ste možgansko kap. Kakšne posledice vam je pustila?

Na eno oko skorajda ne vidim.

Kako ste takrat premišljevali o sebi?

Rekla sem si, da se moja ura izteka in da se je treba pripraviti na smrt. Pregledati, ali testament še drži. S tem občutkom živim vsak dan. Svoje sem odživela. Vse, kar sem doživela hudega, sem si povzročila sama; zaradi napačnih odločitev, neke vrste naivnega zaupanja do ljudi. A še vedno imam eno okno odprto za novega človeka. Pri nekaterih zelo hitro ugotovim, ali ga je treba zapreti ali ne, pri drugih traja dlje, ker so mnogi mojstri prilizovanja. Prilizovanju pa marsikdo nasede.



O smrti že dolgo razmišljate, ste rekli. Pa menda ne, kaj vem, zadnjih dvajset let?

Pač. (Se zakrohota.) Neka novinarka mi je pred časom rekla: »Gospa Svetlana, vi se poslavljate že 30 let!« (Smeh.) Takrat sem se zamislila. Ampak ne morem mimo občutka, ki ga doživljam ob vsakem koncertu, in sicer samoizpraševanja, ali je ta morda moj zadnji. In potem dam vse od sebe. Ko sem nato deležna stoječih ovacij, mi je lepo. Nato grem domov in se vprašam: In, kaj sedaj? No, sedaj bom naredila nov koncert.

S tem nasmeškom in dobrodušnostjo, ki ju zdaj čutim ob vas, nikakor ni videti prostora za vaš konec, ki naj bi bil, kot pravite, za ovinkom.

Čudno se mi zdi, da imam ponudbe za recitale septembra, oktobra, celo januarja 2018. Vedno pomislim: Če bom še živa, v redu. Če me pa ne bo več, pa ne bom mogla veliko pomagati. (Smeh.) Posebno zato, ker kadim in na škatlici cigaret piše, da kadilci umirajo mlajši. In sedaj čakam, da bom dovolj pomlajena. (Se namuzne in zasmeji, medtem ko med prsti obrača škatlico z umetniško sliko, kot ji reče, očesa, ki je več kot očitno že doživelo boljše čase.)

So stvari, ki jih obžalujem, a tudi takšne, za katere sem hvaležna. Recimo za to, da nikoli nisem vstopila v partijo, no, za to pa si izrekam vso pohvalo. 

Koliko let imate?

78 pomladi. (Ob besedi pomladi se zareži, češ, menda je treba pozitivno razmišljati in starost je lepa. Zato se takoj, ko želi izreči »let«, hitro popravi in po kratkem premoru doda – »pomladi«. In še kar jo vleče na smeh.)

Občutek imam, da bova čez 15 let ponovno sedeli tukaj in vi mi boste govorili o tem, da je treba ponovno preveriti, ali je testament tak, kot mora biti.

Strašansko se bojim demence, alzheimerjeve bolezni. Ne bojim se smrti, bojim se izgubiti pamet, razsodnost. Če me popade kaj takega, bom, kaj vem, morda sredi spalnice zakurila kres, če me bo zeblo.



Odhajati brez zavedanja svojega obstoja je gotovo hudo.

Ni nesreča biti bebast, težko je biti ne-bebast, gledati skozi stvari, težko je videti bistvo stvari. A zato iz te, grenkobe celo, vedno znova zrase kakšna nova umetnina, majhna ali velika. Vem, da mi bo občutek, da za sabo puščam nekaj lepega, pomagal, ko bom odhajala. Četudi vem, da v primeru demence, v primeru, da postanem »rastlina«, ne bom vedela zase, vem zdaj, da sem ustvarila ogromen umetniški opus in da sem v resnici bogatašica.

In morda boste, draga Svetlana, nekoč dementni v domu upokojencev brali knjigo, na katero boste slučajno naleteli in jo je napisala Svetlana Makarovič, pa si boste rekli: Tale baba je od hudiča, prav rada bi jo spoznala. To bi bilo nekaj, ha?

(In se zahihihita.) To bi pa bilo, ja. Ne vem, kaj bo, ne vem. So stvari, ki jih obžalujem, a tudi takšne, za katere sem hvaležna. Recimo za to, da nikoli nisem vstopila v partijo, no, za to pa si izrekam vso pohvalo. (Smeh.)

Tisto, česar nimaš, te napeljuje k temu, da manko zapolniš z drugo ljubeznijo, delom, s hrepenenjem, ambicijo, s tem, da želiš ustvarjati. In tako se te črne luknje napolnijo z bleščečimi diamanti. 

Upornica ste. Z razlogom. Kateri je vaš prvi spomin na to, kar boste kasneje utelešali?

Včasih misliš, da ne bo treba plačati cene in si presenečen, ko jih fašeš. (Smeh.) Ko me je mati klofutala, ker sem na njeno prigovarjanje, naj priznam, vztrajno ponavljala ne!, so klofute padale po meni. V nekem trenutku sem usekala nazaj in tekla. (Smeh.) Bilo je prav tako. Morda sem jih imela pet, šest let.

Je bil kdo v vaši družini tisti, ki vas je kdaj potrepljal po ramenih in rekel: Svetlana, draga, prav imaš.

Bil. Moj papa.



Kakšen je bil videti odnos vaših staršev?

Ves čas je škripalo. Oče je vedno pogosteje odhajal od doma in vedno redkeje se je vračal. Potem se je nekega dne vozel razvozlal in našel je žensko, ki ga je imela rada in mu ni žrla živcev.

In kako ste doživljali njegov odhod?

To je bilo pač treba sprejeti. To, da ima zdaj novo družino, pohčerjenko. In da tam nimam kaj iskati.

Vsega ne moreš imeti. Spomnim se, kako so se dajali, ko je bilo govora o umetni oploditvi, češ, kaj naj potem rečejo otroku, ko bo vprašal, kje je moj očka. Nimaš ga! Nima ga vsak. Imaš pa zato mamo, ki te ima rada. 

A to gotovo ni bilo lahko. Namreč, eno je razumsko vedeti, drugo so čustva.

Treba se je bilo navaditi. Vsega ne moreš imeti. Spomnim se, kako so se dajali, ko je bilo govora o umetni oploditvi, češ, kaj naj potem rečejo otroku, ko bo vprašal, kje je moj očka. Nimaš ga! Nima ga vsak. Imaš pa zato mamo, ki te ima rada. Če je preživela tako zahteven postopek, da si sedaj na svetu ti, si res zaželen otrok. Zato pa nimaš očeta, ki bi te imel rad. A prav tako nimaš očeta, ki bi te pijan pretepel ali posiljeval. Vsak ne more imeti vsega. Tisto, česar nimaš, te napeljuje k temu, da manko zapolniš z drugo ljubeznijo, delom, s hrepenenjem, ambicijo, s tem, da želiš ustvarjati. In tako se te črne luknje napolnijo z bleščečimi diamanti.

In od kod ta vaša lastnost, da se ne vdate, da si ostanete zvesti?

Tukaj pa mislim, da so prevladali moji primorski geni. Vstala Primorska! (Smeh.)