Dr. Angela Duckworth, profesorica psihologije na univerzi v Pensilvaniji, je ustanoviteljica Character Laba, ameriške neprofitne organizacije, ki se ukvarja z raziskovanjem človekovega značaja. Svoje strokovno delo je posvetila raziskovanju ravno omenjene vrline, torej predanosti.

Večinoma raziskovalno delo vznikne iz osebnih frustracij in iskanja rešitev zanjo. Enako je bilo z dr. Duckworth. Dolga leta je bila učiteljica matematike, zato je bila priča številnim zaključkom šolanja s slabimi rezultati, čeprav je šlo za najbolj inteligentne in nadarjene učence. Raziskovala je in dognala, da je prepričanje o prirojeni inteligenci, zunanjem videzu in fizičnem zdravju kot edinim pogojem za uspeh zmotno.



Kako dopovedati staršem?

Zgodovina je polna zgodb osebnih uspehov, ki niso bili pričakovani; naj bo zaradi akademske pomanjkljivosti, talenta, socialnega okolja, iz katerega je oseba izhajala ... Kako torej šolajočemu se otroku, ki ima pred sabo še vse življenje, dopovedati, da šolske ocene niso vse ter da življenje prenese premnoge ovinke do cilja, a hkrati ne vzgajati prepričanja, da je meja samo nebo? »V mednarodnih raziskavah sprašujemo starše glede pričakovanj o izobrazbi njihovih otrok,« začne Doupona. »Ocenijo zmožnosti svojih otrok, njihovo voljo, svojo vzgojo, skratka vse v enem. Izkaže se, da zelo izobraženi starši to vprašanje pogosto razumejo kot napad na svojo integriteto. Na voljo imajo izbirne odgovore z navedenimi različnimi stopnjami izobrazbe brez ponujenega 'prosimo, pojasnite'. Kljub temu napišejo v svoj odgovor, da od otroka glede izobrazbe ničesar ne pričakujejo, da se bo lahko odločil sam ... Ničesar pričakovati pa ni mogoče. Mogoče je svoja pričakovanja izražati neeksplicitno, ne imeti jih ali jih skriti ni mogoče. Tukaj se skriva odgovor na vaše vprašanje. Kako otroku dopovedati, da šolske ocene niso vse? Če tega ne verjamemo sami, je to nemogoča naloga, in če to rečemo otroku, z njim zgolj manipuliramo. Sociologija nas uči, da običajno dosežemo tisto, kar od nas pričakuje okolica, saj pričakovanja ponotranjimo; potem se življenje odvija kot samoizpolnjujoča se prerokba. Če verjamemo, da je omejitev za našega otroka samo nebo, ne pomeni, da od njega pričakujemo nemogoče, ampak da mu zaupamo. Zaupamo mu tudi njegovo oceno našega mentalnega stanja in tvegamo, da nas bo ocenil za nerealnega sanjača. Zakaj pa ne? Starševstvo ne pomeni, da imaš vedno v vsem prav. Bolj ko zaupaš, večkrat si pustiš pokazati, da dejansko nimaš in da sprejemaš, da realnost tvojega otroka ni hkrati tvoja lastna realnost.«



Ocene so pomembne?

Takoj se pojavi vprašanje, ali slovenski izobraževalni sistem – govorimo o osnovni in srednji šoli – premore dovolj širine, da pokaže na obe plati stvarnosti? Zmore pokazati, da ti za odlične ocene ni treba »umreti«, a vseeno ni res, da so nepomembne? »Menim, da so ocene kot šolski redi popolnoma nepotrebne, saj na dolgi rok ne spodbujajo razvijanja notranje motivacije. A ocene stanja potrebujemo; vedeti moramo, koliko se je otrok od zadnjega ocenjevanja naučil, kje ima težave, kaj bi lahko popravil in kako. Resnično šteje zgolj intimno zanimanje,« je jasna mag. Doupona. »Na začetku šolskega leta bi lahko otrokom, na primer, zadali nalogo: v tem letu poskušaj ugotoviti, kaj bi rad počel, kaj te zanima. Ne kaj bi rad študiral in kateri poklic bi imel. Kaj je tisto, kar toliko pritegne tvoje zanimanje, da si se pripravljen zaradi ukvarjanja z dejavnostmi, ki te resnično veselijo, zaradi časovnih omejitev odpovedati nečemu drugemu? Vprašanj, ki jih postavimo otroku, da bi ugotovil, kaj je njegovo resnično bistvo, je neskončno. Pustimo mu, naj pade, seveda pa mu stojmo ob strani! Ocene trenutno delujejo predvsem v vzdrževanju družinskih odnosov z javnostmi. Starši pritiskajo na otroke, ker se bojijo, da bodo v očeh družbe sicer izpadli slabi starši.«



Predani starši, predani otroci

Na koncu se običajno izkaže, da kri ni voda ter da predani starši vzgojijo predane otroke. »Kar verjamemo sami, prenašamo naprej,« potrdi Doupona. »Iskrenost največ šteje. Predanost, o kateri govori Duckworthova, po njenih lastnih ugotovitvah visoko korelira z vestnostjo – ki je ena od petih temeljnih osebnostnih karakteristik, ki se z leti zelo malo spreminjajo. Le toliko, da se vestnost z leti izboljšuje, predanost pa tudi.«