Eugenija Carl

Tako ne morem več

Njena novinarska pot se je začela z majhnimi in lokalnimi zgodbami, pričevanji o posameznikih, ki so dosegli pravico proti sistemu. In vsaka zgodba ji je dala nov zalet. Eugenija Carl je novinarka nacionalne televizije in ime, ki se v bolj ali manj prijaznih kontekstih vseskozi pojavlja. Če namreč raziskuješ koruptivnost, se moraš posloviti od ideje, da bi te vsi imeli radi. Tega si niti ne želi, a včasih bi ji godilo, če bi se lahko nehala donkihotovsko boriti z mlini na veter. Ime je dobila po Napoleonovi ženi. Njena mama je brala o njem, ko je bila še v trebuhu. Ja, strup naj bi bil v majhnih steklenicah, a njej ni mar, kako jo vidijo. Zavezala se je poslanstvu novinarke, to pa ima pač svojo ceno.

Novinar postaneš, če te svet zanima. Kar je lahko tudi past, kajti določene teme te znajo tako posrkati vase, da je težko najti mejo med službo in zasebnim življenjem. Se to dogaja tudi vam?

Zgodbo, ki jo raziskujem, vedno pripeljem do konca. Objavljena je šele, ko je uokvirjena. A s tem se moje »delo« še ne konča, kajti pogosto se zgodi, da se nanjo prilepijo posamezniki, ki so se v njej prepoznali, katerih zgodba je morda podobna tej, ki sem jo raziskovala. Pogosto me zato po objavi zasujejo s prošnjami za pomoč. Ravno danes zjutraj se mi je zgodilo nekaj podobnega. Pisala mi je gospa, ki je želela, da se lotim tudi njenega »problema«. Telefon mi nenehno brni od sporočil ljudi, ki želijo moje pozornosti. Sicer se trudim vsakič znova razložiti, da vsak osebni problem ne more postati osnova za novinarsko delo, katerega raziskovanje naj bi bilo javno dobro, a mi »hudič« ne da miru. Bijem se z občutkom, da je moja dolžnost ljudem ponuditi pomoč tudi mimo »abonmaja«. Nemalokrat se zato zgodi, da skušam pomagati, kličem naokoli, urejam posameznikom sestanke z ljudmi, ki bi jim lahko pomagali. A tega se je v zadnjem času nabralo toliko, da preprosto ne zmorem več. Nimam več moči za takšno predajanje, čeprav mi vest še vedno govori, da »moram«. Moj občutek odgovornosti za ljudi je tako velik, da grem velikokrat prek meja svojih zmožnosti. Meja med poklicem in zasebnim življenjem se je začela brisati; v skrbeh sem zase. Občutek imam, da si bom morala kaj kmalu prisoliti klofuto in si reči: Eugenija, če že želiš biti prostovoljka, pojdi vsak četrtek popoldne na Rdeči križ in zlagaj obleke. A glede na to, da se poznam, dvomim, da bo klofuta zadostovala.

Ko ljudje kritizirajo moje delo, nimam težav. Ko se pojavijo grožnje, ki se dotikajo osebnega življenja, moram odreagirati. Ranljiva sem, jasno. Nikomur ne dovolim, da se vtika v moje intimno življenje, otroke. Nisem javna lastnina. 

Se mi zdi, kot da se bijete s tem, ali vaša nezainteresiranost za probleme drugih v vašem prostem času pomeni tudi, da niste resnično zavzeti?

Ja, točno tako! Kot da sem solidarna samo za javnost, zasebno pa ne. Sem, ko ugasnejo kamere, indiferentna za stiske drugih? A življenje mi kaže, nisem. V resnici sem malo novinarka, veliko bolj pa socialna delavka. (Smeh.) Včasih se počutim kot kakšna svetovalka.

Lahko bi imeli svojo rubriko Vprašajte teto Eugenijo.

Ja, odlična zamisel! (Smeh.)



Kako pa se spopadate s pritiski, ki jih izvajajo nad vami? Eno so klevete, ob katerih lahko zamahnete z roko, nekaj povsem drugega okoliščine, ko vrag vzame šalo. Kako presodite, kdaj ukrepati in kako?

