Ana Malalan, Anselma: Ročna dela so v človeku. In v ženskah še toliko bolj.

Ana Malalan je ustanoviteljica Anselme, s katero ljudi navdušuje nad šivanjem. Začela je z enkratnim dogodkom, tečajem šivanja, a ji je instinkt dejal, da ne bo ostalo le pri tem. Zato si je že v samem startu zamislila, kaj si želi zgraditi okoli omenjene znamke. Pravi, da se za znamko Anselma skriva timsko delo. Sprva so ustvarjali na Židovski ulici, sedaj pa so svoj prostor našli na Kolodvorski in tam so dobrodošli vsi, ki bi radi šivali.

Marsikoga ste že naučili šivati, kdo pa je vas navdušil nad šivalnim strojem?

Mislim, da dolgočasje. Začelo se je povsem spontano. Doma sem iz Tomaja, s Krasa. Proti koncu osnovne šole mi je postalo že malce dolgočasno, nisem več vedela, kako si zapolniti dneve. Našla sem šivalni stroj in dve rjuhi ter kar poskusila. In od takrat šivam ves čas.

Če ste našli šivalni stroj, potem je verjetno že doma nekdo šival?

V tistih časih je imel vsak doma šivalni stroj, ker so ženske kaj popravile, zamenjale, skrajšale. Moja mama je nekaj malega znala zašiti, recimo naredila nam je kostume za pusta, in če je bilo treba, kaj skrajšala. Resno pa ni nikoli šivala. Jaz sem res bolj sama od sebe začela šivati, našla sem neka navodila, si pomagala z njimi. Mama je bila bolj za popravke in predloge, ko sem ji pokazala že narejen izdelek.

Vendar pa vas je za študij vseeno bolj kot oblikovanje pritegnila arhitektura.

Ja, res se nisem odločila za študij oblikovanja, saj sem bila na srednji oblikovni, kjer smo bile sama dekleta in štiri leta sem poslušala samo o oblekah. Ko se je srednja šola zaključevala, sem imela tega dovolj. A lahko prosim še kaj drugega?! (smeh) Končala sem arhitekturo, ampak nisem dolgo delala v tej smeri.

Anselma je malce nenavadno ime, kakšen je njegov pomen?

Ko sem prvič organizirala javni tečaj v Kinu Šiška – pred tem sem ga enkrat izvedla kar doma, za prijateljice, in takrat ugotovila, da je to res fajn in nekaj, kar si želim početi – sem morala ljudem razložiti, za kaj gre. Čas je bil pravi, da postavim spletno stran z vsemi informacijami. Intuicija mi je pravila, da ne bo ostalo le pri tem tečaju, zato sem želela dati neko širše ime. Odločila sem se za ime svoje none, ki je bila res modelka. In ko sem še preverila, kaj ime etimološko pomeni, sem dobila potrditev, da je to res to. Gre namreč za besedi ans in helm, ans pomeni bog, helm pa čelada. Torej pomen je biti cel, biti zdrav, biti varen, rešiti se.

V Anselmi izvajajo tečaje vseh stopenj, pridružite pa se lahko praktično kadarkoli. Foto: Daša Mavrič

Česa vse se lotite na tečajih šivanja? Slišala sem namreč, da izdelki tečajnikov še zdaleč niso le krila, hlače, majice ...

Res je, vse sorte smo že delali, tudi spodnje hlače, korzete. Odvisno od stopnje tečajnikov. Na osnovnem tečaju usvajamo osnove, nadaljevalni tečaji pa trajajo celo leto, enkrat tedensko in eni tečajniki in tečajnice hodijo že od 2012, torej praktično od naše ustanovitve. Z njimi smo res že naredili marsikaj.

Se lahko tečajem pridružijo tudi nadobudneži brez kakršnegakoli znanja?

Ja, pri nas je razpon vseh možnih tečajev. K nam se lahko pridete naučit samo napeljati stroj in potegniti ravne šive, da lahko doma kaj skrajšate, zakrpate. Lahko pa vas naučimo tudi tega, da si sami zašijete plašč. Tečaji, razen nadaljevalnega, so primerni tudi za nekoga, ki nikoli ni videl stroja.

PREBERITE ŠE -> Tanja Uvera: Taka oblačila imajo zgodbo in so prijetna “zatočišča” za naša telesa

Vaši tečaji so že vsa leta dobro obiskani. Kako si razlagate to navdušenje nad ročnim ustvarjanjem v času, ko nam je vse tako dostopno?

Naj najprej povem, da navdušenje nad šivanjem ni nekaj novega, sama tečaje organiziram že 13 let in povpraševanje je že ves čas dobro, torej ne gre za trenutno popularnost. Mislim, da so ročna dela v človeku. In v ženskah še toliko bolj. Morda bo zvenelo stereotipno, ampak kot je moškim blizu bolj vrtanje, privijanje ali pa popravljanje avtomobilov, se mi zdi, da je pri ženskah naravno to, da nekaj ustvarijo z rokami. Mislim, da je v nas. Ko sem šivala v srednji šoli, so vsa dekleta okoli mene govorila, da bi si prav tako želele šivati. V resnici že celo življenje to poslušam.

Gre za neko meditacijo, neko sprostitev. Pri šivanju ne gre nikoli toliko zaradi končnega izdelka, ampak za proces. Zato se mi trenutna dostopnost oblačil tu ne zdi sploh pomembna ali pa je celo še večji razlog za odločitev za šivanje. Mislim, da nam manjka tega, da sami nekaj ustvarjamo. Včasih se je ličkalo ali karkoli počelo z rokami.

Morda ljudi pritegne tudi dejstvo, da ustvarijo neki otipljiv izdelek?

To je seveda nagrada. A če ni uživanja že med samim procesom, boš težko prišel do izdelka. Namreč, ne sme se ti muditi, uživati je treba v vsakem šivu, ne le gledati hlač na koncu. Seveda si z narejenim izdelkom izredno srečen, ga ne vržeš stran, ga imaš rad, si nanj ponosen, to je vse res. A mislim, da je cel smisel v tistem prej, v procesu. Da si izdelek zaslužiš. Nisi šel namreč v trgovino, dal nekaj denarja in ga imaš. Ampak si si ga zaslužil.

Velikokrat se zgodi, da stranke, ki pridejo v naš studio, kjer je tudi trgovina, sprašujejo, ali so oblačila, ki jih prodajamo, delo tečajnikov. S tem vprašanjem imam malce težav, saj ko opazujem tečajnike pri njihovem delu in veselje ob končnem izdelku, po vsem vloženem trudu, izdelka pač ne dajo v prodajo. To imaš pri sebi za vse večne čase. Ne vržeš ga proč, tudi če ga ne nosiš več.

Znamka Anselma svoje izdelke predstavlja tudi na ljubljanskem tednu mode, priložnost za sodelovanje pa so dobili tudi tečajniki. Kako je prišlo do tega?

Na tednu mode sodelujemo od leta 2019, mislim, da smo se ga udeležili do zdaj petkrat. Na revijah predstavljamo praktično vsakič enake kroje. Na primer, naše Zdravo hlače, ki smo jih izumili leta 2012 in jih od takrat nismo spreminjali. Vsakič je seveda drugačno blago in drugi poudarki, a vseeno smo po dveh zaporednih svojih revijah razmišljali, kaj bi lahko spremenili. In predlagali, da vključimo tečajnike, ki obiskujejo nadaljevalne tečaje.

Res mi je žal, da se je takrat zaradi koronavirusa vse skupaj razpletlo precej drugače. Šlo je namreč za res lep projekt, idejo smo tečajnikom predstavili več kot pol leta pred revijo, vsi so bili navdušeni, da bodo njihovi izdelki na modni brvi. Z njimi smo se torej pripravljali, razvijali izdelke in nastali so res hudi kosi. Komaj sem čakala, da jih bom opazovala pri spremljanju revije! Si predstavljam, da bi žareli od ponosa. A potem se je zgodil covid, revija se ni smela izvesti, na koncu je bila postavljena le razstava. Kasneje smo jim sicer pripravili še profesionalno fotografiranje in so vsaj na ta način predstavili te kreacije.

Prvi tečaj je organizirala doma, za prijateljice. In takoj vedela, da je to tisto, kar bi počela. Foto: Daša Mavrič

Na začetku pogovora ste omenili, da ste se šivanja naučili s pomočjo doma najdenih navodil. Zdaj pa ste tudi sami napisali dva priročnika, kako se lotiti šivanja.

Ja, zdaj že zelo stara je Superkrojenje, leta 2022 pa sem izdala tudi Superšivanje, priročnik o šivanju, kjer so postopki predstavljeni popolnoma brez besed. Gre za navodila, ki te po korakih vodijo skozi cel proces. Ugotovila sem namreč, da na tečaju isto razlagam tistemu, ki izdeluje krilo kot tistemu, ki dela srajco. Obema isto razlagam, kako se naredi žep. Tako sem prišla do neke sistematike, kako se vsi izdelki lahko razdelijo na posamezne koščke. Priročnik Superšivanje je narejen po principu Ikeinih navodil za sestavljanje pohištva.

Slišala sem, da se pri vas najde veliko starega blaga, tudi vonj prostora, kjer sva zdajle, je primerljiv z vintage trgovinami. Vaše iskanje blaga naj bi bil poseben proces …

Mi delamo iz starega blaga. To ne pomeni, da recikliramo stara oblačila. Iščemo staro metražo, blago, ki ostaja. In tega je neverjetno veliko. Včasih je bila pri nas tekstilna industrija izjemno razvita, vsak je imel šivalni stroj, kar pomeni, da je bil pri hiši tudi en kupček ali pa cela omara blaga. In to blago zdaj jaz lovim. Ali povsem osebno, ko ima gospa doma škatlo blaga, ali pa preko manjših manufaktur, ki so čez leta propadle in so tam ostale bale blaga. Ja, najdemo lahko zelo staro blago, tudi iz 50. let smo že imeli. In vse najdem v Sloveniji.

"Ko sem šivala v srednji šoli, so vsa dekleta okoli mene govorila, da bi si prav tako želele znati. V resnici že celo življenje to poslušam." Foto: Daša Mavrič

In kakšna je kvaliteta tega blaga?

S kvaliteto blaga je tako kot z vsem drugim. Nekoč so delali stvari, da so služile svojemu namenu, danes pa jih izdelujejo tako, da ustvarjajo profit. Kvaliteta starega blaga z današnjim ni primerljiva. To je bombaž, ki diši po rastlinah, volna, pri kateri čutiš osnovno surovino. Ko greš zdaj v trgovino, je vse, kar čutiš stiropor.