Zunanji sluhovod se konča v glavi z bobničem. Zvočni valovi, ki potujejo po zunanjem sluhovodu, zatresejo bobnič, za katerim je srednje uho – z zrakom napolnjen prostor, v katerem so tri koščice: kladivce, nakovalce in stremence. Te koščice prenesejo tresljaje z bobniča do koščenega polža, s tekočino napolnjene strukture v notranjem ušesu. V spiralno zvitem polžu je Cortijev organ, receptor za sluh, ki vsebuje milijone dlačnih celic z izrastki, podobnimi dlačicam.

Ušesa lahko tudi okrepijo šibke zvočne signale in opredelijo izvor zvoka. Ko zvočni valovi zanihajo bobnič, se tresljaji prenesejo na tri slušne koščice. Njihovi premiki zanihajo opno ovalnega okenca in povzročijo valovanje tekočine v notranjem ušesu. Pri prehodu prek ušesnih koščic se zvok okrepi za 20- do 30-krat.



Osredotočeni možgani

Ko signali iz ušesa dosežejo možgane, se začne zapletena obdelava prejetih podatkov. Naši možgani opredelijo, kaj pomeni zvok, ter določijo lego njegovega izvora in naš odziv nanj. Lahko se povsem osredotočijo na en zvok, nepomembne pa prezrejo. Izvor zvoka določijo na podlagi njegovih frekvenčnih vzorcev, jakosti in razlike med zaznavo zvoka v vsakem ušesu. Frekvenčni vzorci nam omogočijo, da ugotovimo, ali je vir pred ali za nami. Zaradi oblike naših uhljev ima namreč zvok, ki prihaja od zadaj, drugačen vzorec frekvenc od tistega, ki izvira pred nami. Naše uho pa nam ne koristi veliko pri ugotavljanju, kako visoko je vir zvoka. Laže določimo, ali zvok nastaja levo ali desno od nas, saj levo uho zvok, ki prihaja z leve, sliši glasneje kot desno. Poleg tega ga desno uho zazna z zamikom nekaj milisekund.

Naši možgani se lahko v hrupnem prostoru osredotočijo na en pogovor, ki ga na podlagi izvora, frekvenc in barve glasov ločijo od drugih pogovorov. Morda se bo zdelo, da drugih ne slišite, vendar pa boste zaznali, če bo kdo omenil vaše ime. Vaša ušesa namreč v možgane ves čas pošiljajo tudi signale iz drugih pogovorov, in če možgani med njimi zaznajo pomemben podatek, ga ločijo od nepomembnih in nas nanj opozorijo. Če se povsem umirimo, laže pozorno poslušamo, saj nas pri tem ne motijo zvoki, ki nastajajo zaradi našega premikanja.


Lestvica jakosti zvoka/hrupa, ki jo izražamo v decibelih (dB), je logaritemska. Povečanje jakosti za 6 decibelov pomeni podvojitev zvočne energije. Glasni zvoki lahko poškodujejo dlačne celice; če so okvare prehude, celice odmrejo. Izguba večjega števila dlačnih celic pa okrni zaznavanje nekaterih frekvenc.


Slušne iluzije

McGurk effect bi lahko prevedli kot McGurkov učinek ali raje iluzija; prvič je bil opisan leta 1976 v študiji Harryja McGurka in Johna MacDonalda z naslovom Slišati ustnice in videti glasove. Iluzija je bil odkrita povsem po naključju, ko sta McGurk in njegov asistent MacDonald prosila tehnika, naj video »podloži« z drugim fonemom, kot je bil oni, ki je bil izgovorjen v posnetku. Raziskovala sta namreč, kako malčki razumejo jezik v različnih razvojnih stopnjah. Ko sta nato posnetek ponovno predvajala (slika je kazala izgovarjavo enega fonema, zvok je pripadal drugemu, dodanemu), sta oba slišala – tretjega.



Vid je za ljudi primarni čut, a razumevanje govora deluje multimodalno, kar pomeni, da razumevanje izgovorjenega »zahteva« informacije več virov. Iluzija, o kateri govorimo, opozarja na delovanje možganov, ki je včasih povsem »samosvoje«. Prof. dr. Sašo Dolenc v svojem zapisu z naslovom Moč nevednosti in negotovosti (Kvarkadabra, 2015) zapiše: »Določeno preprosto odpravljanje nejasnosti poteka celo povsem avtomatsko in ga ne moremo izklopiti, tudi če to želimo. Ko gledamo človeka, ki izgovori zlog 'va' ali zlog 'ba', bomo iz gibanja ustnic brez težav razločili, kateri zlog je izrekel. Zanimivo pa je, da je naše prepričanje, da gibanje ustnic sovpada s prav določenim zvokom, tako močno, da ne moremo slišati zloga 'va', ko nam ga predvajajo skupaj s posnetkom ust, ki izrečejo zlog 'ba'. Iluzija jetako močna, da deluje, tudi če se je zavedamo.«

Sestavljanje koščkov tega, kar dobivamo iz okolja, je ključno za naše razumevanje sveta. Ljudje, ki imajo težave s sluhom, pogosto, nezavedno seveda, del možganov, ki je odgovoren za obravnavo zvočnih impulzov, »nadgradijo« v sposobnost večje odzivnosti na dražljaje, ki niso povezani samo s sluhom. Izguba ali motnje sluha so pogoste, vendar glede na napredovanje tehnologije pogosto ozdravljive bolezni. Običajni slušni aparati le okrepijo zvoke, zato ne koristijo osebam z okvaro ali pomanjkanjem dlačnih celic. Polževi vsadki pa nadomestijo dlačne celice, saj pretvarjajo zvočne vibracije v živčne signale, ki se jih možgani naučijo razlagati. Če skozi elektrodi, vsajeni v polža, steče večji električni tok, uporabnik zvok sliši glasneje. Položaj aktivirane elektrode pa določa višino tona.