Če bi bila zvezdnica, bi si lahko rekla, da je slabše od tega, da o meni pišejo, to, da ne, kajti vsaka reklama naj bi bila dobra. A nisem zvezdnica. Svoje novinarsko delo opravljam zelo profesionalno. Če se pojavi anonimnež, ki mi vsake toliko zabrusi kaj neprimernega, si mislim svoje. Vem namreč, da ljudje delujejo kot čreda. Nekdo se nečesa spomni, drugi prilijejo olja na ogenj, čeprav velikokrat pojma nimajo, o čem se zares govori. Veliko bolj resno se lotim poskusov napadov in diskreditacij politikov, ljudi, ki bi morali že zdavnaj ozavestiti, kaj je primerno in kaj ne. Potem so tu še grožnje. Pred nekaj tedni sem dobila na facebook sporočilo, in ga tudi prijavila policiji, da me bodo počakali v temni ulici, mi izkopali oči; zraven so mi »zaželeli«, naj crkne vsa moja družina. No, to pa ni več hec. Ker nisem herojinja, te reči prijavim organom pregona. Na drugi strani bi bil lahko tudi psihopat.

Ko ljudje kritizirajo moje delo, nimam težav. Ko se pojavijo grožnje, ki se dotikajo osebnega življenja, moram odreagirati. Ranljiva sem, jasno. Nikomur ne dovolim, da se vtika v moje intimno življenje, otroke. Nisem javna lastnina. Nihče me ne bo prodajal na tržnici za svoje ozke interese in nizkotne namene. Tega ne počnejo samo tisti, ki me ne marajo, ker pišem o njih, temveč tudi novinarji, ki so hlapci svojih gospodarjev.

Včasih se mi vse skupaj zdi res neumno. Smo mar novinarji še zadnji, ki kažemo s prstom na kriminal in krivice? Kajti na drugi strani imaš ljudi, ki začnejo, ko zadeva postane resna, mahati z zdravniškimi opravičili, vse dokler ni primer tik pred zastaranjem. Iz sodišč se nenehno norčujejo, a se ne zgodi popolnoma nič. 

To boli, kaj?

Ja. Boli, ker se je ta naš novinarski ceh globoko pogreznil. Le redki novinarji ohranjamo standarde profesionalnega novinarskega dela. Boli me zato, ker vem, kdo stoji za vsakim novinarskim zapisom, ki me blati. Sprašujem se, kako je mogoče, da neki človek, intelektualec celo, zapade v ideologijo, ki mu opere možgane. Dejstva niso več pomembna, objektivna resnica nima pomena.

V zadnjem času mediji poročajo o številnih napadih na novinarke. Slišali smo za dva uboja, fizično nasilje. Morda vidite v tem kakšen razlog za alarm? Ima kakšno zvezo s tragiko usode teh novinark to, da so ženske?

Nedvomno smo ženske deležne seksizma in groženj, diskreditacij na vsakem koraku. Če so za moške dovolj kamenčki, je treba na žensko vreči skalo. Tisti, ki napada ženske, se zaveda, da za svoja dejanja ne bo deležen tako burnega odziva, kot če bi se lotil moškega. V veliko pogledih je ženska še vedno nekdo, ki ga lahko napadeš brez posledic. Obenem je res tudi, da me mlačneje odreagiramo na osebne napade, kar je spet posledica našega zgodovinskega spomina, ki nam govori, da nima smisla, da se je bolje potuhniti, kajti nič se ne bo spremenilo. Ženske se vse prehitro skrijemo, ne preidemo v »napad«. Kaznovati nas je treba, še preden bi mogle do konca razpreti svoje peruti.

Smrt malteške novinarke mi poraja vprašanje, ali bi bila smrt res končni rezultat, če ne bi bila ženskega spola. Prepričana sem, da bi se izšlo zelo drugače, če bi šlo za moškega kolega. To kaže tudi statistika. Napadov na novinarke je bistveno več kot na novinarje. Spomnimo se samo Jelene Aščič, Petre Janša in aktualnega napada na Tanjo Gobec. Tudi mene nenehno secirajo. Vladimirja Voduška se nihče ne dotakne, čeprav so ga pri prejemanju denarja ujeli in flagranti. In kakšna kazen ga je doletela? Nikakršna.



Bili ste označeni že za mudžahedinko in prostitutko. Katere misli se vam pojavijo v glavi, ko preberete takšne in podobne oznake o sebi?

Ne moreš biti ravnodušen. Ni človeka, ki bi zmogel prenesti vse. Včasih se kaplja prelije čez rob. Najprej si kot Eugenija Carl vse skupaj razložim razumsko. Ko razumska razlaga izgubi moč, si rečem, da bo ob naslednjem koraku sledila tožba. In točno to tudi naredim. Predam primer odvetnikom.

V koliko tožbah ste že bili udeleženi?

Začelo se je z odvetnikom Matozom ... (Nato se zamisli in glasno šteje; dva, tri, štiri, pet, šest, sedem ...) V vsaj desetih.

Za vse so vedno krivi drugi. To je tipična slovenska mantra. Nismo si sposobni nastaviti ogledala, spoznati, da smo za to, kako naše življenje teče, najprej odgovorni sami. Slovenec je človek, ki je nenehno zaskrbljen in silno dušebrižniški. 

Imajo skupni imenovalec?

Imajo, ja – Kaj boš ti meni! Nekateri bi me radi utišali, omejili. A je treba tudi vedeti, da je v zadnjem času tožiti novinarje zelo modno početje. S tem izvajaš pritisk nanj, na medij, povzročaš stroške, kradeš dragoceni čas. S tožbami se ne ukvarjam več osebno, vse predam naprej. Edino, kar mi pije tako živce kot energijo, je priprava materiala za odvetnike, ki je seveda na mojih ramenih, saj sama svoj primer vsebinsko najbolje poznam.

Je sodišče korektni korektor?

Nisem imela slabih izkušenj. Vedno so razsodili karseda pravično. Ampak to v primerih, ko sem jaz ali tožena stranka ali tožnica, niti ni tako težko, kajti pri svojem delu uporabljam visoke profesionalne standarde. Ko spremljam zgodbo, sem vedno izjemno previdna. Nikoli ne objavim ničesar, za kar nimam dokazov, za kar nimam sestavljene slike do zadnjega kosca. Ne glede na to, ali so mi reči jasne že mnogo prej in mi vsi znaki govorijo, kam se bo zgodba pripeljala, je ne dam v eter, dokler zanjo nimam trdnih dokazov. Včasih lahko ves proces traja tudi več mesecev. Ko se zgodi, da se primer nato znajde na sodišču, vedno predložim vse dokaze in lukenj zato pač ni mogoče najti. Nič, kar je objavljeno, ni plod blodenj ali osebnih mnenj Eugenije Carl, temveč je vse podprto z dokazi, preprosto.



Je vpliv novinarja v Sloveniji dovolj velik, da je njegov trud poplačan? Številni so namreč dali svojo glavo na tnalo, da so dokazali številna mafijska poslovanja slovenskih podjetniško-političnih elit, a tisti pravi epilog, ki bi se končal s pravnomočno sankcijo, ki bi bila tudi izvedena, je redek. Kako se ob tem počutite?

Seveda me delovanje celotnega sistema jezi. Obenem se kot novinarka zavedam, da nisem ne organ pregona ne razsojanja. Kar lahko naredim, je, da zgodbo objavim, nato se moje delo konča. Ljudje, ki imajo moč in denar, se vedno oborožijo s četo odvetnikov, ki bodo na vso silo spodbijali novinarjeva razkritja. Policija je vseeno pozorna na naše zgodbe, na moje vsekakor. Velikokrat se je že zgodilo, da so me prosili za pomoč in predložitev dokumentacije, ki bi jim lahko v določenem primeru pomagala. A žalostno je gledati, kako se med sojenjem teža procesa razveljavlja. Glede na to, da vsebina ni sporna, se praviloma ves trud odvetniških ekip obtoženih osredotoča na procesne napake. Včasih se mi vse skupaj zdi res neumno. Smo mar novinarji še zadnji, ki kažemo s prstom na kriminal in krivice? Kajti na drugi strani imaš ljudi, ki začnejo, ko zadeva postane resna, mahati z zdravniškimi opravičili, vse dokler ni primer tik pred zastaranjem. Iz sodišč se nenehno norčujejo, a se ne zgodi popolnoma nič. Zato ni nič čudnega, če novinarji obupujejo, kajti obupujejo že odvetniki. Ko se pojaviš na njihovih vratih s tehtno vsebino, velikokrat samo globoko zavzdihnejo in odvrnejo kaj v smislu, da se ne splača v to, da bo vse skupaj predolgo trajalo. »Glejte, gospa,« slišimo, »samo stroške si boste nakopali. Preden boste prišli na vrsto, bo minilo pet let, na koncu nihče več ne bo vedel, kaj je bistvo zgodbe.« Ravno to je neke vrste »dovolilnica« za vse blatenje, ki sem ga deležna tudi jaz. Ko enkrat namreč vržeš kost, jo vsi pograbijo in začnejo zavzeto glodati. Vedo namreč, da tudi če se bom odločila za tožbo, proces sam ne bo dal rezultatov prej kot čez nekaj let, ko se bo nato razsodba meni v prid pojavila morda kot kakšna obskurna in minimalna novička na dnu stolpiča v dnevnem časopisu. V primerjavi z gonjo, ki je vse skupaj začela in se je pojavljala na prvih straneh, bo to zelo boren izkupiček večletnega prizadevanja, da si operem ime.

