Murko, ko so mu mediji odmerili natanko minuto in pol, da razkrije svoj plan, je povedal, da on pač skrbi za samopromocijo sam (v nasprotju s Pahorjem, ki ima cel štab) in da ima že slogan: »Glas, stas, to sem jaz, volite za Murkota, da ne boste še bolj v dreku.« Blazno. Vsekakor pa ne vidi nobenega problema, kajti zbrati 5000 podpisov, kolikor jih potrebuje za uradno vložitev kandidature, je zanj mala malica. No ja. 

Dno je bilo že zdavnaj doseženo. Ampak vedno lahko gre še globlje. In tudi gre. Kajti slovenska posebnost nedvoumno je, da problema nismo sposobni rešiti. 

Ali se ne bi slovenski politiki morali vprašati, kaj politika v Sloveniji sploh še pomeni? Iz UKC Ljubljana so po razgaljenju odnosov in razmer na ljubljanski pediatrični kliniki minulo sredo sporočili: »Zagotavljamo varno in kakovostno obravnavo svojih bolnikov, seveda tudi bolnikov na Pediatrični kliniki. Zavedamo se, da je zaupanje do zdravnikov in ostalega zdravstvenega osebja ključnega pomena pri zdravljenju, še posebej pri zdravljenju bolnih otrok. Treba je poudariti, da so se odkloni, ki so v zadnjih dneh vznemirili javnost, dogajali v preteklih letih v Službi za kardiologijo Pediatrične klinike in nikakor niso povezani s Programom za obravnavo otrok in odraslih s prirojenimi srčnimi napakami.« In tako naprej. In še: »V UKC Ljubljana se zavedamo svojega poslanstva, odgovornosti in zavez za transparentno delovanje. Tudi v prihodnje si bomo prizadevali za varno obravnavo svojih bolnikov in zaupanje javnosti.«



Veste, to je nespodobno sporočilo. Po vsem tem, česar smo se naposlušali v minulih tednih v medsebojnih obtoževanjih predvsem treh akterjev na vodilnih funkcijah: dr. Rajka Kende, strokovnega direktorja pediatrične klinike, prof. dr. Marije Pfeifer, dr. med., strokovne direktorice UKC Ljubljana, in Andraža Kopača, generalnega direktorja UKC Ljubljana, je sporočilo, ki govori o tem, da je vse tako rekoč v najboljšem redu, tisto, kar smo najmanj pričakovali, je pa slovenceljsko. Strokovna javnost poziva vse tri, naj nemudoma odidejo, v kompletu. Nekdanji minister, dr. Tomaž Gantar, meni, da je dogajanje na pediatrični kliniki doseglo dno, točko preloma, in da upajmo, da se bodo zdaj začele stvari urejati in premikati na bolje. Pove še, da je treba posameznike, ki so del problema, nemudoma umakniti, ne glede na to, kakšno oceno imajo in kako mali ali veliki strokovnjaki da so.

Pozivu po odstopu se je naposled pridružila tudi ministrica za zdravje.

Slovenski politiki se je zgodil Murko. Ali bi bila lahko stvar še bolj absurdna? In tudi povedna. Vsekakor točka preloma, ko bi se politiki morali vprašati, kaj je z njihovim ugledom. 

Dno je bilo že zdavnaj doseženo. Ampak vedno lahko gre še globlje. In tudi gre. Kajti slovenska posebnost nedvoumno je, da – ob tako kritičnih primerih, kot je slednji, ko so zdravniki zaradi medsebojnega obtoževanja, zamer, neurejenih odnosov pripravljeni iti tako daleč, da pozabijo celo na bolnike, in to tiste najmlajše – problema nismo sposobni rešiti. Ali je bilo 20 ali 40 otrok napačno zdravljenih pod vodstvom dr. Kende, ne vemo, ampak kako je možno, da operirajo s tako zastrašujočimi podatki šele takrat, ko se jim začnejo potresavati direktorski stolčki. To njihovo početje je nagnusno do skrajnosti.

Slovenski politiki se je zgodil Murko. Ali bi bila lahko stvar še bolj absurdna? In tudi povedna. Vsekakor točka preloma, ko bi se politiki morali vprašati, kaj je z njihovim ugledom. In slovenskemu zdravstvu se je zgodila resnica. O bogu v belem. O sočloveku. In njegovi vrednosti. V očeh drugega. Večjega. In (vse) manjšega. 


Uvodnik je nastal v petek.