Jožef Ropoša

Staršem sem zelo težko odpustil

Člana Mestnega gledališča ljubljanskega Jožefa Ropošo oboževalci domačih serij spremljajo v Reki ljubezni kot ribiškega čuvaja, še prej pa je v Usodnem vinu upodabljal doktorja Bučarja. Pogovarjala sva se o tem, kdaj je največja bolečina, ki jo doživljaš zasebno, lahko najbolj zdravilna in zakaj. Tudi kar zadeva odpuščanje najdražjim osebam, ki so nas prizadele.

Jožef Ropoša je eden od stebrov slovenskega gledališča, filmske, televizijske in radijske produkcije, pa čeprav nima na stotine nagrad. Kot pravi, si jih je približno do štiridesetega leta zelo želel zato, da bi dobil priznanje za predanost poklicu igralca. Pozneje se je dokopal do modrega spoznanja, da je glavno merilo dobro opravljenega dela njegovo zadovoljstvo – zmožnost, da preseneti in navduši predvsem samega sebe. Kar pa seveda ni lahko.

Pomembno je zavedanje, da vsakdo naredi veliko napak, prizadeva ljudi, z nekega vidika počne slabe stvari in je to normalno. Bistveno je, da stvari, ki sem jih storil, spoznam, prepoznam in si jih priznam. Le tako lahko naslednjič podobno napako preprečim. 

Že kot devetletni fant ste opravili avdicijo in zaigrali v svoji prvi vlogi. Šlo je za nadaljevanko javne televizije z naslovom Vest in pločevina. Dovolite mi, da vas v luči zadnjih hollywoodskih afer, razkritij posilstev in pedofilije vprašam, ali ste bili tudi sami kot otrok in najstnik v televizijskih, filmskih in drugih igralskih vodah kdaj spolno napadeni ali pa priča, ko se je zloraba zgodila komu drugemu.

Ne, tega ni bilo. Imel sem le neprijetne izkušnje, ko so me večkrat želeli otipavati v kinu ali na vlaku, vendar se to ni dogajalo v povezavi z ljudmi iz vod, ki jih omenjate. Nekoč v Parizu so me v eni sami noči nadlegovali kar trije možakarji. Takrat sem bil sicer star že osemnajst let, a videti sem bil precej mlajši. Sem pa že kot mulec bral v Anteni zgodbe, da si morajo igralke v gledališču prek postelje prislužiti dobre vloge. To se nam je sicer zdelo stvar izbire.



Koliko je tega v resničnosti – da je kdo s kom spolno intimen v zameno za karierno napredovanje?

Težko rečem, mislim pa, da zadeve tečejo naprej po istih tirnicah kot nekoč.

Odnosi s starši nas zaznamujejo za vedno in nam lahko otežujejo osebnostni napredek. Vi si dolgo niste mogli odpustiti, ker se vam kot šestnajstletniku ni uspelo zavzeti za mamo, ko jo je oče fizično napadal?

Tako je. Primanjkovalo mi je poguma. Moj strah je bil večji od želje, da bi očeta zaustavil s svojim telesom. Nisem verjel, da bi se mu lahko uprl. Zelo hudo mi je bilo, ker mame nisem mogel zaščititi, in to travmo sem še dolgo razčiščeval.

V odnosih nas lahko najbolj prizadenejo nam dragi ljudje. Kadar nam uspe zares, celovito odpustiti tistim bližnjim, ki so nas prizadeli, travmatičnemu dogodku odvzamemo gromozansko težo. 

Kot igralec ste bili verjetno že na akademiji prisiljeni, da to bolečino pri sebi dobro predelate?

Zagotovo, vendar v resnici te zadeve vsi predelujemo do konca življenja, ne glede na to, ali smo profesionalni igralci ali izvajamo t. i. socialno igro. Vemo, da je vsak človek družbeni igralec, saj se kaže takšen, kot hoče biti. Tudi sam v tem trenutku med intervjujem izbiram besede, ki me bodo po mojem prepričanju predstavile v dobri luči, in ne slabi.

Vaša mama je bila po poklicu kuharica, oče pa zidar. Kako si danes razlagate njeno trpljenje, vdanost v usodo?

Mama je bila ujetnica svojega časa. Takrat ženske kot ona, ki je prišla s podeželja v mesto, niso razmišljale, da bi se ločile, čeprav je bilo to v socializmu seveda že mogoče. Bala se je sramote. Sram bi jo bilo pred samo seboj, saj je ločitev videla kot dokaz za to, da njeno življenje ni uspešno.



Zakaj je imel oče nenadne izbruhe nasilja? Ali je bil alkoholik?

Ja. Tudi on je bil sin alkoholika, torej mojega dedka. Očeta je izgubil pri svojih osmih letih. Do takrat je bil popoln kažin, ko je prihajal domov sredi noči. Ob treh zjutraj je zbujal ženo, torej mojo babico, in je morala iti mesit kruh. Ona je bila moj edini stari starš.

Prav ta babica in mama sta vas nekoč vendarle zaščitili, ko se je oče znesel nad vami.

(Se nasmeje.) Vi pa veliko veste o meni.

S čim ste ga takrat spravili v silovit, težko razumljiv bes?

Kot otrok sem na štedilniku rad prižigal oziroma obračal vse gumbe.

Mazohizem je odveč. Treba se je odlepiti od delovanja, ki tebi ali drugim povzroča grozote. Pojdi stran od slabega. Ves čas velja filozofija: Ne počni drugim tega, kar si ne želiš, da bi drugi počeli tebi. 

Koliko ste bili stari?

Štel sem štiri leta. Tistikrat je oče prišel domov in videl, kaj počnem. Prijel je moje roke in jih potisnil v prižgano pečico. Tam jih je držal, dokler se mi niso začeli delati mehurji.

Verjetno ste zelo jokali.

Seveda. Takrat sta mama in babica videli, da je presegel mejo. Obema skupaj ga je nekako uspelo odvleči stran in me rešiti. Še nekaj časa po tistem sta me mazali z ribjo mastjo. Oče je s tem dejanjem pokazal resne sociopatske poteze.

Se vam je kdaj opravičil, pokazal vsaj malo kesanja? Se vama je o tem uspelo pogovoriti?

Odnosov nimava. Po smrti matere je želel z menoj kot svojim edincem čim prej razčistiti, kar zadeva formalnosti v zvezi z zapuščino. Odločil se je, da večino premoženja preda Cerkvi.



Ste bili zelo verna družina, ki redno obiskuje maše?

Kje pa, starša sta v moji mladosti večinoma ostajala doma. Le jaz sem hodil v cerkev ob nedeljah, saj sem bil ministrant skoraj do 18. leta. Lahko rečem, da sem bil v nasprotju z njima zares veren in sem še vedno, čeprav določene poteze RKC obsojam. Starša sta se, ujeta v krog tradicionalističnega verovanja, zadovoljila že s tem, da sta v cerkev pošiljala otroka. Šele pozneje, v starosti, ju je religija bolj zamikala in sta si v olimski cerkvi tudi zakupila svoja sedeža.

Sta tako našla pomiritev?

(Pokima.) Pomiritev za strah pred smrtjo in hkrati verovanje v obuditev novega življenja.

Mir naj bi našli v prvi vrsti z odpuščanjem. Kako razumete to besedo?

Prva asociacija je krščanstvo, češ, nastavi še drugo lice. Po drugi strani pa je odpuščanje krasen, čudovit inštrument za človekovo napredovanje v odnosih. To drži, če je bistvo življenja v nematerialnem, torej v dobrih odnosih, ki so največje bogastvo. Saj o tem čivka že vsak drugi vrabček na veji.

Očetu sem se hotel prikupiti, vedno sem si želel, da bi mu bil všeč. Zelo zanimivo, kako bebasto se vedemo! Vedno sem mislil, da bom na stara leta skrbel zanj – ne glede na vse, kar je storil, sem si to želel, ker gre za normalno skrb otrok za starše – pa se je on očitno odločil drugače. 

Vseeno pa se tega še premalo zavedamo.

Res je. V odnosih nas lahko najbolj prizadenejo nam dragi ljudje. Kadar nam uspe zares, celovito odpustiti tistim bližnjim, ki so nas prizadeli, travmatičnemu dogodku odvzamemo gromozansko težo. Odpuščanje prav nam, ki nekomu odpustimo, omogoča lahkost in čistost. V nekem smislu je odpuščanje zelo koristno egoistično dejanje.

Ali se strinjate, da je treba v procesu čiščenja najprej odpustiti sebi – vse, kar smo zavozili?

Zagotovo. Tako kot moraš imeti najprej rad sebe, da lahko imaš rad tudi druge. Pomembno je zavedanje, da vsakdo naredi veliko napak, prizadeva ljudi, z nekega vidika počne slabe stvari in je to normalno. Tudi ko hodim po cesti, nezavedno pohodim toliko in toliko mikroorganizmov. Bistveno je, da stvari, ki sem jih storil, spoznam, prepoznam in si jih priznam. Le tako lahko naslednjič podobno napako preprečim. Dejstvo je, da si na določenih področjih lahko uspešen, na drugih pa vedno znova padeš na isto ukano. Se pa vsaj trudiš. Če bi bil popoln, bi bil pri Bogu! V enosti. Ne bi me bilo. V svoji nepopolnosti torej potrebujem izkušnje.



Morda je prav to glavna igra življenja, v spraševanju, tuhtanju, kaj si naredil prav in kaj ne? Seveda ne v mazohističnem pomenu besede.

(Zavzdihne.) Nekateri zares mislijo, da bodo z mazohizmom, močnim obkladanjem, poniževanjem in zaničevanjem sebe, naj bo na telesni ali duševni ravni, dokazali, da so resnično dobri, vredni zveličanja. Mazohizem je odveč. Treba se je odlepiti od delovanja, ki tebi ali drugim povzroča grozote. Pojdi stran od slabega. Ves čas velja filozofija: Ne počni drugim tega, kar si ne želiš, da bi drugi počeli tebi.

Ali obstajajo stvari, ki jih ne moreš odpustiti?

Odvisno od posameznika.

Kako je pri vas?

Jaz sem človek, ki si zapomni in si misli: Boš že videl! (Smeh.)

Mama je morala umreti, da sem ji lahko odpustil. Šele pol leta po njeni smrti, ko je prišlo veliko, močno žalovanje, sem uvidel, kako zelo sem bil jezen nanjo. Čeprav je bil oče tisti, ki je v našo družino vnašal nemir, sem bolj zameril njej. 

Verjamete v karmo, da vsak dobi svojo lekcijo glede na svoja dejanja?

Temu bi težko pritrdil. So ljudje, ki počnejo grozne stvari, pa niso in ne bodo kaznovani po načelu zob za zob.

Morda pa se kazen pokaže v drugačni obliki?

Pri nekaterih sploh ne. Življenje je skrivnostno in bogato – bolj, kot si lahko predstavljamo. Za vse, ki se ukvarjamo z umetnostjo, je takšno razumevanje nujno. Prav otroška neskončna sposobnost čudenja nam omogoča, predvsem igralcem in glasbenikom, da smo odprt kanal za prenašanje temeljnih resnic in avtorskih idej.

Ko že omenjate glasbenike: v enem od intervjujev ste duhovito rekli, da imate radi različne glasbene zvrsti z izjemo džezovskih skladb, ki so slišati, kot bi mačko vlekel za tačke.

Res je, določene zvrsti džeza so mi zelo všeč, pri drugih pa raje ugasnem radio. (Nasmeh.)



Še posebno pa vam ugaja in vas sprošča rokerska muzika, kajne?

Drži. Že eno leto sem velik oboževalec radia Bob. Pred tem sem v avtu poslušal radio Rock. Potem sem nekoč preklopil in ugotovil, da imajo prav tako dobro muziko, pa še Jonasa in njegove finte ter druge dobre voditelje. Doma pa me ustavi moja(partnerica, op. a.), ko protestira, naj dam bolj potihem. Kot veste, je treba rock'n'roll poslušati naglas. (Smeh.) No, sicer imam rad raznovrstno glasbo, tudi slovenske narodne in zimzelene pesmi. Veliko lepih imamo, potem pa pojemo dalmatinske – če to ni trapasto!

Trenutno igrate v štirih predstavah. Pripravljate pa se za črno komedijo Pijani ruskega avtorja Ivana Viripajeva. Igrate lik moškega, ki ga po materini smrti neznansko grize slaba vest. Kako ste vi doživljali odhod mame? Ste to med študijem podoživljali?

K sreči sem v sebi stvari toliko razčistil, da mi med študijem ni bilo treba doživljati globokih travm. Moja mama je umrla novembra 2012. Ko sem izvedel, sem pol ure jokal, ogromen val bolečine ob veliki izgubi pa me je zadel šele poleti. Prav takrat, ko sem šel na dopust na morje za tri mesece in sem si mislil, kako bom užival. Prej sem zaradi obilice dela verjetno nezavedno odlašal z žalovanjem. Ko sem se na dopustu sprostil, pa me je naenkrat grozljivo vrglo po tleh. Bil sem potrt, v stalnem begu pred samim seboj. Nisem vedel, kam naj se umaknem, tako mi je bilo hudo.

Vsake toliko me še vedno popade silovit strah, zavedanje minljivosti, sploh ponoči, vendar se z njim mogoče laže spopadam kot prej. Včasih sem lahko pozabljal, zdaj ne pozabljam več. 

Kdaj ste mami odpustili apatičnost in kako? Pa očetu nasilnost?

Zelo težko. Mama je morala umreti, da sem ji lahko odpustil. Šele pol leta po njeni smrti, ko je prišlo veliko, močno žalovanje, sem uvidel, kako zelo sem bil jezen nanjo. Čeprav je bil oče tisti, ki je v našo družino vnašal nemir, sem bolj zameril njej. Očetu sem se hotel prikupiti, vedno sem si želel, da bi mu bil všeč. Zelo zanimivo, kako bebasto se vedemo! Vedno sem mislil, da bom na stara leta skrbel zanj – ne glede na vse, kar je storil, sem si to želel, ker gre za normalno skrb otrok za starše – pa se je on očitno odločil drugače. Komunikacije z menoj si ne želi. To je njegova odločitev, ki jo moram spoštovati. Moramo se zavedati, da so starši ne glede na to, v kakšnih odnosih smo z njimi, za nas neke vrste ščit pred odhodom v smrt, in ko umrejo, sami postanemo ščit za svoje otroke. Takrat ko bo odšel tudi moj oče, bom sam postal tisti, ki varuje svojo čredo pred volkovi smrti.

Se smrti zdaj bojite manj?

Vsake toliko me še vedno popade silovit strah, zavedanje minljivosti, sploh ponoči, vendar se z njim mogoče laže spopadam kot prej. Včasih sem lahko pozabljal, zdaj ne pozabljam več. Ne prelagam stvari na pozneje, temveč jih rešujem sproti. Ne želim si več sam graditi hiše, saditi dreves, pisati knjig in drugih nebuloz, na podlagi katerih ljudje živimo v utvari neminljivosti; moj cilj in vodilo je, da gradim spomenike v odnosih – tukaj in zdaj. Saj sem vendar igralec!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE