Tako rekoč idilično. In to še ni vse: dan za tem, na vroč četrtkov dan, smo dobili še podatek, da je Slovenija do otrok najprijaznejša država na svetu (prvo častitljivo mesto si delimo z Norveško, nato sledijo Finska, Nizozemska in Švedska). Če ste se slučajno kdaj vprašali, kje otroci na svetu živijo najbolje, je zdaj odgovor nedvoumen: v Sloveniji. Mednarodna organizacija Save the Children je izmed 172 držav Slovenijo postavila na piedestal in da ne pozabim: nemudoma so naši Melanii Trump ameriški novinarji priporočili, naj svojega Barrona raje prešola v Slovenijo. Zato ker bo oziroma da bo – srečen. Amerika je namreč šele na 36 mestu po prijaznosti do otrok. No, kakor koli, merili so zdravje in dobrobit otrok, kriteriji, ki odločajo o prijaznosti, pa so naslednji: prehrana, dostop do šolanja, smrtnost dojenčkov, otroške poroke, otroško delo, najstniška nosečnost in regionalni konflikti. Seveda pridemo tudi do grozljivih podatkov, ki izvirajo predvsem iz afriških držav: kar 263 milijonov otrok po svetu se ne šola in 168 milijonov otrok je prisiljenih delati, polovica od njih opravlja zelo nevarna dela. Skoraj 28 milijonov otrok je moralo zaradi vojne, nasilja in lakote zapustiti svoje domove. Še vedno šest milijonov otrok umre pred svojim petim letom starosti. Zastrašujoči podatki.



Po podatkih Rdečega križa naj bi bilo v Sloveniji več kot 55.000 lačnih otrok, česar pač mednarodna raziskava ne vključuje. Tudi ne tega, da je prav toliko revnih otrok. Da vse več mladostnikov preživlja svoje starše. Skoraj 18.500 slovenskih otrok živi s 180 evri na mesec, torej so uvrščeni v najnižji dohodninski razred in živijo pod pragom revščine. Verjamem, da marsikoga ti podatki ne vznemirjajo, morda tudi mislijo, da to pač ni res, saj imamo v Sloveniji toliko zavržene hrane. Vidim, da marsikdo ne razume, ne verjame in ne ve, da so v Sloveniji lačni in revni – otroci, mladostniki in odrasli.

Ta statistična gimnastična sreča mene ne osrečuje niti malo. In še marsikoga ne. Jaz sicer vem, da je danes vse statistika. Da samo merimo in merimo. Vendar to v življenju posameznika nima nobene realne vrednosti. To je absurden nič. V življenju šteje le konkreten posameznik. Z imenom in priimkom. Z življenjem. Ki mora biti vredno.

Zadnjič mi je znanka, ki je zdravnica, povedala, da je šla dežurat v drugo ambulanto, zunaj Ljubljane. Tam je bila tri dni in delo je zaključila popolnoma polomljena. Ni mogla verjeti, bolje rečeno, ni vedela, s kako groznimi socialnimi stiskami se ljudje bojujejo v Sloveniji. S kakšnimi občutki nemoči in obupa, s kakšno brezvrednostjo in osamljenostjo se prebijajo iz dneva v dan. Sami, od boga pozabljeni. Rekla mi je, da potrebuje oddih, odmik, ker je vse to pretežko. Težko poslušati človeku, ki sliši. 

Veste, ta statistična gimnastična sreča mene ne osrečuje niti malo. In še marsikoga ne. Jaz sicer vem, da je danes vse statistika. Da samo merimo in merimo. Vendar to v življenju posameznika nima nobene realne vrednosti. To je absurden nič. V življenju šteje le konkreten posameznik. Z imenom in priimkom. Z življenjem. Ki mora biti vredno.