Problemu je tokrat ime Teja Gregorin. Ki so jo, med drugim, poimenovali tudi »zavestna dopinška grešnica« (Dnevnik, 27. oktobra 2017). Stvar vam je znana: Gregorinovi so dopinški testi za nazaj dokazali jemanje nedovoljenih snovi, menda rasnega hormona, ki omogoča izboljšavo športnih rezultatov. Zato zdaj sledijo posledice. Teja je nastopila za javnost. Povedala, da bo s preiskovalci sodelovala. In prosila za odpuščanje vseh, ki jih je s svojim ravnanjem kakor koli prizadela. Nad njenim vedenjem se več ali manj vsi zgražajo. Ali se od njega vsaj distancirajo. Verjetno se bodo vsem zdeli ukrepi, ki jih bo deležna, ustrezni. Nihče ne bo stal na njeni strani. Vsaj ne javno. In tudi sama je že in očitno še bo sprejela nase krivdo in odgovornost za lastno ravnanje. Kar je spoštovanja vredno. Celo odlično.   

Ali je ta vpis v dirko za uspeh res kakšno merilo enakopravnosti, bomo tokrat pustili ob strani. Kajti vsekakor in brez dvoma je ta vpis v interesu kapitala. Mu koristi. Njegovi moči. In njegovemu gospostvu. 

A vendar je zgodba Gregorinove v osnovni logiki identična z zgodbo Weinsteinovih žrtev. Gre za žensko, ki je kršila zakon. Kršila ga je tako, da je zlorabila svoje telo. Lastno telo je zlorabila in zakon je kršila zato, da bi imela od tega koristi. Oziroma eno korist. Ki se ji reče uspeh. Le da je v enem primeru ženska, ki je to naredila, spoznana za grešnico, ki svoj greh prizna in bo zanj kaznovana in ki kazen za ta greh sprejema. Enako tudi javnost. V drugem primeru pa je ženska, ki je storila isto, spoznana za žrtev. Kriva ni nič. In seveda ne more biti kaznovana.

Ta paralela odpira celo vrsto vprašanj. Eno je travmatičnost ženske seksualnosti. Ki je očitno travma predvsem za ženske. Za to obstajajo razložljivi razlogi. Ki se jih da celo narisati. A tokrat ne bi o tem. Temveč o tem, da oba primera odpirata neko drugo ključno vprašanje. Namreč vprašanje tega, kako danes menda emancipirane ženske sodelujejo v kapitalistični dirki za uspeh. Kaj vse so za uspeh pripravljene storiti. In kako na to gleda družba.



Prvo očitno dejstvo je, da so ženske danes brez zadržkov vstopile v kapitalistično dirko za uspeh. Socialni uspeh. Da jim je ta uspeh predpisan. In da so ga ponotranjile do te mere, da po tem, koliko ga dosegajo, merijo ne le svojo uspešnost, ampak celo svojo enakopravnost (isto število poslank, isto število menedžerk, isto število predsednic vlad …). Ali je ta vpis v dirko za uspeh res kakšno merilo enakopravnosti, emancipacije, dviga kvalitete ženskih življenj itd. in pod katerimi pogoji vse to lahko je - ali ni -, bomo tokrat pustili ob strani. Kajti vsekakor in brez dvoma je ta vpis v interesu kapitala. Mu koristi. Njegovi moči. In njegovemu gospostvu.

Drugo očitno dejstvo je, da so številne ženske ta vpis ponotranjile tako, da uspeh kot temeljno obliko podrejenosti kapitalizmu same želijo. Uspeh hočejo. Zanj naredijo vse. Zanj instrumentalizirajo vse. Tudi sebe. Tudi svoje telo. Zanj so pripravljene početi vse. Tudi nezakonite in nemoralne reči. S sabo. Z drugimi. Tudi s svojimi telesi.

Odgovor na vprašanje, ali je uspeh vreden vseh teh instrumentalizacij, je zame osebno »Ne«. A se zavedam, da sem v absolutni manjšini. Tudi med ženskami. 

To je zgodba, ki jo, vsaj zame, govorita obe aferi. Afera Weinstein. In afera Gregorin. In verjetno bi bilo, vsaj po mojem mnenju, treba govoriti predvsem o logiki te zgodbe. Ki je logika samoinstrumentalizacije sebe za uspeh. Ki je logika instrumentalizacije drugih za lasten uspeh. Ki je logika instrumentalizacije zakonov za lasten uspeh. In ki je logika instrumentalizacije moralnih pravil, norm in standardov za lasten uspeh.

Odgovor na vprašanje, ali je uspeh vreden vseh teh instrumentalizacij, je zame osebno »Ne«. A se zavedam, da sem v absolutni manjšini. Tudi med ženskami. Konkretni primeri in afere to dnevno dokazujejo. Ne le v filmski industriji in športu. Ampak tudi v vseh ostalih sferah življenja. Znanost ni izjema.


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.