Več kot 30 let sta izobraževanja o igralni terapiji vodili skupaj z Violet Oaklander, avtorico večkrat ponatisnjenih in v številne jezike prevedenih knjig  o geštalt igralni terapiji Windows To Our Children: A Gestalt Approach to Child in Adolescent Psychotherapy in Hidden Treasure: A Map to the Child’s Inner Self, po katerih danes podučuje tudi Felicia. Konec tedna je obiskala tudi Slovenijo in svoje znanje podelila z našo stroko, naša dežela pa jo je tako navdušila, da jo bo v prihodnjem letu obiskala še dvakrat.


Lahko najprej pojasnite, kaj je geštalt terapija in kaj je igralna terapija?

Geštalt terapija je psihoterapevtski pristop, ki temelji na nevroznanosti in filozofiji, psihologiji. Ukvarja se z osebo kot celoto, njen osrednji cilj je integracija posameznika. Težave namreč običajno kažejo na pomanjkanje te integracije – delci so šli vsak po svoje, z geštalt terapijo pa želimo te delce spet povezati in ustvariti zadovoljno celoto.

Igralna terapija je odlično sredstvo komunikacije predvsem za otroke, ki se težko izražajo z jezikom, sploh čustva težko izpovedo. Nekje do osmega leta starosti se izražajo predvsem z desno polovico možganov, ki predeluje podobe, metafore, čustvene informacije. Igra je način otrokovega sprejemanja in dojemanja in izražanja sveta. Geštalt igralna terapija temelji na najrazličnejših oblikah ustvarjanja, denimo risanju, igri s peskom itn. Otroka pri tem spodbujamo, da zaupa terapevtu, kaj ga muči, in mu tako pomagamo do integracije, da lahko nemoteno nadaljuje s svojim razvojem. Tudi z odraslimi lahko izvajamo igralne terapije.





Kaj vas je spodbudilo k delu z otroki? Kaj vas navdihuje pri vašem poslanstvu?

Doma sem bila najstarejša od štirih otrok, tako da sem vedno imela tisti pravi čut za ravnanje z mlajšimi od sebe. Najprej sem delala kot učiteljica. Vedno sem znala vzpostaviti pravi stik z mlajšimi in tudi drugi učitelji v šoli so me spodbujali, da bi postala svetovalka, da bi pomagala otrokom v stiski. Potem sem spoznala Violet Oaklander, pionirko geštalt terapije za otroke, in tako sem prestopila v terapevtsko stroko. 

Otroci so čudoviti, izražajo se na najbolj ustvarjalne načine. Ne bojijo se ranljivosti, obenem pa so izjemno odporni. Ne upirajo se spremembam kakor odrasli, ki se niso vedno pripravljeni odlepiti od ustaljenih vzorcev v življenju. Denimo, odrasli včasih poiščejo pomoč terapevta in se tudi sami pogosto takoj strinjajo, da potrebujejo spremembo. A ko jim predlagaš nekaj konkretnega, se takoj umaknejo. Pa najsi gre za spremembo v partnerski zvezi, v pogledu na svet … Otroci nimajo teh ovir, so veliko bolj fleksibilni.


Če ima otrok nočne more, se drugače vede, je morda bolj agresiven, sovražen do okolice ali pa zadržan - vse to so znaki, da potrebuje pomoč. Otroci in starši morajo biti pozorni nanje in se pravočasno obrniti na strokovnjaka.


Vas po vseh teh letih in bogatih izkušnjah sploh še kaj preseneti pri delu z otroki? Ali velja ravno nasprotno - pri delu z otroki ni pravil, saj je vsak unikaten, poseben izziv?

Nedvomno mi je všeč, da po vseh teh izkušnjah lahko predvidim določene situacije, vzorce, odzive … Všeč mi je ta občutek domačnosti, da vem, kaj me lahko doleti, kaj lahko pričakujem. Po drugi strani pa me vsakokrat znova gane, kako se vsak posamezni otrok na svoj poseben način spopada s svojimi tegobami. Da, prav imate, vsak otrok je unikaten.



Komu je namenjena geštalt terapija? Kako tesno sodelujete s starši in kako pomembna je njihova vloga v terapiji?

Otroci imajo najrazličnejše težave. Recimo, nekateri so doživeli travmo, krive so lahko različne spremembe v življenju, na primer nov družinski član, izguba bližnjega. Tudi smrt hišnega ljubljenca, na katerega je bil otrok navezan, je lahko zelo boleča in pusti posledice. Če ima otrok nočne more, se drugače vede, je morda bolj agresiven, sovražen do okolice ali pa zadržan - vse to so znaki, da potrebuje pomoč. Otroci in starši morajo biti pozorni nanje in se pravočasno obrniti na strokovnjaka. Otroku je treba ponuditi primeren prostor, v katerem se bo počutil varnega, in način, kako izraziti svoje težave. Vedno tesno sodelujem s starši, saj oni bolje poznajo svoje otroke kakor jaz, zato je njihova bližina neprecenljiva, nujna…


Veliko težav dandanes prinašajo mediji, ki ponujajo vse bolj nasilne vsebine, ne sami fizično nasilne, tudi verbalno. Veliko je nesramnosti, zlobe, in to tudi na otroških programih. Otroci so tako nenehno izpostavljeni vzorcem nedopustnega vedenja, ki pa ga sčasoma začnejo sprejemati kot povsem običajno.


Katera orodja in metode uporabljate pri svojem delu?

Geštalt igralna terapija je zelo ustvarjalen pristop. Pri njej ni utrjenega protokola: otroka opazujemo in se mu prilagajamo ter uporabimo tisto, kar mu ustreza, da se lažje izrazi. To je lahko likovna umetnost, lahko so lutke, tudi videoigre in najrazličnejše igre. Otroku tako ponudimo možnost komunikacije, da spozna sebe in prizna svoje težave predvsem pa mu ponudimo sredstva, s katerimi se lahko spopade s svojimi tegobami.





Kateri so po vaših izkušnjah največji izzivi sodobnega starševstva?

Otroci so vse bolj odtujeni, izolirani od družine. Tista prava družinska celica se je razbila, s tem ko smo prešli s podeželskega načina bivanja v urbanega. Razširjene družine, ki je živela skupaj v isti vasi ali pa celo hiši, ni več. Zdaj so samo starši in otroci, pa še mama in oče sta običajno zelo zaposlena in otroci vse bolj prepuščeni sami sebi. Odrasli imajo vse manjšo vlogo v življenju otrok. Ni redkost, da družine ne jedo več skupaj za mizo, se pogovarjajo. Če se le znajdejo v istem prostoru, pa se vsak ukvarja s svojim tehnološkim pripomočkom. Otroci so preprosto osamljeni.

Veliko težav dandanes prinašajo mediji, ki ponujajo vse bolj nasilne vsebine, ne sami fizično nasilne, tudi verbalno. Veliko je nesramnosti, zlobe, in to tudi na otroških programih. Otroci so tako nenehno izpostavljeni vzorcem nedopustnega vedenja, ki pa ga sčasoma začnejo sprejemati kot povsem običajno.

Da ne govorim o tehnologiji, ki je otrokom na voljo. Tehnologija jim zasvoji možgane, zato se mnogo manj osredotočijo na življenje in svojo okolico. Niso niti ustvarjalni niti iznajdljivi.


Nasilje v videoigricah je pošastno: nekje sem prebrala, da si otrok oziroma mladostnik, ki jih redno igra, do konca študija ogleda kar 25.000 prizorov umorov! Zato jih takšna dejanja sploh ne ganejo več in jim sploh ni nikakršna ovira, da bi tudi sami speljali kaj takšnega.


Od kod ta naval nasilja? Zakaj nasilni prizori tako zelo pritegujejo najmlajše?

V ZDA je imamo zelo znano trgovsko verigo Toys R Us, ki ponuja zelo kakovostne tradicionalne igrače, didaktične, uporabne, koristne, zdaj pa zapira svoja vrata. Ker se preprosto ne morejo kosati z mogočnimi spletnimi verigami, pa še otroci se ne igrajo več z njimi, pravijo, ni več povpraševanja. Povozila jih je tehnologija, v ospredju pa so videoigrice, ki jim jih zelo uspešno ponujajo marketinški giganti in jih otroci obožujejo. Očitno se še ne zavedamo dobro, kako zelo marketing vpliva na nas. Oglaševanje je zelo mogočen družbeni dejavnik, saj smo videli tudi pri ameriških volitvah, ki so eno samo oglaševanje. Otroci so lahke tarče in oglaševalci jih bombardirajo na vsakem koraku. Nasilje v videoigricah je pošastno: nekje sem prebrala, da si otrok oziroma mladostnik, ki jih redno igra, do konca študija ogleda kar 25.000 prizorov umorov! Zato jih takšna dejanja sploh ne ganejo več in jim sploh ni nikakršna ovira, da bi tudi sami speljali kaj takšnega.





Kako pa se lahko spopademo s tem? In predvsem, kako lahko pomagamo mlajšim generacijam?

Nazaj ne moremo, škoda je storjena. Kako pa lahko preprečujemo takšno ravnanje v prihodnje? Enostavnega odgovora ni. Vsekakor morajo biti starši pozornejši na vedenje svojih otrok, preprosto se morajo bolj vključiti v otrokovo življenje. Žalostno je že to, da so starši olajšani, da se otroci v restavraciji zamotijo s tehnologijo, in lahko oni v miru pojejo. Kaj pa če bi vsi umaknili to tehnologijo z mize, tudi starši, seveda, in se posvetili drug drugemu? Mar bomo res zamudili tako pomembno sporočilo na telefonu, če ga ignoriramo nekaj časa? Otroci hodijo po svetu s pametnimi telefoni v rokah, a se sploh ne zavedajo dogajanja okoli sebe. Starši morajo biti otroku največji zgled in že sebi omejiti uporabo tehnologije, sploh ko so v družbi najmlajših. Pa še sami se bodo bolje počutili! 


Otroci nedvomno potrebujejo več vodenja in usmeritve. Ljudje smo družabna bitja, a v zadnjem obdobju je videti, da smo neverjetno odtujeni, tako otroci kot odrasli. Otroci preprosto potrebujejo omejitve, da odrastejo tudi čustveno. Obenem jih ne smemo nenehno varovati pred razočaranji in bolečino, da postanejo odporni.


Kako pa danes vzgajamo otroke? Smo pri starševstvu drugačni, kot so bili naši starši in stari starši?

Zanesljivo je prednost današnjega starševstva ta, da starši niso več tako nasilni kot so bili nekoč. Marsikje veljajo številni zakoni, ki varujejo otroke pred telesno in spolno zlorabo ter čustveno, ki je sicer še vedno precej neopredeljena. Za temi zlorabami so, šokantno, največkrat stali prav starši. Po zakonu je torej vsakršno nasilje prepovedano, kar je velik družbeni napredek. Po drugi strani pa so starši dandanes malomarni pri vzgoji in neodzivni za nekatere težave. Manjka jim odločnosti in vpliva, ki so ju imele prejšnje generacije.




  

Bi rekli, da so otroci danes pogosto sami svoji šefi? 

Tako je, otroci nedvomno potrebujejo več vodenja in usmeritve. Ljudje smo družabna bitja, a v zadnjem obdobju je videti, da smo neverjetno odtujeni, tako otroci kot odrasli. Otroci preprosto potrebujejo omejitve, da odrastejo tudi čustveno. Obenem jih ne smemo nenehno varovati pred razočaranji in bolečino, da postanejo odporni. Vsekakor je pomembno, da starši skupaj z otroki sedejo za mizo in določijo pravila, ki naj se jih potem držijo vsi. Znane naj bodo tudi posledice, kaj se bo zgodilo, če se kdo ne bo držal pravil. Odzivi staršev, ko so jezni ali razočarani nad otrokom, so predvsem čustveno naravnani in kazni, ki jih izrečejo, pogosto nimajo smisla. Zato je pametno, da so ukrepi znani vnaprej in da se jih zavedajo vsi – denimo, ob neupoštevanju nekega dogovora jim lahko brez slabe vesti odvzamejo telefon ali tablico za dogovorjen čas, prepovedo obiske, zmenke, druge oblike zabave ipd. Starši naj se ne bojijo reči ne! Problem je predvsem v tem, da se starši upirajo kaznovanju otroka. 


Zanesljivo je prednost današnjega starševstva ta, da starši niso več tako nasilni kot so bili nekoč. Marsikje veljajo številni zakoni, ki varujejo otroke pred telesno in spolno zlorabo ter čustveno, ki je sicer še vedno precej neopredeljena. Za temi zlorabami so, šokantno, največkrat stali prav starši.


S svojim poslanstvom ne pomagate le otrokom in družinam v stiski, znanje širite še naprej in izobražujete tudi druge terapevte?

Tako je, potujem po vsem svetu in podučujem terapevte o geštalt igralni terapiji. Zelo sem vesela, da lahko spoznavam različne ljudi in se pogovarjam o različnih težavah in pristopih reševanja. Številne težave so sicer enake povsod, zelo različni pa so si zakoni, ki varujejo najmlajše pred zlorabami. Zdaj se denimo, marsikje pojavljajo težave zaradi posledic preseljevanja. V Sloveniji sem zdaj prvič, a kot kaže, bom še najmanj dvakrat prišla k vam v letu 2019. Slovenija je čudovita. Zdaj je sicer še nekoliko hladno, a upam, da bom prihodnjič prišla spomladi. Pravijo, da je Ljubljana takrat čudovita!