Praznik, posvečen mamam, ki se praznuje 25. marca, so zakrivili Američani. Kako ga razumete?
Razumem ga v odnosu do 8. marca, dneva žensk, ki ima socialistično tradicijo kot boj za delavske pravice in splošne ženske svoboščine. Delavske pravice, ki so bile izbojevane nekoč, veljajo tudi v kapitalizmu. Tega ne smemo pozabiti. Osmi marec je že sam po sebi vključeval tudi hvaležnost in pozornost ne le do vseh žensk, temveč tudi posebej do mater. S spremembo sistema, hiperpotrošniško družbo smo kljub temu dobili še materinski dan, ki sicer prav tako ima tradicijo. Podobno kot valentinovo.

V čem je torej težava?
Če sprejmemo dejstvo, da kapitalizem hoče čim več priložnosti za zapravljanje, se mi zdi pri nas sporna predvsem navezava na katoliški praznik Marijinega oznanjenja istega dne, 25. marca, za kristjane dogodek, ko je angel Gabrijel napovedal Mariji, da bo čudežno rodila sina Jezusa. Rada bi opozorila še na eno ideološko ozadje: če smo že dovolili, da nam kapitalizem naplavi materinski dan in s tem odvzame del področja, ki ga je pokrival osmi marec, ter tako spremeni njegov idejni pomen, zakaj nimamo tudi očetovskega dneva? Tu se jasno kaže ideologija. V številnih državah praznujejo dan očetov, v Sloveniji pa ne, kar še dodatno potrjuje fiksacijo na katoliško tradicijo. Kapital je slep le do določene meje, vedno je povezan z ideologijo, ki je v okolju prevladujoča. Gre za vsiljevanje.


Pri ženskah je drugače. Kadar sprejemajo diskriminatorno tradicionalno vlogo, gre za preprosto ekonomijo odnosa. Nečemu se odpovedo, bodisi svojim željam bodisi talentom, da bi imele drugje dobiček. Kljub temu najpogosteje ostaja občutek manka, neizpolnjenosti, prevaranosti.



Zakaj se očetovski dan pri nas ne more prijeti?
Prav zaradi močne navezave materinskega dne na katolištvo. Starševska funkcija je tu veliko bolj povezana z materjo. S tem dobi ženska kot mama dodatno, presežno obremenitev, odgovornost. V interesu katoliške ideologije je, da se čim več bremena starševstva prenese na matere. Tako ženske laže obdržiš v določenih okvirih, jo doma, v družini čim bolj zaposliš.

Ali ni materinski dan tudi diskriminatoren do tistih, ki si želijo biti mame, pa ne morejo biti?
Imate prav, v primerjavi z 8. marcem selekcionira določeno skupino žensk. Kapitalizem je tako ali tako krut. Tudi če pomislite denimo na božič ali valentinovo. Kdor ni zaljubljen in nima partnerja ali partnerice, ki si ga/jo želi, je to lahko zanj izjemno boleč dan. Znano je, da se posebno decembra, ko je toliko praznikov, poveča število samomorov. Navidezna evforija je za ljudi, ki živijo sami in osamljeni, neprijetna, saj še bolj izpostavlja, osvetljuje njihove težave.

Mama se zdi v oglasih, ki smo jim vsak dan izpostavljeni, omejena predvsem na to, da skrbi za dišeča stranišča in ohranja hčerino priljubljenost s tem, ko odstranjuje trdovratne madeže z oblačila, ki ga je hčerki posodila sošolka.
To je krasno vprašanje, tudi sama razmišljam o tem. Ne le v zvezi z mediji, temveč nasploh, kar zadeva mit matere. Resda je v zavesti ljudi, da so oglasi puhli, zavajajoči, vendar je treba opozoriti na to, da delujejo tudi na nezavedni ravni in s tem vzpostavljajo normo.




Vzbujajo krivdo, ker nimaš določenega čistila, s katerim bi lahko v svoji družini ustvaril ljubeče odnose.
Zagotovo. Vse skupaj je povezano z močnim mitom slovenske matere, čeprav to, kar dajete za primer, velja tudi za druga kulturna okolja. Lik matere, ki velja za zahodno kulturo, je izdelan do podrobnosti, in če ti ne uspe izpolniti vseh zapovedi materinstva, ki so ti naložene in ki jih seveda kar mrgoli, se pojavi občutek krivde. Mit matere je tako zelo močan, da se ne more primerjati s simbolno funkcijo, ki jo nosi oče. Denimo, koliko imate družin, v katerih mati deluje običajno, oče pa je odsoten, vendar boste v pogovoru z otroki videli, da je pogosto manj zaznamovan s slabimi lastnostmi, ostane neomadeževan, čeprav ga tako rekoč nikoli ni, medtem ko se ves čas navzoči in po svojih zmožnostih ljubeči materi stalno kaj očita. S tega vidika je zanimiva tudi psihoanalitska obravnava. V interpretacijah se nenehno pojavlja trditev, da mati ni opravljala svoje funkcije, kot bi morala, zato je povzročila otroku, ki je zdaj že odrasel, grozne travme. Skratka, praktični psihoanalitski diskurz, ki naj bi bil racionalen, se prav tako ne more izogniti pritisku materinskega mita. Matere preprosto ne zmore dojeti kot človeškega bitja s svojimi zmožnostmi, potrebami in željami.

Vse od začetka naj bi bila mama torej superženska.
Tako je, v sodobnem žargonu bi lahko dejali tudi ženska stroj. Kot računalnik, ki zmore vse, ima vse funkcije, le na pravo tipko je treba pritisniti. Tradicionalna razdelitev vlog v družini ostaja.

In vzbuja pri ženskah stalne frustracije. Kako bo v prihodnje?
Trenutno perspektiva ni videti prav zelo optimistično. Smo v krizi gospodarstva kot tudi vrednot in življenjskega smisla. Obljube o izhodu iz nje so bolj ko ne lažne. Navsezadnje tudi feministične raziskave dokazujejo, da se v krizah pritiski na ženske še povečajo. Ne le po ekonomskih kazalcih, da so manj plačane in večkrat brezposelne. Izgubljajo tudi del težko pridobljenega simbolnega statusa v javnosti, hkrati se moški zaradi lastnih frustracij, ki jih povzroča kriza, bolj izživljajo nad njimi doma. Ljudje potrebujemo varnost, in če jo izgubimo na določenem področju, si jo želimo nadomestiti drugje. Tudi če poslušate navidezno pametne in izobražene moške, vam bodo govorili o tradicionalnih vrednotah doma, tradicionalni vlogi ženske. Jasno je, da jim to daje občutek varnosti. Pri ženskah je drugače. Kadar sprejemajo diskriminatorno tradicionalno vlogo, gre za preprosto ekonomijo odnosa. Nečemu se odpovedo, bodisi svojim željam bodisi talentom, da bi imele drugje dobiček. Kljub temu najpogosteje ostaja občutek manka, neizpolnjenosti, prevaranosti.