Znanstvene raziskave vplivov – notranji duševni in zunanji kontekst – so pokopale to doktrino doslednosti. Benedict Carey, ki je napisal neke vrste priročnik za uporabo možganov imenovan Kako se učimo, začne razlago o učinku konteksta na učenje z zgodbo, ki se je dogajala šest metrov pod vodo, nedaleč od obanske obale na Škotskem. »Tam je leta 1975 dvojica psihologov z bližnje stirlinške univerze najela skupino potapljačev za sodelovanje v neobičajnem učnem poskusu. Psihologa D. R. Godden in A. D. Baddeley sta želela preizkusiti hipotezo, da si ljudje prikličejo v spomin večje količine naučenega gradiva kot sicer, če se vrnejo v enako študijsko okolje. Ponovna vzpostavitev naj bi po vsem sodeč pospeševala spomin,« zapiše. »Teorijo ponovne vzpostavitve sta želela preveriti. Skupini osemnajstih potapljačev sta naročila, naj proučijo seznam šestintridesetih besed, medtem ko bodo potopljeni šest metrov pod vodno gladino. Raziskovalca sta potapljače razporedila v dve skupini. Uro pozneje je ena skupina opravila preizkus z besedami na kopnem, druga pa si je nadela opremo, se spet potopila in opravila preizkus pod vodo, pri čemer se je z ljudmi, ki so merili njihove rezultate, sporazumevala s pomočjo vodoodpornih mikrofonov. Rezultati so se zares močno razlikovali glede na lokacijo. Potapljači, ki so test opravili pod vodo, so se bolje odrezali od tistih, ki so ga opravili na kopnem, v spomin so si priklicali približno trideset odstotkov več besed.«



Posvečenost tihe učilnice

A voda ni tisti ključni element, ki presoja o tem, ali bo naučeno v glavi tudi ostalo. Psiholog Steven M. Smith je leta 1953 na teksaški univerzi A & M zbral skupino štiriinpetdesetih študentov in jim naročil, naj se naučijo na pamet seznam štiridesetih besed. Študente je razdelil na tri skupine. Ena se je učila v tišini, drugi so iz ozadja predvajali jazzovski komad People Make the World Go Round Milta Jacksona, tretji pa Mozartov Koncert za klavir št. 24 v c-molu. Ko so poskusne osebe stopile v dodeljene jim sobe, je glasba že igrala in nič jih ni navajalo na misel, da spada k poskusu. Deset minut so si vtiskovali seznam v spomin in odšli. »Čez dva dni so se študentje vrnili v učilnico in nenapovedano so jim dali reševati test, da bi videli, koliko besed se spomnijo, kakor jim padejo na pamet,« nadaljuje. »Tokrat je Smith za marsikoga spremenil glasbo. Vsako od treh skupin je razdelil na manjše. Nekateri, ki so prvič poslušali jazz, so test spet opravili ob jazzovski spremljavi, drugi so ga delali ob Mozartu in vsi preostali v tišini. Podobno je storil s tistimi, ki so se prvič učili z Mozartom v ozadju ali v tišini – vnovič so opravljali test v enakih okoliščinah ali pa je zanje izbral eno od drugih dveh različic. Razen tega ni bilo nobenih sprememb. Nobenih, razen njihovih rezultatov.«

Smith je ugotovil, da so se tisti, ki so se učili z Miltom Jacksonom v ozadju in opravili test ob isti glasbi, v povprečju spomnili enaindvajsetih besed – dvakrat toliko kot tisti, ki so se učili ob Jacksonu in opravili preveritveni test ob Mozartu ali v tišini. Podobno so si študentje, ki so se učili ob spremljavi Mozarta, v spomin priklicali skoraj dvakrat toliko besed kot tisti, ki so opravljali test ob jazzovski spremljavi ali v tišini. Od tistih, ki so se učili in delali preveritveni preizkus v enakih okoliščinah, se je najslabše odrezala skupina, ki je delala v tišini. Če je v učnem okolju navzoče še kaj, recimo glasba, je bolje, kot če ni ničesar (toliko o posvečenosti tihe učilnice).



Brez hloda, prosim

Ni pa le zunanje okolje tisto, ki vpliva na to, ali bomo lahko naučene informacije, ko bo treba, tudi priklicali. Ko so namreč skušali ugotoviti, kako marihuana vpliva na to, ali si bomo naučeno zapomnili, so rezultati pokazali, da je spomin udeležencev deloval najbolje, kadar so bili njihovi možgani v enakem stanju med učenjem kot tudi med testiranjem, zadeti ali pa trezni. Biti zadet torej nima nobenega smisla. Še manj pa na izpit nositi hlod. Filozof John Locke je nekoč opisal primer moškega, ki se je naučil plesa, vendar tako, da je vadil po strogem obredu, vedno v isti sobi, v kateri je stal star hlod. »Na žalost,« je zapisal Locke, »pa se je misel na ta nenavadni kos opreme tako pomešala z zasuki in koraki vseh možakovih plesov, da je bil, čeprav je v tisti izbi plesal izvrstno, tega zmožen samo, če je bil v njegovi bližini tudi hlod; na nobenem drugem kraju ni dobro plesal, razen če so v prostoru na ustrezen prostor dali tisti ali kakšen drug hlod.«


Blues namesto klasične glasbe

Nauk je žal le eden: »Življenje od nas zahteva, da smo kos njegovim popularnim kvizom, nepričakovanemu prestrezanju žoge in drugim improvizacijam, pri čemer se tradicionalni nasvet, naj si ustvarimo strogo učno rutino, ne obnese,« razloži avtor. »Ravno nasprotno: poskusite v povsem drugačnem prostoru. Ob drugi uri. Odnesite kitaro ven, v park ali v gozd. Zamenjajte kavarno. Pojdite trenirat na kakšno drugo igrišče. Zavrtite si blues namesto klasične glasbe. Vsaka sprememba rutine dodatno obogati veščine, ki jih ponavljamo, jih izostri in ohranja dosegljive dlje. Že takšno eksperimentiranje samo po sebi krepi učenje in vašemu znanju omogoča čedalje večjo neodvisnost od okolja.«