Kako smo ženske dobile prvo maskaro in neverjetna zgodovina tega ličila
Če se zazremo v zgodovino, ličila vse do 19. stoletja niso bila zgolj ženska domena. Vse od antike naprej so si tako ženske kot moški z različnimi barvnimi pripravki okraševali telo in obraz, od obrvi in oči do ličnic in ustnic.
Trepalnice niso bile nobena izjema. Že štiri tisoč let pred našim štetjem so si stari Egipčani nanje (pa tudi na obrvi in veke) nanašali mešanico vode, meda in pepela, svinca, antimona ali malahita, ki je potemnila dlačice.
Praksa, ki je v starem Egiptu imela tudi duhovno noto, saj so verjeli, da potemnjene oči odganjajo zle duhove in varujejo dušo človeka, se je od tod prenesla tudi med Babilonce ter stare Grke in Rimljane, še danes pa jo v duhovne namene ohranjajo živo na Bližnjem vzhodu.
Viktorijanska lepota
Po padcu Rimskega imperija ličenje trepalnic v Evropi ni naletelo na plodna tla in tovrstno okraševanje obraza je za dolga stoletja zamrlo, dokler rituala niso obudili lepotni ideali viktorijanske dobe 19. stoletja. Čeprav je bil takrat naravni videz največji atribut ženske in je nošenje ličil veljalo za največjo sramoto, ki so si jo privoščile zgolj igralke in prostitutke, je marsikatera viktorijanka svoj obraz lepšala z uporabo ličil.
Trik je bil v tem, da so to počele neopazno – torej nobene rdeče šminke ali pisanih senčil, kot jih obožujemo danes, ampak raje beli puder v prahu za takrat izredno cenjeno bledo polt in kanček rdečila za rahlo obarvana lica ter seveda nekaj, kar bi potemnilo trepalnice in obrvi. Tisto nekaj so si viktorijanke namešale same iz saj (ki so jih ustvarile tako, da so porcelanast krožnik držale nad plamenom sveče, ter nato postrgale prah) in soka bezgovih jagod, temno mešanico pa nato nanesle na trepalnice.
Kot si lahko mislite, je bil postopek zamuden in ne preveč obstojen, povrhu vsega pa si to lahko počel samo v zasebnosti svojega doma, da te stroga in opravljiva viktorijanska družba ni zapazila pri početju. Precej komplicirana praksa torej. A k sreči se je našel človek, ki je poenostavil dilemo, njegovo ime Eugène Rimmel, pa še danes živi v zapuščini angleške znamke ličil Rimmel.
PREBERITE ŠE -> Tako smo ženske dobile prvi pravi nedrček
Od cesaričinega parfumerja do kozmetičnega inovatorja
Življenje parfumerja in kozmetičnega inovatorja Eugèna Rimmela je bilo izredno zanimivo. Po rodu je bil Francoz, s parfumi pa se je ukvarjal že njegov oče Hyacinthe Mars Rimmel, ki ga je za delo perfumerja izučil legendarni francoski parfumer Pierre-Francois Lubin, znan tudi kot oče moderne parfumske industrije.
Pod Lubinovim vodstvom je Hyacinthe Mars Rimmel v Franciji postal izredno cenjen parfumer in ujel celo oko Napoleonove izbranke, cesarice Josephine, ki ga je postavila za svoj zasebni »nos« oziroma dvornega parfumerja.
Čeprav je Rimmel na francoskem dvoru užival velik ugled, mu to ni bilo dovolj. Leta 1834 je spakiral kovčke ter svojo družino preselil v čez Rokavski preliv in v Londonu odprl trgovino s parfumi, ki je hitro postala priljubljena med bogatimi angleškimi strankami.
Pri delu se mu je takrat pridružil tudi sin Eugène, tedaj star komaj 14 let. Prav ta najstnik pa je pomagal razširiti očetov že tako uspešen posel, ko je odprl nove poslovalnice, predvsem pa se domislil inovacij, med njimi tudi maskare, ki so za vedno spremenile kozmetično industrijo.
In kakšne inovacije so to bile, Eugène je bil eden prvih, ki je začel ustvarjati pomade za lase in ustne vodice ter prvi, ki je na tržišče poslal zgodnjo vrsto dezodoranta, znanega pod imenom »toaletni kis« (v originalu toilet vinegar). Toaletni kisi so bili neke vrste odišavljene toaletne vodice, močnejše kot kolonjska voda, ki so jih viktorijanske ženske preprosto oboževale ter jih uporabljale tako za osvežitev kot za prvo pomoč, kadar so omedlele in jim je močan vonj odišavljenega kisa povrnil zavest.
Eugène je prvi začel prodajati tudi dišeče pahljače, da so premožne ženske med obiskom opere in drugih gala dogodkov lahko uživale v odišavljenem zraku, ter odišavljene voščilnice za valentinovo.
Poleg tega pa se je domislil novega načina distribucije svojih izdelkov in ustvaril kozmetične kataloge, s pomočjo katerih so lahko njegove stranke parfume in drugo kozmetiko naročale kar preko pošte. Rimmelovo delo je opazila sama kraljica Viktorija in mu podelila kraljevi nalog, njeni potezi pa so nato sledile še druge evropske monarhije, tako da je Eugène na vrhuncu svoje kariere imel naročila kar s strani desetih kraljevih družin.
Rimmel je o svojem poslanstvu napisal tudi prvo moderno knjigo o lepoti, in sicer »Knjigo o parfumih«, v kateri je ženskam ponudil številne nasvete, kako skrbeti za higieno in lepoto, med drugim tudi to, da ne smejo pretiravati z dišavami.
»Najbolj od vsega se izogibajte močnim in ostrim parfumom. Če je ženski temperament mogoče razbrati iz njene pisave, potem je njen okus in poreklo mogoče ugotoviti iz parfuma, ki ga nosi,« je zapisal v njej.
Revolucionarna maskara
A Rimmelov največji dosežek, ki je znan še danes, niso bili parfumi in odišavljeni izdelki (čeprav so ga ob njegovi smrti leta 1887 oklicali za »princa parfumerjev«), ampak maskara, ki jo je ustvaril leta 1860 pod imenom »Superfin«.
Šlo je za prvo komercialno maskaro, ki ni vsebovala toksičnih spojin, Eugène pa je v tedaj revolucionarni formuli oglje v prahu zmešal z vazelinom. Čeprav s tem ni dobil najbolj obstojnega barvila za trepalnice, pa so ženske znorele nad priročnostjo izdelka in naročila za Rimmelov »Superfin« so prihajala z vseh koncev sveta.
Ker Rimmelovi maskari dolgo časa ni bilo para, se je beseda »rimmel« v številnih jezikih celo prijela kot poimenovanje za maskaro, in še danes, dolgo potem, ko kozmetični trg obvladujejo druge znamke, »rimmel« ali »rimel« v francoščini, italijanščini, portugalščini, španščini, romunščini ter celo grščini, turščini, arabščini in perzijščini pomeni maskara.
Neustavljivi inovator Eugène ob tem ni spal na lovorikah, ampak je maskaro v letih, ki so sledila, še izboljševal ter na koncu ustvaril maskaro v trdi obliki (mešanica pigmenta in mila), ki so jo ženske nanašale s pomočjo majhne krtačke, ki so jo zmočile z vodo (podoben izdelek je okrog leta 1915 začel prodajati tudi ameriški kemik in ustanovitelj podjetja Maybelline Thomas Lyle Williams).
To vrsto barvila je Rimmel že pred leti poslal na tržišče pod imenom »Water Cosmetique«, izdelek pa je bil namenjen barvanju vseh vrst dlačic in las ter bil izredno priljubljen pri moških, ki so si na ta način barvali osivele brke in brado.
Maskara danes
Da smo ženske dobile maskaro, kot jo poznamo danes, torej v tubici in s spiralno krtačko, je minilo še nekaj desetletji in kar precej, tudi nevarnih, poizkusov – med njimi tudi permanentno barvanje trepalnic s toksičnim izdelkom Lash Lure v 30. letih prejšnjega stoletja, ki je oslepilo kar 16 ameriških žensk, eno pa celo ubilo.
K razvoju tekoče formule je leta 1957 pripomogla kozmetična inovatorka Helena Rubinstein, ko je ustvarila kremno barvilo za trepalnice in ga zapakirala v tubico, iz katere si kremo iztisnil na priloženo krtačko.
Izdelek so kmalu kopirali vsi tedanji proizvajalci ličil z Max Factorjem na čelu, od tod pa ni manjkalo več veliko do kompaktne embalaže, v kateri je spiralna krtačka za trepalnice počivala namočena neposredno v barvilu v tubici, in smo jo ženske dobile v 60. letih prejšnjega stoletja.
Potem je maskara doživela še številne preobleke, od vodoodporne, brezbarvne in barvne formule, do eksperimentiranja z različnimi oblikami in materiali krtačke.
Dobila je tudi nove sestavine, ki prispevajo h krepitvi in rasti trepalnic, zadnja leta pa celo povsem drugačen nanos v obliki »tubing« maskar, ki dlačic ne obarvajo z barvili, ampak jih pravzaprav ovijejo v polimersko snov, ki je izredno obstojna in se ne razmaže, a se jo hkrati da preprosto odstraniti s toplo vodo.
Si je pa ob vseh napredkih dobro zapomniti, da nič od tega ne bi bilo mogoče, če si ne bi neki Francoz pred več kot 160 leti prizadeval osrečiti svojih strank in je ustvaril prvo varno barvilo za trepalnice.