Že tisočkrat sem si rekla, da se ne bom obremenjevala z ozkostjo drugih in tem, da ljudje vztrajajo pri svojih blodnjah, ne glede na to, da imajo pred očmi dejstva, ki so popolno nasprotje ideologiji, ki jo zagovarjajo. 

Nedavno sem dobila vprašanje slovenskega medija, ali res prejemam finančno nadomestilo, zato da ne poročam o določenih temah. Ne glede na to, da nisem v življenju za to, da bi bila tiho, prejela niti bona za malico ali steklenice vina, to ne bo pomembno, ko se bo, če se bo, pojavila vest, da sem koruptivna. Komentarji se bodo množili, članek se bo delil. Nato bom šla v tožbo, zmagala in razsodba se bo pojavila kot nepomembna vest, ki jo je že davno povozil čas. Na tem humusu se razmnožujejo krivice. Če bi serijsko tožili medije in posameznike, ki lažejo, bi se morda kaj spremenilo, tako se pač ne zgodi veliko.

Prej ste omenili, da ste poleg poklica novinarke predvsem socialna delavka. A kakšna je odgovornost vsakega posameznika, da iskanje resnice ne bi bilo samo na plečih zavzetega in profesionalnega novinarja? Kaj lahko naredi vsak sam, da ne postane prehitro suženj ideologije in potvorjenih resnic?

Ljudje nismo volkovi samotarji, potrebujemo skupnost. Znotraj nje deluje skupinski nagon, v katerem je brezkompromisno kritiziranje nekaj povsem običajnega. Vsaj za nas, Slovence. V naši naravi je, da se ne zmoremo odmakniti od cankarjanske Francke, ki teče za vozom. In medtem ko tečemo v »boljšo« prihodnost, smo strašansko zamorjeni in kritični, a seveda najmanj do sebe. Za vse so vedno krivi drugi. To je tipična slovenska mantra. Nismo si sposobni nastaviti ogledala, spoznati, da smo za to, kako naše življenje teče, najprej odgovorni sami. Slovenec je človek, ki je nenehno zaskrbljen in silno dušebrižniški. Nenehno ga kaj muči. Joj, kaj bo z rodnostjo, našimi otroki, nas bodo preplavili begunci in burke dirjale po Titovem trgu in parade ponosa vsak drugi dan v tednu?! Tako zelo so, revčki, zaskrbljeni za našo sedanjost in prihodnost, da se pozabijo vprašati, ali bo to, da se bo na cesti pet gejev več držalo za roke, sploh vplivalo nanje. Dvomim, da bo vztrajno onemogočanje mirnega življenja drugim prineslo njim samim več denarja, lepote, pameti in uspeha. Angelce so zaskrbljene za vse, nerojene in rojene otroke, za tiste, ki naredijo splav, za tiste, ki ga ne. Slovenec misli, da je mera za vse druge Slovence, zaverovan je v svoje vzorce, samo on je poklican za to, da odloča in uči druge. Samo tako je treba vzgajati otroke, jesti to in to hrano, se vesti tako in tako, kaj nam koristi, kaj škodi, kaj je dobro in kaj ne. To je kolektivna norost. Mi smo svetovni fenomen.



Kaj pa vas drži na vajetih, da se vam ob vsem tem ne zmeša?

Ni lahko, ker sem tudi sama malo Slovenka. (Smeh.) Že tisočkrat sem si rekla, da se ne bom obremenjevala z ozkostjo drugih in tem, da ljudje vztrajajo pri svojih blodnjah, ne glede na to, da imajo pred očmi dejstva, ki so popolno nasprotje ideologiji, ki jo zagovarjajo. Zato se moram prisiliti, da si vzamem čas zase, da si ustvarim svoj mir. Izklopim vse elektronske naprave, posvetim se družini, naravi, branju, peki in kuhanju. Vsaj dvakrat na leto »pobegnem« v tujino, da brez stika z domovino zadiham. Izbiram si družbo, ki mi ne povzroča prevelikih mentalnih naporov in me sprošča. Iz svojega življenja izločam balast.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE